Obhajilo na roko
Nadškofijskemu ordinariatu
(prepis stare fotokopije)
Je že mesec dni in več, odkar smo prejeli, prebrali in razložili vernikom Okrožnico gornjega naslova glede obhajanja vernikov na roko, pa se še ne moremo pomiriti. Človek je v verskem oziru po svoji naravi strogo konzervativen in odstopi od starega le, ako mu je razvidno, da je v večjo slavo Božjo ali pa v večjo korist vernikov.
Obhajanje na roko pa očitno ni v večjo čast Božjo in ne v večjo korist vernikov. Je pa to hud udarec po starodavnem, častitljivem spoštovanju do sv. Rešnjega Telesa, ki toliko bolj boli, ker je padel od »zgoraj« in ne od vernikov. Tega slovenski narod od svojih škofov ni nikdar pričakoval in tudi duhovščina tega ni prosila. Zaradi neprestanih in neutemeljenih novotarij v Cerkvi, se polašča nas duhovnikov in vernikov neka upravičena razočaranost in razdvojenost. Bojimo se, da se potapljamo v neki novi modernizem, ki bo spet prinesel vsem skupaj ogromno škodo.
Razlogi, navedeni v Okrožnici, nikakor niso prepričljivi in so le izgovori tistih, ki komaj čakajo novo »m o d o«. Pa jih preglejmo:
Moderni pravijo: Roka je najbolj primerna za obhajilo, ker je med najodličnejšimi deli človeškega telesa. Odgovarjamo: Je, ali pa ni! Z isto pravico namreč trdimo stari, da je jezik najbolj primeren za sv. obhajilo, ker je med najodličnejšimi deli človeškega telesa. In to upravičeno: prav jezik – govorica – nas dviga nad žival in samo z jezikom moremo prepevati Bogu hvalo in zahvalo. In nasprotno prav upravičeno trdimo, da je roka med najbolj umazanimi deli človeškega telesa: stokrat na dan jo umiješ, pa je stokrat na dan blatna.
In stokrat na dan umazana roka naj bo najbolj primerna za sv. Rešnje Telo? — In kam potem z njo?… V žep … In kam z drobci, ki so ostali od sv. hostije?… V smrkav robec!… In kam s tem robcem? …
Oprostite, tu se vse neha! Pred tisoč in več sto leti so se prvi kristjani uprli takemu početju in ga obsodili. Obsoja ga tudi danes velika večina duhovnikov, ki se zaveda, da je sveta hostija najsvetejša stvar na zemlji. Tako početje obsoja tudi naš globokoverni slovenski narod, ki se do današnjih časov ni drznil dotakniti niti svetih posod, kaj šele hostije. Stokrat in tisočkrat smo z veseljem pokleknili v prah in blato, da smo tako po vseh svojih močeh izkazali vso možno čast Najsvetejšemu. Zakaj naj zdaj pademo v spoštovanju do sv. Rešnjega Telesa kar za 1000 let nazaj? — Komu na ljubo? … Bogu na čast gotovo ne! Torej samo tistim modernim duhovnikom, ki jim je maša v tem, da se šopirijo v svojih prestolih pred oltarjem in bi radi dajali ljudem Evharistijo kakor piškote otrokom, kakor zdaj večkrat slišimo.
Opravičujejo se, da mali drobci niso posvečeni. Oprostite, stara dogmatika nas uči, da je pod vsakim najmanjšim delom ves Jezus, živi Jezus, z dušo in telesom, s krvjo in mesom. In tega do danes ni preklical ne Bog ne Cerkev. Torej še drži! In kdo bo zdaj odgovarjal za vse posvečene drobce, ki jih ljudje nosijo po svojih žepih?
…
Odgovarjajo: Papež je dal dovoljenje, on odgovarja! Priznamo, papež odgovarja. Vendar za kaj odgovarja? Vsako posebno dovoljenje se daje za izjemo od splošnega zakona ali postave, ki ostane za vso Cerkev še v veljavi. Ako pa je kdo dobil zaradi posebnih okoliščin kako izjemno dovoljenje, ga je dovoljeno uporabljati samo takrat, kadar so za to tehtni in upravičeni razlogi. Ako pa teh razlogov ni in ako so ti razlogi samo umišljeni ali napihnjeni, potem pa dovoljenje ne velja več. Mnenja smo, da je tudi Okrožnica gornjega naslova dana v tem smislu, da se dovoljenje uporablja tam, kjer je to res potrebno in koristno. Mnenja smo, da so to dovoljenje nekateri prehitro uporabili in zlorabili; saj jim očitno ne gre za večjo čast Božjo ali večjo korist naroda, ampak samo, da bi bili modernejši, da bi proslavili sebe pred drugimi duhovniki, torej v svojo slavo in škodo naroda, ki je razdvojen in nesrečen.
Moderni spet pravijo: Devet držav je že pred nami dobilo to dovoljenje, zakaj bi naj bili mi tako nazadnjaški?
Odgovor: Silno žalostno spričevalo za našo vero je siliti v to prvenstvo! Hvala Bogu, da je še na stotine narodov ki za to poniževalno dovoljenje niso prosili. In mi stari duhovniki, ki nosimo v sebi še staro spoštovanje do sv. Rešnjega Telesa, bi bili bolj ponosni na sv. Cerkev, če bi tega dovoljenja nikdar ne imeli, ali pa da smo ga dobili prav zadnji.
Turisti?… Bore malo turistov prihaja k obhajilu. In tisti, ki pridejo s pravim namenom, lepo in ponižno pokleknejo k angelski mizi. In seveda: Če bi se kdo prevzetno postavil predme in zahteval sv. hostijo v roko, bi mu jo pa dal po nalogu Okrožnice, čeprav sem prepričan, da bi je takemu napuhnjencu ne smel dati.
Turisti pa od nas tega niti ne zahtevajo; morda le v malenkostnih primerih, na katere se pa ne smemo ozirati. Če grem jaz v inozemstvo, se moram tam v vsem ravnati po tamkajšnjih pravilih in običajih. Kaj bi nam rekli v krajih, ki nimajo takega dovoljenja, pa bi zahtevali obhajilo na roko? … To bi bilo z naše strani neko izzivanje. Torej: Če se moramo mi ravnati v tujini po njihovih običajih, naj se še tujci pri nas po naših. Le zakaj naj se samo naš narod stalno ponižuje pred tujci? … In to proti svojemu boljšemu prepričanju? … Kaj ni to naša narodna sramota? ….
Higienski razlogi? … Le kakšni? … V obeh primerih obhajanja mora najprej duhovnik prijeti hostijo s pravkar umito roko. Pri obhajanju na roko jo da obhajancu najprej v eno roko, da jo ta potem vzame še v drugo roko, ki sta pa obe neumiti. Torej: Kaj je zdaj bolj higiensko, če gre hostija zdaj skozi tri roke, namesto samo skozi eno? To je torej prav zlagan izgovor.
Priznamo pa, da je nekaj duhovnikov, ki se pri obhajanju pravo po nepotrebnem dotikajo jezikov. To se dogaja tam, kjer imajo premajhne hostije, pa tudi tam, kjer obhajajo po novem v vrsti / Gonsermarsch/. Vsemu temu pa je z dobro voljo lahko odpomoči. V Banjakoli in Fari imamo obhajilo še vedno po starem pri angelski mizi. Tu se mi skoraj ne primeri, da bi se dotaknil jezika obhajanca. Dogodi se mi pa v Osilnici, kjer je obhajanje v vrsti, kjer ljudje niso nikdar prav mirni. Tu je pač krivo moderno obhajanje.
Moderni spet tolažijo: »Saj drobcev skoraj ni«.
Odgovarjamo: Beseda skoraj že pomeni, da so. So majhni in veliki. Dolga leta smo jih skrbno pobirali iz korporala. In zdaj jih gledamo na mašni pateni, vidimo jih na obhajilni pateni. Res, čudimo se modernim, da so tako slepi, da jih naenkrat nič več ne vidijo. Kaj jim res sam vrag zatiska oči, da jih ne morejo več videti? …
Groza me je bilo, ko mi je gospa B. na Brodu pokazala robček, ki ga je prala, z ostankom hostije. Rekla je, da je v robček zakašljala. Kljub temu me je še danes groza! In koliko je danes takih in podobnih ostankov po nemaziljenih rokah in prstih, žepih in robčkih! Pa Vas ni prav nič groza? … Kaj Vas ni strah? … Bežimo vendar proč od tega grdega modernizma!
