Prvi posnetek iz rubrike Tima Zakoška v kateri bo govoril o zadevah, ki se dotikajo liturgije, njenih delov, zunanjih in notranjih izrazov, razvoja, zgodovine in vsega ostalega. Želimo vam čim več novih informacij ob gledanju.
Oznaka: Naslovnica
Korona šolanje
Pozdrav s fronte. Prisilno šolanje na domu je moja nočna mora in resničnost hkrati. Vdor države v dom, katerega dejanje in nehanje zapoveduje in mu določa tempo. Korona šolanje pomeni, da je naš dom skorajda popolnoma ukinjen. Postal je niz zasilnih učilnic, v katerih zdolgočasena mularija lovi konference in dodeljene naloge, medtem ko si skuša utrgati nekaj skritih zabav s posnetki z youtuba, starša pa od jutra do večera letata od zaslona do zaslona in skušata reševati tehnične zaplete ter razvozlavati težave s komunikacijo, bodisi v odnosu do šole ali med sorojenci.
V našem domu stvar morda nima ravno tragičnih razsežnosti, saj govorimo o prepovedi risank a la Lokomotivček Tomaž in Zverinice iz Rezije ter o lego kockah, ki jih skušamo sproti pospravljati s pisalnih miz. Obstaja namreč veliko otrok, ki so uradno sicer vključeni v šolski sistem, medtem ko deskajo po širokem morju spleta od Scile pornografije do Karibde nadlegovanja na družabnih omrežij, da se o alkoholizmu in raznih drugih zlorabah, ki so jim sedaj izpostavljeni cele dneve, niti ne pogovarjamo. Mnogi ne dobivajo niti telesne hrane, kaj šele da bi imeli nenehno ob sebi ljubečo osebo, ki bi jim nudila čustveno podporo in jim konstantno vzpostavljala organizacijski okvir, v katerem je poleg učenja predvideno še redno gibanje in domača opravila, kakor tudi dobra igra, kvalitetno branje in redna molitev.
Feminizem je v teh dneh pokazal svoje ostre zobe in največje žrtve so prav gotovo otroci in mladina. Seveda sočustvujem tudi z zgaranimi ženskami, ki poleg redne preobremenjenosti z nemogočo nalogo usklajevanja službe in domačega dela, nosijo levji delež po mojem nesmiselnega šolanja na domu. Še več kot to, gre za škodljivo prakso, ki zapira med domače stene tiste otroke, ki rabijo širše obzorje druženja z otroki in učitelji, medtem ko so najmlajši, ki najbolj rabijo toplino in varnost maminega doma, najbolj odrinjeni, da ne rečem skorajda odveč. Tako smo že bili v absurdni situaciji, ko so predšolski otroci in učenci nižjih razredov šli vsak dan od doma, medtem ko smo in verjetno še bomo šolarje višjih razredov in srednješolce držali doma kot pitane piščance pod lučko.
Pri šolanju na domu je v resnici narobe prav vse, tudi če gre za izbiro družine, da otroka vzame iz sistema, za katerega vsi vemo, da je toksičen (kar je popularna izbira zlasti v ameriških nemodernističnih katoliških okoljih). Zlasti pa, če se breme šolanja otrok, zlasti večjih, vali na mamina ramena. Pri tem fotri veselo delajo svoj posel in dodatne projekte, ki lahko imajo tudi zelo hvalevredne cilje, medtem ko se mati, zlasti če skrbi za nekoliko večjo družino, že itak duši pod težo domačih opravil, sedaj pa se mora spoprijeti s skrbjo in dolžnostjo celotnega izobraževanja ljube ji dece. Prevelika bremena, vsaj na dolgi rok. Ženski se na ta način ne omogoča, da je ženstvena, saj uvajanje strukturiranih sistemov, ki jih predpostavlja šolanje, duši njeno nekoliko bolj intuitivno in razpršeno mišljenje, čutenje in delovanje.
Kot mama doma namreč zelo cenim čas, ko moj deveto-, sedmo-, peto- in tretješolec gredo od doma, da dopoldan preživim v miru med pospravljanjem, pripravljanjem zajtrka in kosila s svojima 5- in 2-letnikoma. Hranjene domačih živalic, nalaganje in obešanje perila, praznjenje pomivalnega stroja, opazovanje prihoda poštarja s paketom ali samo z reklamami, mimovoz smetarja ali klepet s sosedo. Življenje je praktično in pestro, pisano na kožo ženske in njenih malih otrok. Popoldan pridejo iz boja lačni večji otroci, skupni obed, kakšen verouk in knjižnica, potem naloge in pogovor o kakšni knjigi, ki sem jo našla bodisi za bralno značko ali za domači prosti čas. Pod mojo ‘oblastjo’ samo naloge iz 3. razreda, vse starejše otroke ima pod kontrolo oče – škodljivo bi bilo, če bi zlasti odraščajoči fant bil na milost in nemilost prepuščen materi, ki jo v teh letih zapušča in se seli v moški svet.
