Materinstvo

(Savelj Ludovik C. M.; Čas revija Leonove družbe 1931/1932)

Danes praznujemo tako zvani materinski dan. V trenutku, ko proslavljamo Marijo Devico, mater Kristusovo in mater vseh kristjanov, se v hvaležnosti spominjamo tudi svoje lastne rodne matere, kakor tudi mater vsega katoliškega sveta. Občudujoč njih tihe žrtve, slavimo čast in dostojanstvo materinstva kot takega.

Materinske proslave so v naši dobi potrebnejše kakor kdajkoli poprej. Genij podlosti — satan – ki že od nekdaj cinično blati vse, kar je božjega in svetega, se je namreč zadnje čase vrgel celo na materinstvo. Kakor vsem drugim božjim ustanovam hoče tudi materinstvu odvzeti oni višji sijaj in značaj svetosti, ki ga ima po božjem in človeškem pravu. Zaveda se, da z razkristjanjenjem celice krščanskega življenja – družine, dejansko razkristjani človeško družbo. V dosego tega namena slika materinstvo kot golo počutnost in naslado, kot egoizem in sebičnost. Nobene prilike ne smemo zato zamuditi, da dvignemo čast in dostojanstvo materinstva. Temu smotru naj bodo posvečene tudi sledeče besede o duhovnem in telesnem materinstvu in o dostojanstvu obeh.

Duhovno materinstvo.

V bistvu vsakega zdravega in normalno čutečega ženskega srca je težnja po materinstvu: telesnem ali duhovnem materinstvu. Seveda je treba vzeti duhovno materinstvo na kolikor mogoče široki osnovi. Tudi usmiljenka, tudi neporočena učiteljica more postati v najidealnejšem smislu duhovna mati, kakor se tudi zgodi, da prava rodna mati nima niti trohice materinskega duha. Materinstvo namreč ni vezano na roditeljstvo. Roditeljica je zgolj naraven, mati obenem moralen pojem. Da nam bo to še jasneje, se poglobimo v bistvo materinstva.

Kaj je materinstvo?

a) Materinstvo je zlasti zmožnost ženskega srca, da misli in se z ljubeznivo skrbjo zanima za tisoč malenkosti in podrobnosti, ki tvorijo naše dnevne življenjske potrebščine. Miselnost matere gre pri tem delu kakor solnčni žarki na vse strani. Nič umsko ne razstavlja, nič ne sklepa, takoj vse pregleda in premisli. To raznosmerno miselnost podpira z energijo volje in s priročnostjo, ki je prišla že v pregovor.

Svojo dopolnitev in usovršitev pa dobé vse te dušne in srčne zmožnosti šele v ljubezni. Naj ima kakšna oseba še tako odlične zmožnosti in znanje v gospodinjskih poklicih, naj ima še tako veliko priročnost za strežbo bolnikov in nego otrok, vse te zmožnosti, vse to znanje še ne tvori bistva duhovnega materinstva, marveč le ljubezen in žrtvovanje same sebe. Žensko srce, ki se v tej ljubezni ne udejstvuje, ostane mrtvo in vse drugo poklicno delo je zgolj smrtni ples. Ta ljubezen pa mora biti ne mimoidoče trenutno razpoloženje, ampak trajna lastnost, čednost. Prava duhovna mati mora svoje ljubezensko stremljenje izgraditi v pravi gotični slog. V skrajni doslednosti in jasnovidnosti mora vsa svoja tudi najbolj vsakdanja dela in vso svojo bit podrediti velikemu cilju ljubezni.

To pa brez žrtev ni možno. Dà, materinstvo je v resnici in v svojem bistvu žrtev, žrtvovanje samega sebe za druge, žrtvovanje do popolne samoodpovedi. V bistvu materinstva je, da mati sama sebe drugim dá…, da pozabi na sebe, da živi le v drugih. (Goethe, Hermann und Dorothea.) Mati, ki se ne žrtvuje, ne zasluži v polni meri tega častnega naslova. Ne more se tudi voljno podvreči vsem neštetim ponižanjem in uslugam, ki jih zahteva strežba njej v varstvo izročenih.

Samoljubna oseba torej zapravo ne more biti prava mati, tudi ne mati v zgolj duhovnem pomenu. Egoizem, sebičnost ji zakrkne srce, da vidi le sebe, čuti le svoje potrebe, misli le na svojo udobnost. Samoljubje ne vpliva le kvarno na duhovno materinstvo, ampak ga v mnogih srcih naravnost zatre. In če se kje v naši dobi krči število telesnih ali duhovnih mater, je temu pojavu ne malo vzrok mrzli duh egoizma, ki prevzema žal že tudi mnoga ženska srca.