Pa spet nas napadajo moderni: Kristus je postavil ta zakrament v obliki kruha, ki se je z roko. Kristus pač ljubi ponižnost.
Odgovarjamo: Da, celo Kristusovo življenje je bilo ena sama ponižnost, skritost… In v Evharistiji živi prav tako skrito. Ponižal se je do skrajnih meja. In prav zato, ker se je Kristus ponižal do skrajnih meja, da nas je povišal, nas dolžnost hvaležno sili, da ga do skrajnih meja povišujemo. Evharistija je NAJVIŠJI zakrament, zato mu dolgujemo najvišje – možno – spoštovanje. Zato nam je starim nerazumljivo, oziroma neopravičljivo, da moderni tabernakelj s Kristusom rinejo v kot, sebe pa postavljajo v sredino, kjer se šopirijo kot judovski veliki duhovniki.
Te neprestane novotarije v Cerkvi so tudi vzrok, da pada spoštovanje do avtoritete v Cerkvi. Če učitelj uči enkrat tako in drugič drugače, je izgubil svojo avtoriteto. Če nimajo starši več v hiši prave avtoritete, so navadno krivi starši vsaj v veliki meri. In da danes vodstvo Cerkve nima več tiste avtoritete, je vsaj delno samo krivo.
S kakšnim veseljem in žrtvami so si na primer ljudje kupovali mašne knjižice, misale, zdaj so pa razočarani, ker je vse neuporabno. Koliko truda, muke, smo mi sami vložili in naši predniki, da bi naš narod izkazoval čim višje češčenje NAJVIŠJEMU:
“Kar le moreš, daj v zahvalo, zanj bo hvale še premalo” … No, zdaj so pa naenkrat prinesli vetrovi neki novi nauk, tam iz Holandije menda, da sv. Rešnje Telo ni več toliko vredno, da bi ga tako pobožno častili, da bi ga s takšnim spoštovanjem prejemali, kakor je Katoliška Cerkev prej učila?…
Mnenja smo, da je to velik udarec po slovenski Cerkveni avtoriteti. To je škandal in sramota za nas duhovnike! Po 2000 letih – pa še nimamo pravega katekizma in molitvenika! …
In končno: Zakaj smo se danes oglasili? Ni naš namen, da bi s tem nergali. Mislimo pa, da imamo pravico in dolžnost povedati svoje mnenje, saj vse to v živo zadeva nas in našo službo. »Qui tacet, consentire videtur.« Vemo pa, da jih še mnogo molči, čeprav ne soglašajo. Spregovorili smo, ker se bojimo odgovornosti pred Bogom in narodom. Nočemo biti neki skriti oporekovalci, zato smo se oglasili in povedali svoje mnenje.
V nekaj primerih pa bi morda ta novost res bila v čast Božjo in v korist narodu. O tem primerih pa Okrožnica ne govori in jih ne predvideva. Na primer:
Duhovnik, ki se mu roke tresejo, naj bi položil ciborij na angelsko mizo in naj bi ljudje sami jemali hostije iz njega. Isto naj bi veljalo za slepega duhovnika! Seveda samo v tem primeru, ako ni mogoče dobiti zdravega duhovnika. Ali pa:
Na Kočevskem imamo cele vasi, kamor duhovnik nima dostopa. Živi pa tam precej ljudi. Duhovnik ne sme niti k umirajočemu! Zakaj ne bi smel za to primeren laik, moški ali ženska, ki ima legalen dostop v te kraje, odnesti sv. hostije umirajočim in bi jih obhajal, ako so poprej obudili popolno kesanje po navadni stari slovenski formuli? Pa morda še v bolnišnice, ječe in povsod tja, kamor duhovnik ne more???
V teh primerih mislim, da bi nemaziljene roke imele zadostno opravičljiv razlog, da se dotaknejo sv. hostije.
OMNIA AD MAIOREM DEI GLORIAM!
Na dekanijski konferenci v Kočevju, dne 26.5.1971