Nauk te zgodbe? Otroci in družine potrebujemo dobro šolo. Starši, poskrbimo, da bo dom v tej, upam da izredni situaciji, varen kraj, kjer bo še prostor za smeh in veselje. Ljubosumno čuvajmo svoje otroke, tudi ko se bomo (kot upam) vrnili nazaj v to sicer v marsičem nepopolno in mestoma celo škodljivo šolo. Redno spremljanje, pogovor in vodstvo so potrebni zdaj in potem: krvavo potrebni – morajo biti na prvem mestu, vse ostalo bo sledilo.
Domini est terra
Maks Loh: Moji spomini na profesorja Ehrlicha
Za Ehrlicha in njegovo delovanje je značilno, da je vse njegovo delovanje kot duhovnika prevzemala ena misel: Domini est terra. Oni, ki prihajajo k maši, so v oblasti Gospoda prav tako oni, ki Njega ne poznajo, so v oblasti Gospoda; tudi oni, ki Ga nočejo poznati, so v oblasti Gospoda. Bog ni samo absolutni gospodar, ampak je tudi Dobri pastir. Dobri pastir išče svoje ovce in duhovnik Lambert Ehrlich je bil eden tistih, ki je kot namestnik Dobrega pastirja vse svoje delovanje osredotočil v to, da bi prišli k Luči tudi tisti, ki se še vedno gibljejo v Temi: pripeljati ljudi iz Teme k Luči.
Kako je Ehrlich izvrševal svoje duhovniško poslanstvo? Tako, da ni zamudil niti ene prilike, da bi ljudi pripeljal iz Teme k Luči. Zato je bilo za Ehrlicha tako značilno, da se je brigal za tako širok krog ljudi. Bil je univerzitetni profesor in kot tak bi se lahko brigal samo za svoj predmet, ki ga je predaval na univerzi. Pa se je vendar brigal za kuharice, za prebivalce ljubljanskega Gradu, za Marijine kongregacije nemških dam in končno za študente. Vse v zamisli: Domini est terra, on pa je kot duhovnik poklican, da k Dobremu pastirju pripelje one, ki Njega, Dobrega pastirja, ne poznajo.
Tako sem prvič slišal in videl Ehrlicha pri nemških šmarnicah. On kot nacionalno izklesan Slovenec, je okrog leta 1925 v kongregacijski kapelici pomagal tedanjemu p. Tomcu S.J., da je za maloštevilne obiskovalce nemških šmarnic nudil bogato, dobro pripravljeno pridigo. Kot koroški rojak je seveda perfektno obvladal nemščino kot nihče; in ko so ga prosili za pridigo, Ehrlich kot duhovnik ni hotel in ni smel odreči. Prav tako se nič ni ustrašil skrbeti za grajske prebivalce na starodavnem ljubljanskem Gradu. V letih se bistri dr. Ehrlich ni držal okorno samo enega določenega kroga ljudi, ampak je skušal svoje sile osredotočiti tam, kjer je bilo za Cerkev najvažnejše. Brez dvoma je to bila akademska mladina. Vedel je, da ne pri služkinjah in ne pri grajskih prebivalcih ni za slovenski narod tisti odločilni krog ljudi, ki bo nekoč odločal o usodi slovenskega naroda. O tem, ali se bo slovenski narod nagibal k Luči, ali bo vedno in vedno bolj zahajal v Temo. Tako sem, naprošen od pok. Slavca Ložarja, fotografiral spomladi leta 1930 krog akademikov na Golici z dr. Ehrlichom v sredini. Ob tej priliki je k njemu pritekla majhna deklica. Otrok mu je poljubil roko, on pa sprva ni vedel, da je nemški otrok s Koroške. Ko je videl, da otrok ne razume slovenščine, ga je prijazno nagovoril v nemščini. Tedaj sem mogel prvič opazovati iz bližine dr. Ehrlicha in način, s kakšno živahnostjo in ljubeznivostjo je govoril z mladino, kar je napravilo name močan vtis.
