Zame, hčerko 70.-tih, pomeni realna možnost, da bo sodba Roe v Wade ameriškega ustavnega sodišča letos junija dokončno padla tako osebno osvobajajoč dogodek, da bi mu le stežka našla vzporednico. Kaj večjega bi pri sebi morda zaznala le še ob prepovedi novus orda in vseh iz njega izhajajočih zlorab, ki so žal dominirale in izmučile večji del mojega življenja. Še vedno ne verjamem, da bo Roe v resnici šel na smetišče zgodovine v družbo vseh drugih zločinskih sistemov. A tudi če bo, je opustošenje, ki za njim ostaja, tako strašansko, da se mi zdi absolutno nujno debato o njem postaviti prav v središče naše pozornosti. Opustošenje, o katerem je tu govora, sega namreč v samo jedro našega bivanja in nehanja, to je v družino.
Roe je bil namreč kot atomska bomba, ki je že takoj, torej leta 1973, povzročil ogromno škodo, ko so vsi mazači in oskrunjevalci maternice – oltarja vsakega ženskega telesa, prilezli iz polmraka in odslej s privoljenjem celotne družbe počnejo svoje demonskosti. A ta bomba ima svojo dolgoročno komponento, ko s svojim rušilnim sevanjem deformira vse, kar je normalno in naravno. Dovolj se je ozreti po vnukih seksualne revolucije – modro ali zeleno prebarvani lasje v razvlečena oblačila oblečenih ostarelih najstnic, tetovaže in piercingi, ti kožni zemljevidi notranje bolečine. Skrivanje razrezanih zapestij in skrite rane v želodcu zaradi nenaravnih diet, izsiljenih v letih sramotenja in zaničevanja neustreznosti našega videza smo poznale že hčere feminizma, geji in transseksualci pa bodo postali verjetno že potomci naše generacije, zagotovo pa bodo to pravnuki revolucije, če smo seveda zelo konservativni v svojih ocenah.
Če je Janez Bumer v svoji popolni predaji materializmu, ali v garaštvu in ali v drugih oblikah finančnega pehaštva bil tiho, ko se je njegova žena začela zastrupljati s kontracepcijsko tabletko in je vmes padel še kak splav ali dva, seveda med enim in drugim skritim ogledovanem ‘vsebin za odrasle’, verjetno res ni imel zadosti motivacije, da bi se aktiviral in vzgojil sina, temveč je pustil ženi, da je iz njega naredila geja ali vsaj zelo mlahavega mladeniča, medtem ko je iz hčere skoraj mimogrede nastala jezna možača, katere sovraštvo do moških je nemalokrat privedlo prav do lezbištva. Njegove vnuke seveda povsem vzgaja splet (vprašajte šole, kako v redu je bilo celodnevno valjanje po napravah v času ‘šolanja na domu), kjer se že odprto govori o legalizaciji bestialnosti, medtem ko so pedofilija in vse druge oblike trgovanja z otroškimi telesi itak dobili imprimatur vsaj najkasneje v času koronakrize in to od Vatikana dol. Gre za generacijo trans-, to je tipa človeka, ki nikoli ni razvil odnosa do svojega telesa kot nečesa realnega, temveč ga dojema kot prazno platno, s katerim se lahko neomejeno igra njegova izrojena domišljija.
Zato me domnevni vznik milenijcev-pro liferjev ravno ne prepriča. Kako bo človek, ki ne priznava naravnih zakonitosti, ki jih je v njegovo telo položil Stvarnik, mogel razumeti nedotakljivost življenja šele razvijajoče se človeške osebe. Zato zame v resnici ostaja skrivnost, kdo so te sile, ki so s tolikimi napori dosegle, da mora najvišji pravni organ ZDA resno debatirati o tem tako prelomnem primeru. Stoji za tem morda skupina spokrojenih feministov obeh spolov, ki so spoznali, v kakšen pekel se pospešeno sprevračajo obeti njihove cvetlične mladosti? Še celo kakšno prepričano feministko je bilo moč zaznati, ko je dvigovala obrvi nad razglasitvijo Brucea Jennerja za naj žensko ali celo vihtela moralistični kazalec zaradi grobega poseganja transseksualcev v ženski šport, kjer je mnogo žensk ostalo z razbito lobanjo ali vsaj brez štipendije. Seveda so bile utišane, češ da ne razumejo fluidnost sodobnosti.
Žal pa zgolj ustavljanje tempa seksualne revolucije, ki ga ima v mislih največji del proti-abortivnega lobija, katerega gonilne sile so zagovornice teze, da ‘ima lahko ženska vse, namreč kariero in družino’, ne zadostuje. Potrebno bo pogledati v čeljusti sekularnemu patriarhatu, ki je izvotlil moško vlogo do te mere, da je postal igračka svojih strasti in delal igračko iz svoje žene in tajnice ter v tem svojem ludizmu izgubil vsak čut odgovornosti do svojih potomcev, kaj šele do bližnika in daljnika. Ko je ta naš bumerski Adam zaspal, je feministična Eva vzela stvari v svoje roke in zdaj oba s potomci vred jesta tako grenak sad. Zato je tako zelo in strašno nujno zbuditi to spečo moško silo, ki edina more voditi družino in družbo. Da, je težko, zelo težko. Verjemite, dnevno spremljam vzpone in padce tega vstajanja, ki mora skozi boleča očiščevanja od privzgojenih naplavin. A se splača. Kajti če se ženske mislimo izviti iz primeža splava, na katerega smo kot na sodobnost adaptirana bitja obsojene, moramo postati modre pomočnice, supersila iz ozadja. Da, punce, vrniti se je treba ‘za šporhet’ (Kuche), k otrokom (Kinder) in kar je najpomembneje, v Cerkev (Kirche).
Kajti Bog-Oče, Sin in Sveti Duh je ravno tista sila, ki nas bo počasi izvlekli iz brezna, v katerega nas je pahnila zlovešča Roe. Le ponižnosti potrebujemo, da priznamo, da smo prehodna generacija, smo nekje globoko zakopani, tja med korenine prihodnosti. Bomo videli drevo? Važno je le dovoliti, da se po nas pretaka življenjski tok k našim malim, od izvira Življenja, ki smo ga po tako težkem iskanju našli. Če ne, se zdi, da bodo mnogi spokorjenci ali tisti, sedeči na ograji te polemike pritegnili silam, ki mislijo Roe postaviti v samo središče našega vrednostnega sistema. Potem pa nam Bog pomagaj!