Hvala Bogu, med našim zlasti preprostim ljudstvom je še mnogo pravega, resničnega materinskega duha. Odtod toliko mater, ki jih zaradi njih preprostosti niti ne opazimo, ki pa bi, če bi poznali njih žrtve, zrasle v naših očeh v prave herojinje, junakinje. V večnosti bo Bog odkril pred našimi očmi ves ogromen material zaslug te ali one matere, ki se morda ni nihče zmenil za njo, katere tiha požrtvovalnost pa odtehta največja junaštva velikih mož svetovne povestnice. To so matere, ki jih mojstrsko opisuje pisatelj Cankar, ko vzklika: »O, mati, zdaj vem: tvoje telo smo uživali in tvojo kri smo pili! Zato si šla tako zgodaj od nas. Na naslov takih dobrih, požrtvovalnih mater je pesnik Danilo Gorinšek zapel ono ljubko, genljivo pesmico:

Kaj boš ti tičica,

tička vesela!

Slajše kot mamica

tička ni pela.

Skrijte se zvezdice

zlate brez broja!

Lepše oči ima

mamica moja.

Kaj bi le zemski krog,

vsak ga premeril

Nihče pa mamici

srca ne zmeri.

Pravim, da je v našem ljudstvu še mnogo materinskega duha. Odtod tudi toliko blagih src, ki se v cvetu svoje mladosti za vse življenje posvete onemu poklicu, ki zahteva največ materinskega duha, to je strežbi bolnikov ali vzgoji otrok v raznih kongregacijah in redovih. Morda še ni znano, da je bilo v stari avstro-ogrski državi nad polovico vseh usmiljenk Slovenk. In Slovenija še sedaj zalaga celo Jugoslavijo s sličnimi poklici.

b) Materinstvo pomeni nadalje zmožnost ženske duše vživeti se v dušo človeka, ki ji je izročen v varstvo. V tem oziru bi lahko govorili o neki intuitivni zmožnosti ženske duše. Pravijo, da mati svojega otroka nikdar nima za brezupno izgubljenega, naj se ta še tako pokvari. Razjarjeni oče svojega razuzdanega otroka kaj kmalu pred vrata postavi in zavrže, mati pa še vedno upa in upa do zadnjega zdihljaja, da se bo otrok spametoval, poboljšal in vrnil v naročje svojega očeta kakor izgubljeni sin v evangeliju. V njenem srcu in na oknu njene izbe še vedno gori lučica, ki naj vračajočemu se sveti v temni noči. To nikakor ni slepa ljubezen ali neutemeljen optimizem, marveč jasnovidna materina ljubezen, ki prodre v najgloblje globine otrokove duše in odkrije tam na dnu srca še košček svete zemlje, da se usidra na njem.

c) Še en svetel žarek materinstva moram omeniti, namreč neizčrpno zmožnost za odpuščanje. Mož, ki je po naravi bolj trd, smatra morda to lastnost za slabost. Pa ni vedno tako, ampak je prednost, v kateri ima mati svoje najmočnejše orožje. Materina prizanesljivost in odpustljivost trosi goreče oglje na glavo padlega in kar se ne posreči strogosti in ostrosti moža, se posreči njej, da s svojim odpuščanjem razoroži in premaga tudi najzakrknjenejše srce. Tako se zgodi, da veruje mož in otrok, da je pravemu materinstvu možno vse! Bolj ko vsa druga pedagoška in znanstvena modrost udarja materinstvo na one srčne strune, ki v duši otroka še dolgo odmevajo ter ga spominjajo na njegove dolžnosti.

To je torej duhovno materinstvo, ki ga je zmožno srce poročene in neporočene osebe, in ki ga je treba poplemenititi, očistiti sebične navlake in dvigniti do najvišje dosegljive popolnosti. To duhovno materinstvo bo prekvasilo in prenovilo po moderni hiperkulturi razrvano (neuravnovešeno) družinsko in socialno življenje.

Fizično materinstvo.

Če je pa duhovno materinstvo plemenito dostojanstvo, je telesno materinstvo hkrati dostojanstvo in skrivnost. Razume se, da ima vse te privilegije le v luči krščanstva .

V luči krščanstva je namreč materinstvo posnemanje Boga, je v ustvarjenem redu živa reprodukcija tega, kar se je zgodilo od vekomaj v Bogu Očetu, v katerem je spoznanje samega sebe, svoje neskončne popolnosti rojstvo večnega Sina, ki nosi Očetovo bit in naravo. Nekaj sličnega se zgodi tudi v materinstvu. Slabotno bitje kot je mati postane dejansko in aktivno deležna božje rodovitnosti.