V Ljubljani sem stanoval na Resljevi cesti in ena najbližjih cerkva je bila stolnica. Tam sem imel priliko opazovati dr. Ehrlicha pri mašah. Iz zakristije je hodil počasi in je tudi precej počasi maševal. Videlo se je, s kakšno sveto zbranostjo je opravljal daritev sv. maše. Videlo se je, s kakšno natančnostjo je opravil obrede. Pri večernicah sem npr. videl, kako je počasi incenziral (op. kadil). Ni se mu mudilo, čeprav so pevci Tantum Ergo že odpeli. Ko sem bil z Ehrlichovo skupino v poznejših letih nekoč na Golici in je Ehrlich imel pri Sv. Križu pod Golico mašo, je med mašo opazil, da kelih ni čist. Čeprav je dospel do darovanja in čeprav se nam je mudilo, da bi čim prej prišli na vrh, je dr. Ehrlich dvajset minut čistil kelih in šele potem nadaljeval z mašo. Ta točnost pri cerkvenih mašnih obredih kaže, kako spoštljiv je bil odnos dr. Ehrlicha do evharističnega Boga in kakšno važnost je na to polagal, da se cerkveni obredi opravljajo strogo po predpisih. Vedel je, da ga ljudje opazujejo, da preprosto ljudstvo sklepa na navzočnost Boga tudi iz načina, kako se duhovnik v cerkvi vede do evharističnega Boga. Kajti, če je duhovnikova vera prazna, bo to tudi podzavestno manifestiral pri maši.
Prirejeno in povzeto po: Dr. Lambert Ehrlich, stražar naših svetinj: gradivo za življenjepis / s pomočjo številnih sodelavcev zbral in uredil Rudolf Čuješ. Antigonish (Canada): Research Centre for Slovenian Culture, 1992; str. 178
In Memoriam!
Milostljivemu in spoštovanemu gospodu, gospodu Jožefu Smeju, naslovnemu škofu Černiškemu, članu Reda za zasluge Republike Slovenije, nositelju Zlatega križa reda za zasluge republike Madžarske, doktorju teologije, profesorju, pesniku, pisatelju in prevajalcu v večen spomin!
†
Gratia Plena, Recordare! -Milost polna spomni se, je bilo geslo blagopokojnega škofa Smeja, dike slovenskega naroda, ponos Prekmurcev in zgled vsem slovenskim duhovnikom.
Pretiosa in conspectu Domini, mors sanctorum eius – dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih, je bila prva misel, ki me je obšla ko sem izvedel to žalostno vest. Bolj ko sem jo med dnevom premišljeval, bolj in bolj se mi je zdela kot božji navdih. Tisti redki trenutki, s katerimi me je Bog blagoslovil, da sem jih lahko preživel v družbi tako velikega človeka, me navdajajo s ponosom in tihim občudovanjem. Težko se je človek ne nalezel njegovega veselja do življenja, ki ga je obdajalo, kjerkoli je bil. Preprostost človeka, ki se tako odlično povezala z dostojanstvom duhovnik – drugega Kristusa, je v osebi takoj zbudila spoštovanje in hkrati neizmerno zaupanje do njegove osebe. Za vsakega je vedno našel pravo besedo, za spokornika vzpodbudo, za neskesanega človeka klic k spreobrnitvi-nenazadnje Omnia ad maiorem Dei gloriam. Sam sem imel ta neizmerni privilegij, da je bil blagopokojni škof moj redni spovednik med gimnazijskimi leti, saj je redno vsak dan presedel v spovednici in z očetovskim srcem sprejel vsakega spokornika. Koliko zlatih naukov in vzpodbud mi je podaril v tistih blagoslovljenih trenutkih, ki me bodo zaznamovali za vse življenje.
Iskrena ljubezen do Jezusa, sploh pod podobo kruha in vina, je bila njegova najbolj plemenita krepost. Vsakdo, ki je kdaj koli prisostvoval pri vsaj eni od njegovih daritev svete Maše, je lahko na lastne oči opazil srčno in globoko vero v presveto Skrivnost, ki se je tako jasno odražala v njegovih kretnjah, jasno izgovorjenih beseda in predvsem po skorajda nebeškem siju iz njegovih prijaznih oči.
»Za Bogom najrajši Marijo častim«, pravi stara slovenska pesem. Ta kratki stavek je skorajda postal vodilo vsega njegovega življenja. Kot vsak pravi Slovenec in Prekmurec, je do Marije gojil pravi sinovski odnos, pravo pobožnost, ki je bila tako lepo povzeta v njegovem škofovskem geslu, »Milosti polna, spomni se«. Kakor krik otroka njegovi materi, zvenijo te besede. Marija varuj me na moji poti, naj ti ostanem zvest do konca! Bi lahko rekli na drug način. Prav ta vdanost do Nebeške Matere je škofa Smeja vodila na njegovi življenjski poti. Vsakič ko je govoril o Mariji, bodisi v pridigah, bodisi v pogovoru, je njegov ves žarel, in mile besede so kakor med tekle iz njegovih ust. Pa naj bo razlagal o eni od Marijinih dogem, ali pa, kot je tako rad počel, prevajal in razlagal kakšno latinsko marijansko molitev ali vzklik; vsaka beseda je izžarevala iskreno vero in prisrčno ljubezen do Kraljice Slovencev. Vse od zibelke do groba, ga je spremljalo varstvo Silne Gospe. Lep primer le tega je zgodba iz njegovih semeniških let, ki jo je tako rad pripovedoval, ko so po kompletoriju zapeli Marijino himno je ob Somboteljsko stolnico padla bomba ter med drugim ubila tudi kanonika. Kakšen lep primer Marijinega varstva! Bog je milostljivega škofa po Marijini materinski prošnji obvaroval hudega, da bi ga s svojim delom in življenjem hvalil. Prav poseben znak Marijine ljubezni so bili dnevi vseh pomembnih trenutkov njegovega življenja. Najprej dan njegovega duhovniškega posvečanja, na slovesni praznik brezmadežnega spočetja Device Marije leta 1944, njegovo škofovsko posvečenje na praznik Marije Matere Cerkve leta 1983 ter nazadnje njegov odhod v Nebeško domovino na praznik Darovanja Device Marije. Nobena mati ne more dati svojemu ljubemu sinu lepših darov, kot jih je nebeška Mati podarila svojemu ljubemu sinu.
Škof Smej je gojil prav posebno pobožnost tudi do svojega krstnega zavetnika – svetega Jožefa, ki ga je že od svojih rosnih let prav iskreno častil. Z velikim ponosom je nosil ime velikega očaka, kateremu je posvetil toliko prečudovitih pridig, sploh na Jožefovo, kakor rad je ponavljal faraonove besede »Ite ad Joseph (prim 1. Mz 41,55) ter nas vse skupaj vzpodbujal k pobožnostim k varuhu svete družine.
Druga velika krepost, ki je lahko nam vsem zgled, je njegova prava ponižnost. Kljub izrednim intelektualnim, pesniškim, pisateljskim ter jezikoslovnim darovom, je bil ves njegov opus usmerjen v Božjo čast ter za blagor domovine in našega naroda. Koliko ur je preživel med preučevanjem naše, predvsem prekmurske zgodovine. Koliko ur je namenil prevajanju in razlaganju tekstov iz latinščine ali madžarščini. Koliko lepih spisov so nam njegove marljive roke zapustile, tako vestno izpisanih z njegovo elegantno pisavo. Ne le slovenska Cerkev, ampak tudi slovenska intelektualna smetana bi se morala zaviti v črnino, ter s hvaležnostjo sprejemata njegov opus, tako dragocen za vse nas, ki smo ponosni Slovenci, ter za vse naše zanamce. Morda nas je zapustil še zadnji Slovenec, ki je bil sposoben komunicirati v latinščini, temu jeziku Cerkve, ki ga je spremljal od trenutka njegovega krsta, med njegovim otroštvom ter semeniških in duhovniških letih, bodisi kot liturgični bodisi kot učni jezik. Prav ta ljubezen do jezika ga je vodila, da je pogosto obhajal mašo v latinščini, ter se tako še bolj približal Bogu ter univerzalnosti Rimske Cerkve. Ob enem pa je bil mojster tako pisane kot govorjene latinske besede, o čemur nam pričajo premnogi kronogrami, ki so razpršeni po vsej Sloveniji. Ko se je slovenska javnost končno odločila, da je čas da da čast zvestemu sinu, je škof Smej z naj prisrčno ponižnostjo prejel Red za zasluge ter ga najprej daroval Bogu ter nato sprejel v imenu vseh duhovnikov, redovnic ter katehetov, ki s svojim delom prispevajo za narodov blagor ter lepoto naše dediščine.
Milostljivi škof je izkoristil vsako priložnost, da je kakor sv. Janez Krstnik klical ljudi k spreobrnjenju ter pozival narod naj se drži svojih krščanskih korenin ter vrednot. Sedaj bo pri Bogu prosil za vse nas, njemu drage Slovence ter predvsem za njegovo rodno Prekmurje, da bi ohranilo sveto rimsko katoliško in apostolsko vero.
In paradisum deducant te Angeli; in tuo adventu suscipiant te martyres, et perducant te in civitatem sanctam Jerusalem. Chorus angelorum te suscipiat, et cum Lazaro quondam paupere æternam habeas requiem.
R. I. P.
Boj za svete maše! (reportaža iz Pariza)
Našega dopisnika iz Pariza smo prosili, da se udeleži manifestacij in molitve, ki potekajo v Parizu v teh dneh z namenom odprtja cerkva in javnega dostopa do svetih maš.
ICR +
Could we have Baron I. of America? – guest Dr. E Michael Jones [ENG]
We`ve co-hosted a talk show guest being E Michael Jones with our friend Aleš Ernecl where we discussed the political situation in the USA after the first election 2020 results.
Volitve, ki odločajo o usodi sveta
Misel, izražena v naslovu, ni moja – izrekel jo je ameriški levičarski mogotec George Soros na Svetovnem ekonomskem forumu v Davosu januarja letos. Govoril je (seveda) o letošnjih ravnokar minulih, a še ne odločenih ameriških volitvah. Je pretiraval? Mislim, da ne.
Česa se Soros boji?
Pomislimo najprej, kaj je nagnilo Sorosa k naslovni trditvi: izrazil jo je namreč iz strahu, da bi zmagal Trump. Vendar česa je pri tem Sorosa strah? Ali ga je strah, da bodo davki še nekoliko nižji in bi rad, da bi bili višji, v čemer je bila do sedaj glavna razlika med programoma ameriških vodilnih strank? Najbrž gre za nekaj resnejšega. Kakšno nevarnost je zaslutil Soros in za njim celoten ameriški levičarski establišment, da že štiri leta žene neusmiljeno medijsko kampanjo zoper Trumpa, v kateri so mobilizirani vsi glavni mediji in socialna omrežja? Kaj je tako srhljivega v Trumpu, da zoper njega v zadnjih mesecih levica instrumentalizira (ali celo iznajde?) COVID-19 ter uprizori nasilne, krvave proteste po ameriških mestih v znamenju boja zoper nek domneven »rasizem«, ki ga je Amerika že zdavnaj v glavnem pokopala in ki je tudi sicer bil bolj domena demokratske kot republikanske stranke (Lincoln je bil republikanec), ter bolj domena socializma (Hitler je bil socialist), h kateremu se ta stranka nagiba, kot pa kapitalizma?
Zahodna levica – zahodni marksizem
Skratka, vzrok vse te mobilizacije levice ne more biti strah pred nekoliko nižjimi davki, pred nekoliko blažjimi protivirusnimi ukrepi ali pred Trumpovim imaginarnim »rasizmom«. Vzrok je seveda drugje. Levica je očitno zaslutila, da Trump resno ogroža njen lasten monopol, celo njen lasten obstoj. Vzrok je torej lahko le v tem, da Trump ogroža ideologijo, ki je levico v zadnjih petdesetih letih držala pokonci: ta ideologija je feminizem in z njo povezana seksualna revolucija.
Skovali so jo marksisti frankfurtske šole (Lukacs, Adrono, Horkheimer, Marcuse), ki so uvideli, da bo marksizem poražen, če bo skušal uveljaviti revolucijo po klasični ekonomski poti v smislu razrednega boja proletarcev zoper kapitaliste, kot je to učil Marx. Tak marksizem je bil poražen v bistvu že v času prve svetovne vojne, ko so se ljudje, v nasprotju z Marxovo teorijo, raje borili za domovino kot pa za razred; dokončno pa je bil poražen leta 1991, ko se je sesul komunistični imperij, ki ga je zgradila in skupaj držala moč tankov in ustrahovanje politične policije, ne pa spontana volja proletariata.
Namesto tega so zahodni marksisti teoretizirali, podobno kot že pred njimi Engels, utopični socialisti in konec koncev že Platon v svoji Državi, da bo privatno lastnino možno odpraviti šele, ko se bo odpravila družina, tj. tista družbena vez, ki šele omogoča dedovanje privatne lastnine, brez katerega pa privatne lastnine ne more biti, ker bi se v eni generaciji izgubila. Uvideli so, dalje, da bo družino možno najlažje odpraviti s spodbujanjem seksualne razpuščenosti v družbi: ta bo spodbujala prešuštvovanje in tako uničevala zakonske zveze, ki so osnova družinskega življenja. Da bi pa vsesplošno prešuštvovanje in nečistovanje postalo sploh možno (kot je možno danes), je bilo potrebno odpraviti njihove (za prešuštnike in nečistovalce) neželjene posledice: rojstvo otrok.
Margaret Sanger in Planned Parenthood
Tu je ključno vlogo pri uresničenju tega ideološkega programa odigrala Margaret Sanger: pod njeno taktirko je nastala kontracepcijska tableta, ki je te »neželjene posledice« do precejšnje mere odpravila, za tiste otroke, ki so pa le bili spočeti, so predvidevali legalizacijo splava. Sangerjeva je bila namreč mati organizacije Planned Parenthood, ki je to legalizacijo spodbujala, izpeljala in ki je v ZDA glavni ponudnik splava. Ko je bil splav uzakonjen v razsodbi ameriškega vrhovnega sodišča (Roe v. Wade) je torej teorija frankfurtskega marksizma dobila prosto pot, da bi se uresničila v zahodni družbi: cilj marksistične revolucije – svetovni komunizem – je zopet postal dosegljiva, možna opcija. Ekološke teme, ki jih v zadnjih desetletjih odpira zahodna levica (npr. program Green new deal v ZDA) so jasno v službi te iste frankfurtske ideologije, saj s tem, ko se človeka predstavi kot glavnega onesnaževalca, sledi, da je treba število prebivalstva znižati in sicer s kontracepcijo in splavom.
Referendum o splavu – referendum o Bogu
Skratka, brez legalizacije splava, ki se je zgodil v razsodbi Roe v. Wade, ni seksualne revolucije in torej tudi ni sodobnega levičarstva: sesuje se v prah. Trump pa je ravno prvi ameriški predsednik, ki je povsem realno ogrozil, da bi se razsodba Roe v. Wade razveljavila, in to ne le v svojih izjavah (denimo na letošnjem Pohodu za življenje v Washingtonu in še večkrat prej), pač pa prav konkretno z imenovanjem treh vrhovnih konzervativnih sodnikov (Gorsuch, Kavanaugh, Coney Barrett), s čimer je bila vzpostavljena trdna konzervativna večina na vrhovnem sodišču, ki bi verjetno volila za razveljavitev omenjene razsodbe, ko bi tak primer prišel na dnevni red sodišča.
Letošnje ameriške volitve so tako v resnici prikrit referendum o splavu – in s tem o celotni agendi zahodnega marksizma. S tem pa so seveda obenem referendum o naravni pravici do življenja in torej o naravnem pravu kot takemu, ki pa ima v Bogu svojo edino možno utemeljitev, kar so dojeli celo prostozidarski snovalci ZDA, v katerih je kljub vsemu še jasno živela ideja naravnega prava, ki jo je utemeljil sv. Tomaž Akvinski. »Mi imamo te resnice za po sebi razvidne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki, in da jih je Stvarnik obdaril z nekaterimi neodtujljivimi pravicami, med katerimi je življenje, svoboda in iskanje sreče«, je zapisal Jefferson v Deklaraciji o neodvisnosti. Iz istega razloga je John Locke, na čigar filozofiji so bile zgrajene osnove ZDA, trdil, da je treba ateiste izgnati iz države, ker s tem ko ne verjamejo v obstoj absolutnega Bitja, ne morejo niti verjeti v obstoj absolutnih, naravnih pravic.
Zadrega levice – tudi v Cerkvi
Je pa pri vsem tem boju svetovne levice za ohranjanje lastne kulturne hegemonije (izraz si sposojam pri italijanskem marksistu Gramsciju) vendarle zaznati neko zadrego kljub vsej medijski premoči, ki jo je levica izkazala ob teh volitvah. Duh je pač »ušel iz steklenice«: s tem, ko se mora levica tako mobilizirati, da bi obranila svoj načrt, postaja ta načrt vse bolj jasen, znan javnosti in s tem postane predmet javne razprave. S tem pa ravno levica izgublja svojo kulturno hegemonijo, ki je namreč v tem, da vsi pristajajo na njene ideološke teze kot na nevprašljivo dejstvo. Zato so socialistični totalitarni sistemi tako neusmiljeno preganjali disidente: ker so disidenti javno izpostavljali totalitarne ideološke teze in jim tako jemali splošno prevlado, ki se dogaja le tedaj, ko so te teze ponotranjene v podzavest in so zato izven debate: že ob bežnem razumskem premisleku se namreč pokažejo za protislovne. Podobna situacija se dogaja v Cerkvi: modernizem je imel v njej bistveno večjo moč v pontifikatu Janeza Pavla II., ker je bil nevprašljiv, saj ni bil tematiziran in se ga zato nismo niti zavedali. Z Benediktovim pontifikatom (zlasti s Summorum Pontificum) je ušel »duh iz steklenice«, tradicionalni nauk in liturgija sta znova postali tema razprave. To pa skušajo modernisti zatreti v sedanjem pontifikatu, vendar so na nek način svoj boj že izgubili – nikoli se ne bo možno več vrniti v janezpavlovske čase.
