Jutranje premišljevanje
“MEMENTO, HOMO, QUIA PULVIS ES.”
Za naše zveličanje je najbolj koristno, če si pogosto govorimo: Nekoč bom moral umreti! Cerkev nas na to opominja vsako leto na pepelnično sredo: Memento, homo, quia pulvis es et in pulverem reverteris! Pomni, človek, da si prah in v prah se boš povrnil!
O moj Bog, daj mi luč, daj mi moč, da Ti bom do konca življenja služil in Te ljubil.
I.
Pomni, človek, da si prah in v prah se boš povrnil! Na to gotovost smrti se spomnimo večkrat v letu; včasih ob pokopališčih, mimo katerih hodimo med potjo, včasih ob grobovih, ki jih vidimo ob cerkvah, včasih ob mrličih, ki jih pokopavajo.
Najdragocenejša predmeta, ki so ju puščavniki nosili v svoje jame, sta bila križ in lobanja; križ jih je opominjal na veliko ljubezen Jezusa Kristusa do nas, lobanja pa na dan lastne smrti. Tako so do konca svojih dni vztrajali v spokornih delih in tako v uboštvu umirali v puščavi ampak bolj srečni, kot če bi umirali, kot kralji v svojih palačah.
Konec je blizu! Konec je blizu! Finis venit; venit finis. (Ezk 7:2). V tem življenju nekdo živi dlje, drugi krajši čas; toda za vse prej ali slej pride konec; in ko ta konec pride, nas ob smrti ne bo pomirilo nič drugega, kot misel, da smo ljubili Jezusa Kristusa in iz ljubezni do Njega potrpežljivo prenašali tegobe tega življenja. Takrat nas ne bo pomirilo ne bogastvo, ne časti, ki smo si jih pridobili, ne užitki, ki smo jih doživeli. Vsa veličina sveta ne more potolažiti umirajočega človeka; prej pomnožuje njegovo trpljenje; in več ko je od sveta pridobil, bolj trpi. Sveta Terezija Margareta, sestra iz reda bosonogih karmeličank in hči cesarja Rudolfa II. je dejala: »Kakšno korist ima kraljestvo ob smrtni uri?«
O, koliko je posvetnih ljudi, ki jim prav v trenutku, ko so zaposleni s pridobivanjem bogastva, moči in položaja, pride naznanilo smrti: »Poskrbi za svojo hišo! Umrl boš namreč in ne živel.« (Iz 38:1). Zakaj, o človek, odlašaš z oporoko do ure, ko si v bolezni? O moj Bog, kakšno bolečino trpi tisti, ki je tik pred tem, da dobi kakšno tožbo ali prevzame v posest kakšno lastnino, ko sliši, da mu duhovnik, ki je prišel moliti za njegovo dušo, reče: Pojdi, krščanska duša, s tega sveta. Pojdi s tega sveta in predloži svoj račun Jezusu Kristusu. »Toda,« vzklikne, »nisem še pripravljen!« Kaj je to pomembno? Zdaj moraš oditi.
O moj Bog, daj mi luč, daj mi moč, da Ti bom do konca življenja služil in Te ljubil. Če bi zdaj umrl, ne bi umrl pomirjen; umrl bi vznemirjen. Na kaj torej čakam? Da me bo smrt zajela v trenutku največje nevarnosti za mojo dušo? Gospod, če sem bil v preteklosti nespameten, v prihodnje ne bom takšen. Zdaj se ti popolnoma izročam; sprejmi me in mi pomagaj s svojo milostjo.
II.
Na kratko povedano, za vsakogar pride konec in s koncem pride odločilni trenutek, od katerega je odvisna srečna ali bridka večnost. O, kakšen trenutek, od katerega je odvisna večnost! O, da bi vsi premišljevali o tem trenutku in odgovoru, ki ga bodo morali dati svojemu Sodniku, za vse svoje življenje! Ko bi bili modri, bi to razumeli in mislili na svoj konec! (Dt 32:29). Resnično, takrat se ne bi posvečali kopičenju bogastva in se ne bi prizadevali za veličino v tem minljivem svetu; razmišljali bi, kako postati svetnik in biti velik v tistem življenju, ki se nikoli ne konča.
Če imamo torej vero, verujmo, da obstajajo smrt, sodba in večnost in se do konca življenja trudimo živeti samo za Boga. Zato si prizadevajmo, da bi živeli kot romarji na tej zemlji, ob zavedanju, da jo bomo morali kmalu zapustiti. Živimo vedno s smrtjo pred očmi in v vseh življenjskih zadevah ravnajmo tako, kot bi morali ravnati v trenutku smrti. Vse stvari na zemlji bodisi zapustijo nas bodisi mi njih. Prisluhnimo besedam Jezusa Kristusa, ki pravi: Nabirajte si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničuje ne molj ne rja. (Mt 6:20). Prezirajmo torej zemeljske zaklade, ki nas ne morejo izpolniti in se hitro izničijo ter si pridobivajmo nebeške zaklade, ki nas bodo osrečili in so večni.
Ubog sem, o Gospod, ker sem zaradi dobrin tega sveta tako pogosto obrnil hrbet Tebi, ki si neskončna Dobrota! Vidim svojo neumnost, ker sem si želel pridobiti ugled in bogastvo v tem svetu. Vidim, kaj je moja resnična sreča: od zdaj naprej Tebe ljubiti in v vsem izpolnjevati Tvojo voljo. O moj Jezus, odvzemi mi željo po bogastvu; naj vzljubim preprosto in ponižno življenje. Daj mi moč, da se odpovem vsemu, kar te žalosti. Daj, da mirno sprejmem šibkosti, preganjanja, opustošenja in vse križe, ki mi jih pošiljaš. O, da bi lahko umrl iz ljubezni do Tebe, zapuščen od vseh, kakor si Ti umrl zame! Sveta Devica, tvoje molitve mi lahko omogočijo, da najdem svojo pravo srečo, ki je iskreno ljubiti tvojega Sina. O, prosi zame, vate zaupam.
Duhovno branje
MRTVIČENJE: NJEGOVA NUJNOST IN PREDNOSTI
Z mrtvičenjem v tem življenju zadoščujemo za bolečine, ki jih povzročajo naši grehi. Kdor je užalil Boga, mora po odpuščanju krivde za greh bodisi s spokorniškimi deli v tem življenju bodisi s trpljenjem v vicah v naslednjem življenju, zadostiti za časno kazen, ki jo greh terja. Njegovo trpljenje v vicah bo neskončno večje od vseh muk, ki bi jih lahko pretrpel na zemlji. Velike muke bodo trpeli, če se ne pokesajo svojih dejanj (Rz 2:22). Tisti, ki niso zadostili za svoje grehe, bodo na drugem svetu trpeli najhujše muke. Sveti Antonin pripoveduje, da je angel nekemu bolniku dal na izbiro tri dni trpljenja v vicah ali trpeti bolezen še dve leti. Bolnik se je odločil za tri dni v vicah; toda ko je minila ena ura v tem kraju muk, se je začel pritoževati nad angelom, ker ga je obsodil na več let očiščevanja v vicah in ne na tri dni. “Kaj!” je odgovoril angel, “tvoje telo je še vedno toplo na smrtni postelji, ti pa govoriš, da si v vicah že več let.” Če želiš mirno trpeti, si predstavljaj, da moraš živeti še petnajst ali dvajset let, in reči: “To so moje vice: osvojiti moram duha in ne telesa.
Mrtvičenje dviga dušo k Bogu. Sveti Frančišek Saleški je govoril, da se duša ne more dvigniti do Božjega prestola, če se telo ne mrtviči in zataji. V delih svete Terezije je na to temo veliko lepih pripomb: “Bilo bi noro,” pravi ta velika svetnica, “če bi mislili, da Bog v svoje prijateljstvo
sprejema tiste, ki iščejo svoje udobje. Čutnost in molitev sta nezdružljivi. Duše, ki resnično ljubijo Boga, si ne morejo želeti ležernosti.”
Mrtvičenje pridobi veliko slavo v nebesih. Če se “vsak, ki si prizadeva za prevlado”, vzdrži vsega, kar bi lahko zmanjšalo njegovo moč in s tem ogrozilo osvojitev bedne zemeljske krone, koliko bolj bi morali zatajiti meso za dosego večnega kraljestva? Oni, pravi sveti Pavel, da prejmejo minljiv venec, mi pa neminljivega. (1 Kor 9:25). Sveti Janez je videl vse svetnike s palmami v rokah. (Rz 7:9). Iz tega odlomka izvemo, da morajo vsi izvoljeni postati mučenci, bodisi z mečem tirana bodisi s prostovoljnim križanjem telesa. Toda medtem ko razmišljamo o nujnosti spokornih del, se moramo hkrati zavedati, da bolečine tega življenja niso sorazmerne z večno slavo, ki nas čaka v raju. Trpljenje sedanjega časa, pravi sveti Pavel, se ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami. (Rimlj 8:18). Nekaj kratkotrajnega mrtvičenja tu spodaj, bo prineslo popolno in večno blaženost. Apostol govori: Zakaj, naša sedanja lahka stiska nam pripravlja nad vso mero veliko, večno bogastvo slave. (2 Kor 4:17).
