Po mesecih zaprtij cerkva, okleščenega bogoslužja, prepovedi rožnega venca in petja ter javne uporabe blagoslovljene vode ne sme čuditi dogodek, ki se nam je zgodil v beli Ljubljani na samo 60-letnico ustanovitve PIF, poznejše OF. Nepregledno množico v rekvizite komunistične ikonografije našemljenih posameznikov, zibajočih ob zloveščih taktih ‘Belle ciao’ in ‘Na juriš’, je namreč s stopnišča frančiškanske cerkve na Tromostovju nagovorila hči komunističnega starogardista Josipa Vidmarja.
Ne samo, da dedičev tako zločinskega gibanja, kot je bila Komunistična partija Slovenije, sploh ni sram pri belem dnevu zagovarjati ga. Še več, zanje ni več zadosti, da bi poskakovali po Prešernovem spomeniku, s katerega se prostaško razgaljena pesnikova muza smeje v obraz Materi Božji, kateri je posvečena nasproti stoječa, že zgoraj omenjena cerkev. Ne, tokrat so sklenili, da si prilastijo cerkvene stopnice, s katerih je Živa Vidmar odločno protestirala zoper domnevno kršenje človekovih pravic na Poljskem. Njeno žuganje pravičniškega prsta nas je namreč seznanilo s tem, da je odprava splava na Poljskem točno to – ukinjanje temeljnih pravic žensk. Da se omenjeni salonski revolucionarki, katere privilegiji se napajajo iz sistematičnega kršenja človekovih pravic njenih rojakov, to zdijo logični stavki in celo resnica, ki jo sme človek javno oznanjati, nas verjetno ne bi smelo ravno ne vem kako presenetiti. In vendar se vsega hudega vajen človek vendarle lahko vpraša, zakaj so se ji zdele za njen govorniški oder potrebne te stopnice svetišča, posvečenega Devici in Materi, najčistejši, najlepši in najboljši, kar jih je kdaj videlo obličje zemlje?
Zakaj torej ni več dovolj trg in zakaj ne zadostuje več kulturni spomenik? Revolucionarji so se namreč odločili zavzeti cerkvene stopnice, tako rekoč preddverje Marijinega svetišča! Po mesecih, kjer se tam javno ni smelo moliti in zbirati, se zdaj šopirijo protikrščanske sile, ki imajo na vesti smrt milijonov in tam javno pozivajo še k nasilni smrti milijonov najbolj nedolžnih! Naključje? Seveda ne! Ljudje, kdaj se bomo zbudili? Kaj ne vidimo, da jim ni več dovolj čečkanje po družbenih omrežjih in po cerkvenih zidovih!? Prišli so na naš prag! Vsi vemo, da bodo šli naprej. Že zdaj se znotraj cerkvenih zidov dogajajo omejitve, ki si jih niso privoščili najbolj svinčeni časi. Koliko je še do takrat, ko bodo odprli vrata cerkve, privlekli vanjo svojo vlačugarsko prostaščino in se rogali Mariji v obraz?
Kdo bo to preprečil? Kje je glas protesta tistih, ki jim je njihovo posvečenje dalo palico v roke, da odženejo volkove iz ograde in začnejo skrbeti za svojo čredo? Kdo nas bo branil, ko bodo prišli po nas, ovce, na naše domove? Obljubili so nam, da nas bodo klali, kot so nas že. Se spomnite? Bojim se, da nas nihče ne bo branil. Da nihče ne bo povzdignil jasne besede. Kajti nihče ni javno branil Najsvetejšega, ko se je hotelo darovati svojim, ki so ostali zaprti izven Njegovega svetišča. Prav tako, kot so bili tiho, ko bi morali protestirati v zagovor splavljenih otrok, ki so jih po nečloveškem mučenju uporabili pri proizvodnji proti-covidnih cepiv.
Kje je glas pomladnikov, za katerega smo katoliki vseh 30 let verjeli, da je naš glas? Mar do zdaj še ni bilo zadosti jasno razodeto, da pri p(l)andemiji na osnovi virusa, za katerega mnogi strokovnjaki pravijo, da po nevarnosti ne presega bistveno sezonske gripe, v resnici gre za srhljiv projekt naglo vzpenjajoče se nove levice? Kaj več kot sumljiva zmaga levičarskega Joea Bidna ni kronski dokaz za to? Mar bo naraščajoče nasilje slovenskih levičarjev potrebno, da bodo naši pomladniki spoznali, da so na napačni strani zgodovine? Kdaj bodo uvideli, da se v imenu t. i. zdravstvene krize, v kateri se lahko nemoteno izvajajo splavi, medtem ko se ukinja versko svobodo, pravico do šolanja in kulture ter svobodo izražanja, v resnici dogaja neokomunistična revolucija.
Zakaj si nihče ne upa pogledati izven obstoječega okvirja in preseči prevladujoče narative? Začela bom pri sebi, da ta članek izkoristim za to, da javno izrazim podporo ukinitvi splava na Poljskem in pozivam, da ga brezpogojno prepovemo tudi v Sloveniji. Zavzemam se za ukinitev vseh omejitev verskega življenja. Javno protestiram zoper vsiljevanje cepiv, ki so pri svojem razvoju na kakršenkoli način povezane z abortusi. Gre namreč za zločine, ki izzivajo Božjo jezo. Nasilje, ki ga dopuščamo nad najbolj ranljivimi med nami, bo pljusknilo na nas. Mar ne vidimo, da so nam, katolikom, s stopnic našega svetišča napovedali vojno? Kako se bo končala, je odvisno predvsem od nas, od tega, koliko sploh smo še pripravljeni živeti in zagovarjati evangelij življenja! Svetosti življenja, od naravnega spočetja do naravne smrti.