V psalmih stoji zapisano: “Signatum est super nos lumen vultus Tui, Domine. – Luč božjega obličja je vtisnjena v nas.” (4.Ps.7.) Ta luč je duh božji, ki biva v nas. V prvi vrsti gori ta luč v našem obličju, ki izraža duhovnost. Pa ne samo tu. To božje znamenje je vtisnjeno tudi v intimnost materinega naročja, ki postane na ta način prava božja delavnica. Kakor je tam gori v Bogu naročje Očeta, v katerem se je rodil Sin, tako je tu doli naročje matere. Eno kot drugo je vir in ognjišče življenja.

Materinstvo je potemtakem podoba in odmev tega, kar imenujemo življenje Boga v njem samem. V tej luči nam bo umevno veselje, ki ga ima Bog nad to podobo svojega lastnega življenja. V tej luči nam bodo tudi umevne besede Gospodove:”Crescite et multiplicamini – Rastite in množite se!” Čim več je duhovnih bitij, čim več je ljudi, ki spoznavajo Boga, tem večja je slava božja – vsaj zunanja. Kakor je stvarstvo kot tako Bogu v čast že s tem, da biva, tako in še veliko bolj je Bogu v čast vsako ustvarjanje novih duhovnih bitij. In morebiti je Bog takrat, ko je rekel, da mati po porodu hitro pozabi na bolečine, ki jih je prestala, od veselja, da je človek rojen na svet (Jan. 16, 21.), morebiti pravim je Bog s temi besedami razkril skrivnost svojega lastnega srca, ker veselje matere je samo odsev njegovega lastnega veselja. Pa poglobimo se še bolj v skrivnost materinstva! Mati ni sama in edina početnica življenja svojega otroka, ampak skupno z očetom je tisto deblo, iz katerega izhaja življenje in sad. Pa tudi kot taka zmoreta dati otroku le telo, ne pa duše, kakor je izpovedala že makabejska mati, ko je govorila svojim otrokom: “Jaz vam nisem dala ne duha ne duše ne življenja, ampak stvarnik sveta vam ga je dal.” Bog sam je moral sodelovati in je v resnici sodeloval z očetom in materjo pri tem delu kot njih bistveno potrebni sočinitelj, da se ustvari otrok.

To dejstvo je skrivnost, pred katero človeški razum kar onemi. Ne vemo namreč, kaj bi bolj občudovali, ali neskončno ljudomilost Boga, ki se poniža in skloni do človeka ter postane njegov sodelavec, ali tajinstveno svetost in dostojanstvo, do katere je po tem božjem aktu dvignjeno materinstvo.

Mislite si mater preprostega rodu, nepoznano svetu, brez posebnega znanja in premoženja, mater, ki je slabotno in vrhu tega morebiti še z grehi omadeževano bitje; pa vendar, ko se ji zahoče, nekako primora Boga in njegovo neskončno modrost in vsemogočnost, da mora sodelovati z materjo pri ustvarjanju novega človeškega bitja, če hoče, da se razširi človeški rod. On, ki je neomejen zakonodavec in gospod nad vsem, se da vpreči v voz njene volje, in dejanje, h kateremu mati nagne Boga, to dejanje je najbolj in bistveno božje delo, je dejanje, ki so ga angeli in ljudje sami iz sebe absolutno nezmožni. To je dejanje Stvarnika, ki prikliče iz nič stvar večje vrednosti, kakor so vsi planeti in nebesni stvori, v primeri s katero ves materialni svet nima več vrednosti kakor mali prašek na zemlji. Ta stvar je duša – po svoji naravi sorodnica božja, ker je duhovno, Bogu podobno bitje.

Oni dan torej cenjene matere, ko ste mogle reči: Mati sem postala je dan velikega čuda. Ko bi bil Bog isti dan ustvaril na milijone planetov, lepših od naše zemlje, na tisoče osončij, krasnejših od našega, pa bi bilo vse to prava malenkost v primeri z ustvarjenjem duše, ki pa se je zgodilo po vas in radi vas. Brez vašega sodelovanja, brez vaše volje te duše namreč nikdar ne bi bilo. Bitje, ki ga oživlja ta duša, je v resnici vaš otrok ter vas kliče za svojo mater. Izvira namreč prav tako iz vas kakor iz Boga.

O mati, tvoje ime je skrivnost! Kako pravi že pesnik?

Kdor ni okusil nikoli sladkosti maternih dni,

kdor jokal nikoli ni v boli,

ki mati jo mnoga trpi, zakrito je temu življenje,

zakrita največja skrivnost,

zakrito najgloblje trpljenje,

zakrita najvišja sladkost. (Meško: Mati.)

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina