Zmote liturgizma

Knjiga o liturgizmu (Revija katoliške akcije,1940, številka 4: Filip Žakelj)

• P. Max Kassiepe OMI: Irrwege und Umwege im Frömmigkeitsleben der Gegenwart. Verlag Butzon & Bercker Kevelaer, 1939, str. 100.

Delo za liturgično obnovo se zadnjih deset let pri nas kar lepo razvija. V slovenskem jeziku imamo doslej že nekaj prav lepih knjig o tem vprašanju. Omenim npr. Turnškovo knjigo Leto božjih skrivnosti in Oražmovo knjigo Naša župnija. »Božji vrelci« budé in poglabljajo smisel za liturgično življenje s sveto Cerkvijo. Že več let imamo v rokah slovenski prevod Rimskega obrednika. Tudi več liturgičnih molitvenikov imamo že na razpolago. Z veseljem pričakujemo prevod Rimskega misala v slovenščino (op.p. Ta je izšel leta 1944, nato pa še leta 1961). Ljudsko petje se zadnja leta znova razlega po naših cerkvah. Mnogo pobude za zdrav liturgični razvoj nam je podal novi Zakonik ljubljanske škofije. Podrobnih navodil in misli še pričakujemo od pastoralne instrukcije, ki bo izšla kot važen dodatek Zakoniku. Naše stremljenje za liturgično obnovo vsega vernega ljudstva je gotovo na najboljši poti. Zato je prav, da ob tej priliki opozorimo, katerih stvari se moramo pri delu za liturgično obnovo posebno varovati, da ne bi zašli na kako napačno pot. Prav o taki zgrešeni poti pa govori Kassiepejevo delce o stranpoteh in zgrešenih potih v sodobnem religioznem življenju. Ozira se predvsem na Nemčijo in bivšo Avstrijo. Ker je pred leti tudi k nam zašla od tod kaka napačna misel, naj glavne stvari iz te knjižice omenim.

Napačno pojmovanje liturgičnega gibanja

Gre v prvi vrsti za napačno umevano liturgično gibanje in za stvari, ki so s tem gibanjem v tesni zvezi. Pisatelj, ki je sam zelo navdušen za temeljito liturgično obnovo in je mnogo liturgičnih tednov v toku let sam vodil, imenuje to zgrešeno stremljenje liturgizem.

Liturgizem je zagrešil to napako: ustvaril si je svoje liturgične predpise. Na rubrike, ki jih je predpisala oz. zapovedala Cerkev, se kaj malo ozira. Ni mu znano, kaj se pravi sentire cum Ecclesia. Premalo pazi na predpise glede liturgične obleke. Posebno pri glavnih delih sv. maše ti liturgisti ne pazijo na stroge predpise sv. Cerkve. Pripadniki tega gibanja se branijo, da bi ob istem času več mašnikov opravljalo sveto daritev v isti cerkvi. Drugi spet nočejo maševati, če ni zraven »občestva«. Navdušujejo se za koncelebracijo. Ko so ob neki priliki te vrste duhovniki prosili Pija XI., da bi smeli biti med njegovo mašo pri sv. obhajilu, jih je Pij XI. zavrnil, naj sami mašujejo. Prejšnji dan so bili prav ti duhovniki pri papeževi avdienci precej neduhovniško oblečeni.

Nekateri so zašli tako daleč, da ne dovoljujejo pred obhajanjem moliti: Spovem se. Tudi odveze pred sv. obhajilom ne molijo. V neki veliki bolnišnici n.pr. pred obhajilom nikoli ne molijo: Glej Jagnje božje…, temveč: Glej tvoj prijatelj, kralj prihaja k tebi. Beseda greh pri molitvi Jagnje božje bi namreč bolnike vznemirjala. S prižnice kar v popolni liturgični mašniški obleki pridigujejo. Vrše brez dovoljenja liturgijo velike sobote namesto zjutraj, ponoči od sobote na nedeljo.

Čudne zablode liturgistov

Pisatelj na več mestih omenja, kako ti liturgisti nastopajo proti molitvi sv. rožnega venca. Težko prenašajo, da ga je treba moliti meseca oktobra, če ni druge prilike celo med sv. mašo, ker je tako naročil Leon XIII. Drugače pa Bog varuj zmoliti le eno desetko v cerkvi. Saj še celo zdravomarijo po molitvi očenaša kaj radi opuščajo. Sploh je videti, da za Marijo niso preveč navdušeni, ker so pač tako zelo »kristocentrični«.

Za molitve po sv. Maši niso navdušeni, brevir molijo nekateri le v nemškem jeziku.

Glede cerkvenih stavb in okrasitve cerkvene notranjščine imajo čudne puritanske nazore. Graja jih v tem pogledu tudi kardinal Faulhaber.