Poživimo torej svojo vero. Naše zemeljsko romanje ne bo trajalo dolgo: naš dom je večnost, kjer bo tisti, ki se je v življenju najbolj mrtvičil, deležen največje slave. Sveti Peter pravi, da so svetniki živi kamni, iz katerih je zgrajen nebeški Jeruzalem. Toda preden pridejo v mesto, ki je zgoraj, jih je treba obdelati z odrešilnim dletom pokore.
Večerno premišljevanje
RAZMISLEK IN LJUBEZEN DO TRPLJENJA JEZUSA KRISTUSA
I.
Naš Odrešenik pravi: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo za svoje prijatelje dá svoje življenje. (Jan 15:13). Toda ti, o najbolj ljubeči Jezus, pravi sveti Bernard, si storil več kot to, saj si dal svoje življenje za nas, ki nismo tvoji prijatelji, ampak tvoji sovražniki in uporniki proti Tebi: “Ti imaš večjo ljubezen, Gospod, ki si dal svoje življenje za svoje sovražnike.” In prav to ugotavlja apostol, ko piše: Bog pa skazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus za nas umrl, ko smo bili še grešniki. (Rimlj 5:8). Ti bi torej umrl zame, svojega sovražnika, o moj Jezus, ali se lahko še upiram tolikšni ljubezni? Glej, tukaj sem; ker si tako zelo želiš, da bi Te ljubil, bom odvrnil vsako drugo ljubezen iz svojih prsi in bom ljubil samo Tebe.
Sveti Janez Zlatousti pravi, da je bil glavni cilj Jezusovega trpljenja ta, da nam odkrije svojo ljubezen in tako pritegne naša srca k sebi s spominom na bolečine, ki jih je pretrpel za nas: “To je bil glavni vzrok Gospodovega trpljenja: želel je, da bi spoznali, kako velika je Božja ljubezen do človeka, Boga, ki bi ga raje ljubili, kot da bi se ga bali.” Sveti Tomaž dodaja, da po Jezusovem trpljenju lahko spoznamo veličino ljubezni, ki jo ima Bog do človeka: “Po tem človek razume veličino Božje ljubezni do človeka.” In že prej je sveti Janez rekel: Na tem smo ljubezen spoznali, da je on dal življenje za nas. (1 Jan 3:16). O, moj Jezus, Brezmadežno Jagnje, zame na križu žrtvovano, tantus labor non sit cassus; naj ne propade vse, kar si trpel zame, ampak v meni izpolni namen Tvojega velikega trpljenja. O, popolnoma me zveži s sladkimi verigami Tvoje ljubezni, da Te ne bom zapustil in da ne bom nikoli več ločen od Tebe: “Presladki Jezus, ne dovoli, da bi bil ločen od Tebe.”
II.
Sveti Luka pripoveduje, da sta Mojzes in Elija na gori Tabor, ko sta govorila o trpljenju Jezusa Kristusa, to imenovala veličastno: prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovi smrti, ki ga je čakala v Jeruzalemu. (Lk 9:31). “Da,” pravi sveti Bonaventura, upravičeno je bilo Jezusovo trpljenje imenovano veličastno, saj je bilo “veličastno trpljenje in veličastna ljubezen”. In pobožni avtor dodaja: “Kaj bi lahko še trpel, česar ni pretrpel? Preobilje njegove ljubezni je doseglo najvišjo točko.” Da, res, saj božji zakon ljudem ne nalaga druge obveznosti kot to, da ljubijo svoje bližnje kakor sebe; toda Jezus je ljubil človeka bolj kakor samega sebe: “Ljubil te je bolj kot samega sebe,” pravi sveti Ciril. Ti si me torej, o moj ljubljeni Odrešenik, ljubil bolj kot samega sebe, saj si, da bi me rešil, izgubil svoje božansko življenje – življenje, ki je neskončno dragocenejše od življenja vseh ljudi in angelov skupaj. Ljubil si me bolj kot sebe, ker si bil pripravljen umreti zame.
O neskončni Bog, pravi opat Guerric, ti si zaradi ljubezni do ljudi (če smem tako reči) postal potraten do samega sebe. “Da, res,” dodaja, “saj se nisi zadovoljil z razdajanjem svojih darov, ampak si daroval tudi sebe zato, da bi rešil izgubljenega človeka.” O čudež, o veličastvo ljubezni, vreden le neskončne dobrote! “In kdo, Gospod” pravi sveti Tomaž iz Villanove, “bo lahko kdaj, vsaj v najmanjši meri razumel neizmernost Tvoje ljubezni, ko si nas, uboge črve, tako zelo vzljubil, da si se odločil celo umreti za nas na križu?” “O, kako ta ljubezen,” nadaljuje isti svetnik, “presega vsako mero, vsako razumevanje!”