Transhumanistična diktatura na obzorju?
Isto velja za Trumpa. Z njim je »ušel duh iz steklenice«. Zlasti z imenovanji v vrhovno sodišče. Zato pa se zdi, da ameriška (=svetovna) levica panično išče, kako bi ohranila samo sebe. V tem okviru mislim, da je treba gledati celotno zgodbo okrog COVID-19, ki je zlasti povezana z informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami, umetno inteligenco in industrijo, ki stoji za tem (tu je seveda Bill Gates ključni igralec).
Na osnovnejši in brutalnejši ravni se to dogaja kot cenzuriranje »politično nekorektnih« ali »zdravju škodljivih« vsebin na socialnih omrežjih. Na globlji in nevarnejši ravni pa se dogaja kot poskus vsiljenega nadzora nad prebivalstvom preko takšnega ali drugačnega čim tesnejšega združevanja človeka z računalniško tehnologijo (t.i. transhumanizem) v vsem razponu od »šolanja na daljavo« do »čipiranja«. Tu gre zopet za opuščanje koncepta naravnega prava (in z njim povezanih človekovih pravic), pravzaprav za opuščanje koncepta človeške narave kot take, ki jo skuša transhumanizem spremeniti v nekaj drugega: v robotiziranega kiborga, ki je povsem na voljo državni oblasti.
Organizacijska platforma, od koder se skuša vsiliti ta nov hipertehnologiziran socializem je seveda Kitajska (kot je bila Sovjetska zveza za ekonomski socializem), v kateri je Trumpova administracija pravilno zasledila ključnega geopolitičnega nasprotnika. Vendar v vsem tem moramo videti predvsem obupen, tudi do neke mere komičen poskus, kako skuša levica ohraniti prevlado, ki jo je dosegla s seksualno revolucijo in ki ji neizbežno polzi iz rok. Svojevrstna obupnost in komičnost tega poskusa, ki spominja na kakšnega Kubrickovega Dr. Strangelove, na Huxleyev Krasni novi svet ali na Mencingerjevega Abadona (ki je iz tega vidika res preroški – že on govori o maskah in Kitajski…), je najprej v tem, da je upor proti naravi po svoji naravi obsojen na neuspeh – že v kratkem roku. Dalje pa v tem, da levica s tem vse bolj kaže svoje totalitarne zobe in s tem izziva vedno večji odpor ljudstva.
Pri vsem tem pa je pomembno (tudi za naše slovenske razmere), da sovražnika, ki se je dodobra razkril ob teh volitvah javno identificiramo, poimenujemo, saj je veliko bolj nevaren, ko ga ne vidimo kot pa takrat, ko ga vidimo. Ta sovražnik, ki je v cerkvenem okviru (kot je dobro znano bralcem tega spletnega medija) modernizem, se v političnem okviru (kot vidimo tako na primeru seksualne revolucije kot na primeru transhumanizma) kaže kot zavračanje človekove narave in iz te narave izvirajočih pravic, ki tvorijo naravno pravo, kakor nas je poučil sv. Tomaž Akvinski. Vir obeh zmot pa je v novoveškem antropocentrizmu, ki postavlja o Descartesa dalje človeka za temelj vsega in tako enači človeka z Bogom, ne upoštevajoč človekovo končno naravo in Božjo neskončno naravo ter njuno neodpravljivo razliko.
Molitev in post
Volilna tekma trenutno (pišem 17. 11. 2020 zgodaj zjutraj) še ni odločena: niti glede predsedniške funkcije (tu bomo videli, s kakšnimi dokazi o volilnih nepravilnostih bo postregel sodstvu Rudy Giuliani in kako bo sodstvo presodilo) in še manj glede senata, ki je pri vsem tem celo pomembnejši. 5. januarja se bo namreč v zvezni državi Georgiji odločalo o dveh sedežih (Perdue v. Ossoff; Loeffler v. Warnock), ki bosta odločali o večini v senatu. Demokratska večina v senatu bi pomenila, da bi lahko demokrati spremenili sestavo vrhovnega sodišča in odpravili v njem konzervativno večino.
Glede na vse rečeno mislim, da je sedaj predvsem čas, da molimo in se postimo kot še nikoli do sedaj za dober izid teh volitev, ki, kot vidimo, »odločajo o usodi sveta«.
Osma epizoda: Draga ženska, ljubezniva, čudovita, dobrega sveta…
V tokratni oddaji se sprehodimo skozi prečudovite zglede in napotke za primerno in zgledno ženstvenost, ki vam jih daje Devica Marija, Sveta Katoliška Cerkev in Bog.
ICR +
Scutum Fidei – Katoliški moški in litanije sv. Jožefa
Ali imamo moški še kakšen zgled poleg Jezusa Kristusa? Zakaj so litanije sv. Jožefa tako pomenske? Kdo jih je oblikoval? Ali ni vse tako ali tako v Svetem Pismu?
To in še več v tem posnetku.
ICR +
Biti družina v koroni
Izmed vseh žalostnih dogajanj, ki jih lahko opažamo v teh kataklizmičnih časih, je najbolj žalostno opazovati, kako se starši, še najbolj pa matere, sesuvajo pod težo njihove prvenstvene vloge in naloge, ki so jo SAME sprejele. PREPROSTO BITI MATI!
Sedaj ugotavljajo, da je tisto pravo materinstvo, ko otroku namenjaš VES svoj čas, nekaj, česar si v resnici niso nikdar želele. Želele so si kariere, službice s kavicami, jogo s kolegicami, petek zame, petek zate in lepo zavita božična darila in blešče fotografije na svojih fasadnih instagram profilih.
Otroka imaš seveda zato, da ga čim hitreje odrineš od sebe, potisneš v vrtec, kjer se bodo že oni z njim ukvarjali. Potem pa v šolo, ker oni že vejo, kaj je najboljše za njih.
Najbolj žalostno od vsega je zavedanje, da je 99 % ljudem NORMALNO imeti otroka na državni prevzgoji v šoli in v vrtcu …
praktično nikomur pa ni NORMALNO, da se otrok šola doma in da je ves čas pod skrbnim očesom očeta in blizu ljubečega objema mame.
“Priznam. NE ZMOREM!!! Ne zmorem. Faza “zmešalo se mi BO” je že zdavnaj mimo. Meša se mi ZDAJ. In govorim samo o vsakodnevnih obveznostih. Kakršenkoli self care/self love je itak high class privilegij,” pravi citat iz članka na spletu, na katerega sem naletel po naključju.
Če bi želel videti v tej koronanorosti tudi dobre stvari, bi bile nekatere izmed njih zagotovo vračanje k samooskrbi, odkrivanje žensk in deklet v novih vlogah kot gospodarice, gospodinje in matere, vzgojiteljice, učenje sobivanja drug z drugim več kot tiste 3 ure na dan popoldne, ko smo se vsi zbrali in zaspali na kavču pred bednimi televizijskimi kanali, spoznavanje moških, da težko mirujejo in da so željni ustvarjalnosti in skrbi za družino.
Službe in zaposlitve, ki so jih mnogi imeli, so resda večini nudile udobje in neko garancijo. Udobje pred odgovornostjo opravil v domačem okolju, garancijo z zavedanjem, da je vsakega X v mesecu plača. Vrtci in šole so bili izgovori za oddih pred otroki, česar si noben starš ne bo priznal.
Vendar ljudje nismo narejeni za udobje. Nismo narejeni za vedeževalstvo in poznavanje prihodnosti. Še posebej ne ljudje z družinami. Z otroki in zakonci.
Predvsem starši smo poslani v službo odpovedovanja in darovanja sebe.
Narejeni smo za izzive. Narejeni smo za skrb in za ŽIVLJENJE v tesni povezanosti “domačega ognjišča”. Predvsem starši smo poslani v službo odpovedovanja in darovanja sebe. Narejeni smo za prilagajanje na nenehne nepričakovane izzive, ki nas ves čas čakajo za vogalom življenja. Narejeni smo za sobivanje v polnosti svojega doma, kot očetje, matere in otroci. Narejeni smo za to, da ljubimo in skrbimo za svojo družino in svoj dom. Ne pa zato, da imamo družino, s katero se vidimo pozno popoldne zatopljeni v telefone in ekrane in ne zato, da imamo dom, ki nam je zgolj vsakodnevno prenočišče.
Sem vedel, da nam Bog s to korono daje očiščenja. Zanimiva bo Velika noč 2021. Zelo zanimiva.