Pretirano zahtevajo izključno uporabo misala. Pisatelj zahteva, naj bi ne silili vernikov, da bi vedno morali vsi opravljati skupno molitve med sv. mašo. Saj se še drugače da odpomoči zahtevi po občestvenosti. Zadosti je n.pr. že to, da so vsi istega duha in misli med sv. daritvijo.

Omenja tudi, da Pij X. najbrž nikoli ni izrekel besed, da je treba sv. mašo moliti, temveč je mislil le na petje mašnih pesmi med sv. mašo, ne pa drugih pesmi, ki s sveto daritvijo nimajo nikake zveze.

Ti liturgisti odklanjajo tudi neliturgične molitve, ki pa jih je Cerkev obdarovala z odpustki ter jih priporočala v papeških okrožnicah. Take pobožnosti so n.pr. sv. rožni venec, križev pot, češčenje presvetega Rešnjega Telesa, češčenje presv. Srca Jezusovega, ki ga je Pij XI. v dveh okrožnicah priporočal, češčenje Matere božje in svetnikov, šmarnice itd.

Res je, da Cerkev želi, naj bi verniki, kolikor je le mogoče, med sv. mašo pristopali k daritvenemu obedu, vendar pa n.pr. v Kodeksu c. 864. dovoljuje iz vsakega upravičenega razloga sv. obhajilo pred, po in izven sv. Maše. Saj so zakramenti zaradi ljudi. Liturgizem pa zahteva sv. obhajilo le med sv. daritvijo. Na ta račun so na nekem verskem tednu morali možje, ki jih je bilo okrog 800, več kot poldrugo uro čakati na sv. Obhajilo, ker je njihov župnik zahteval, da morajo vsi med njegovo sv. Mašo iz njegovih rok prejeti sv. Obhajilo.

Odklanjajo subjektivno pobožnost

Ti liturgisti govore le o neki objektivni pobožnosti, odločno pa odklanjajo subjektivno pobožnost in temeljito osebno stremljenje za svetostjo. Pisatelj jih dobro zavrača, da so bili še vsi svetniki kanonizirani ne zaradi objektivne, temveč subjektivne pobožnosti. Še noben svetnik pa doslej tako pristransko ni poudarjal le objektivne pobožnosti kot liturgisti.

Ustanovitelji in veliki reformatorji redov se niso zadovoljevali le s kako objektivno pobožnostjo, ampak so zahtevali obenem tudi subjektivno udejstvovanje, osebno prizadevanje, izpraševanje vesti, pogosto sv. spoved, premišljevanje itd.

Tudi ni preveč posrečena misel, ki zveličanju duš tudi malo pripomore, da nekateri vedno ločijo objektivno in subjektivno, ascetično in liturgično, individualno (osebno) in občestveno pobožnost. Vse te pobožnosti se morajo med seboj dopolnjevati, ekskluzivnost prav tu ni dobra.

Pisatelj tudi naglaša, da je skoraj nemogoče uporabljati le liturgijo za religiozno vzgojno sredstvo vsega ljudstva. Le v samostanih, kjer žive vedno v duhovnem ozračju, more liturgija človeka popolnoma preoblikovati, pa še tu laične brate drugače vzgajajo. Današnji redovniki pa imajo itak ukazane duhovne vaje in premišljevanje. Opozarja, da je posebno pri mladini treba paziti, da ne bo vzgoja ekskluzivno liturgična in proti drugim formam religioznega življenja. Pij XI. je po kardinalu Gasparriju 28. decembra 1928 opozarjal katoliško nemško akademsko zvezo na duhovne vaje in življenje z liturgijo, svaril pa je pred pretiravanjem glede liturgičnega gibanja. Pisatelj navaja lepo molitev znanega cistercianskega opata Chautarda, ki je vršil vse svoje verske vaje v zvezi z liturgijo, naj ga Bog obvaruje zmotne liturgične smeri.

Razpravica o razmerju med starimi in mladimi nas toliko ne zanima, ker so v tem pogledu povsod podobni problemi. Omenjamo le, da so mlajši pri starejših naleteli na hud odpor zaradi prevelike zaletelosti. Predvsem pa se mlajši od starejših odlikujejo po strašni nejasnosti v svojih govorih.

Zmote o spovedi

Liturgizem se nič kaj posebno ne zavzema za pogosto spoved iz pobožnosti. Pisatelj navaja točne predpise iz kodeksa glede pogoste spovedi redovnikov in redovnic ter bogoslovcev. V Nemčiji so se pred leti vnele v liturgičnih revijah pravde za in proti pogosti sveti spovedi. Pri nas je to vprašanje, da mimogrede omenim, resno, temeljito in pravilno reševal dr. Ciril Potočnik v »Bogoslovnem vestniku« in zlasti glede pogoste spovedi otrok v »Vzajemnosti«.

V Nemčiji sami pa so javne razprave za in proti pogosti sveti spovedi med mlajše, za liturgijo navdušene klerike, in sploh v katoliške akademske vrste zanesle precejšnjo zmedo. Kar so pisatelji razprav le skušali znanstveno formulirati, so mnogi kar sprejeli kot utemeljen teološki nauk.

Prav tu so se dogodile velike napake, ker je prav to razpravljanje o pogosti spovedi v širših plasteh napravilo mnogo škode. Ljudje so začeli pogosto spoved zanemarjati. Dobe se ljudje, ki niso bili le nekaj mesecev, temveč kar po več let pri sv. spovedi in vendar hodijo kar naprej k sv. obhajilu. To niso le starejši ljudje, ampak mladina, ki je še sredi vročih bojev, ki potrebuje pogostega očiščenja in opore pri svojih borbah.

Zgodilo se je, da so v nekem mestu v srednji Nemčiji duhovniki odganjali može od spovednice, češ kakšen nesmisel je hoditi vsake štiri tedne k sv. spovedi. Slišati je bilo celo pri duhovnih vajah govorjenje proti spovedi iz pobožnosti. Pri nekem tečaju je prav iz teh razlogov od trideset udeleženk le ena šla k sv. spovedi. Pri nekem tečaju za izobražene može je voditelj dejal: »Smatram, da ste vsi v posvečujoči milosti in iz te misli o božjem otroštvu pri svojih predavanjih izhajamo. Posledica je bila, da mnogi od udeležencev niso šli ne k sv. spovedi ne k sv. obhajilu. Kakšna je bila pot domov po takih psevdoeksercicijah, si lahko mislimo. Spet drugod pri duhovnih vajah udeleženci besede greh niti čuli niso. Kaj šele, da bi jim kdo omenil smrt, sodbo, pekel! Kako bi potem prišla v poštev pogosta spoved iz pobožnosti!

Čeprav jo taki pretirani liturgisti odklanjajo, vendar pisatelj naglaša važnost pogoste sv. spovedi za zgledno življenje po veri iz tehle razlogov. Pri spovedi iz pobožnosti spovedanec prejema več posvečujoče milosti, ker se mu z vsako sv. spovedjo pomnoži. Poleg posvečujoče milosti dobiva tudi mnogo dejanskih milosti. Spovedanec vedno globlje spoznava samega sebe in svoje slabosti. Spovedanec postaja vedno bolj pazljiv, previden in čuječ. Bolj pogosta sv. spoved je močna obramba proti mlačnosti v duhovnem življenju. Vest postaja vedno bolj nežna. Pogosta spoved nam prinaša dušno zadovoljnost in mir. Pisatelj navaja pretresljiv zgled duhovnika, ki je bil prej, dokler je hodil tedensko k sv. spovedi, pobožen in zgleden. Ko pa je mislil, da zadošča, če pri sv. maši moli le konfiteor, je šlo vse navzkriž. Po svojem odpadu je priznal, da zadnjih šest let, preden je postal apostat, sploh ni bil pri sv. spovedi.

Še druge čudne zmote

Liturgizem tudi vprašanje zakramenta sv. zakona obravnava preveč enostransko. Naglaša le zakramentalni pomen sv. zakona, kar je seveda popolnoma v redu, slika s Pavlovimi izrazi ideal zakonske zveze, zelo pa se odmika realnemu življenju in premalo poudarja nravstveno vprašanje in moralne dolžnosti staršev glede rodnje in vzgoje otrok. Zato je v teh krogih mnogo zablod. Oboje je potrebno: visok pojem o zakramentu sv. zakona in temeljito poznanje nravstvenih zahtev. S kakimi idiličnimi in liričnimi izlivi se težko vprašanje ne da rešiti.

Liturgizem se tudi vse preveč sklicuje na pra-cerkev in pra-krščanstvo. Pisatelj omenja, da so se na prvotno krščanstvo kaj radi sklicevali protestanti, janzenisti, starokatoliki, pripadniki češke narodne cerkve in se sedaj sklicujejo zastopniki od Rima proste nemške katoliške narodne cerkve.

Cerkev tudi ni okamenelo, okostenelo mistično telo Kristusovo, temveč je živ organizem, živo drevo, ki vedno poganja nove cvetove in prinaša, rodi nove sadove. Ne samo Avguštin in Gregor Veliki, ampak tudi Tomaž, Bonaventura, pozna sholastika in novejša teologija ima za vero mnogo zaslug. Tudi v drugih cerkvenih znanostih opažamo v zgodovini sv. Cerkve močan razvoj: v moralki, pastoralki, homiletiki, katehetiki, ascetiki, mistiki, cerkveni umetnosti.

Prav isti razvoj imamo tudi v liturgiji. Pracerkev ni imela n. pr. praznika presv. Rešnjega Telesa, praznikov Srca Jezusovega in Kristusa Kralja. Prav tako ni prva Cerkev imela praznika Brezmadežne, številnih godov svetnikov itd.

Zato je treba stavek: »Nazaj k pracerkvi« trezno in kritično premisliti. Prav ti, ki tako govore, malo poznajo liturgijo. Trdijo, da je prvotna Cerkev poznala le liturgično molitev, ko pa viri drugače govore. Molitev brevirja je bila v svojih početkih le zasebnega značaja. Šele v 4. stoletju je dobila liturgični značaj. Tudi občestvene sv. maše, kakor jo danes pojmujemo, v prvotni cerkvi ni bilo. Oltar so v Rimu postavljali v sredino cerkve v prvi vrsti zato, ker je bila stara navada, da so med molitvijo in daritvijo gledali proti vzhodu. Niso postavljali oltarjev v sredino cerkve v prvi vrsti zato, da bi bila zveza med ljudstvom, duhovnikom in oltarjem tesnejša. Vzhodna cerkev tudi prej, preden je začela pred oltar postavljati ikone, te zveze ni poznala, čeprav se v vzhodnih liturgijah ljudstvo bolj aktivno udeležuje liturgije kot pri nas.

Velikokrat ti liturgisti preveč naglašajo objektivno pobožnost, pretiravajo le opus operatum, kakor se dogmatika izraža, in premalo poudarjajo opus operantis, prizadevanje prejemnika zakramentov ali udeleženca pri sv. daritvi in drugih liturgičnih pobožnostih. Resnica pa je, da je prvotna Cerkev zahtevala mnogo več osebne prizadevnosti, kakor se marsikje danes zahteva. Pomislimo na težko pokoro pri sv. spovedi, na hude cerkvene kazni, na mnoge poste itd. Berimo pridige Leona Velikega za kvatrne tedne!

Nekak semikvietizem

Liturgizem se zadovoljuje z nekim semikvietizmom, skuša vse versko življenje poenostaviti, premalo računa na resnico, da so nam zaradi izvirnega greha ostala v duši slaba nagnjenja, da so v nas strasti, ki jih je treba neprestano zatirati. Res je, da smo člani skrivnostnega telesa Kristusovega, toda liturgizem premalo naglaša, da si je treba neprestano prizadevati, da ostanemo živi udje tega telesa, žive mladike na vinski trti, ki je Kristus. Govori o neki celotni rasti v Kristusa, je pa proti temu, da bi se vadili v posameznih krepostih in opravljali n.pr. posebno izpraševanje vesti. Kako nesmiselne so potem zahteve sv. očeta Pija X. o verskih vajah, ki jih priporoča v Exhortatio ad clerum in so povzete v kodeksu! Kako smešno je v očeh takih liturgistov Unio apostolica za duhovnike, ki zahteva močno in vztrajno osebno prizadevanje za svetost!

Zadovoljuje se z malenkostim prizadevanjem posameznikov, čemur pravimo religiozni minimalizem. Odmikajo se apostolskemu delu zlasti sedaj, ko bi morali v preganjanju biti najbolj junaški. Vdajajo se pesimizmu, da pač tako mora biti. Če nekateri ne marajo krščanstva, jih pusti, saj imajo svobodno voljo, pa naj se odločijo, kakor sami hočejo. Nikar jim ne pridiguj in vzbujaj vesti. Zadovoljujejo se s svojim izbranim liturgičnim krogom vernih. Niso navdušeni ne za ljudske misijone ne za vnanje misijone ne za Katoliško akcijo. V njihove vrste sili neki laksizem, ki se n.pr. pojavlja v tem, da mladina hodi ob delavnikih k obhajilu, v nedeljo pa hodi na izlete v gozdove. Priliko za sv. mašo imajo, ker cerkev ni tako daleč, toda njihov voditelj jim je rekel, da v takih primerih niso dolžni. V vseh stvareh je mnogo nejasnosti, mešanice in zmedenosti.

Za svoje trditve navaja pisatelj mnogo avtorjev. Knjižica je pisana trezno in premišljeno. Opozoril sem le na glavne stvari. Ker se za liturgično obnovo zanimajo in se morajo zanimati duhovniki in laiki, ker je tudi za uspešen razvoj KA pri nas globlje, notranje življenje s cerkveno liturgijo zdravo in potrebno, je prav, da se varujemo podobnih napak, kar bo zdravemu liturgičnemu gibanju pri nas le koristilo. Kdor se za te stvari zanima še bolj podrobno, bo knjižico rad vzel v roke.