Koronakracija ali ko se zločin preobleče v človekoljubje

Nesrečni 13. marec 2020 je Slovenijo dobesedno čez noč priključil v imperij vsemogočne korone, kateri so poslej podrejeni vsi aspekti našega življenja. Že eno leto živimo v ureditvi, spričo katere se uvedba bonov za gorivo in ostali ukrepi jugoslovanskega socializma zde kot smešni mali palček. To, s čimer smo zdaj seznanjeni, je zver iz istega gnezda, s to razliko, da se je nesorazmerno razbohotila in duši vse dostope do virov normalnega življenja.

Priznajmo si – že leto dni so nam kratene temeljne človeške pravice: do svobodnega dihanja, izražanja mnenja, druženja, izobraževanja in kar je najpomembneje – do religioznega življenja. Sicer je res, da je bilo versko življenje v času komunizma v Sloveniji močno omejevano, a kar se nam dogaja zdaj, da so nam lastni duhovni očetje odrekli dostop do najsvetejšega Zakramenta (seveda vedo, da je obhajilo na roke liturgična zloraba par excellence, na katero ne moremo pristati) in so nas s tem de facto izrinili iz rednega cerkvenega življenja, je stvar brez primere. Še več, prepovedali so nam v cerkvah moliti rožni venec in peti pobožne pesmi, kar je doslej hranilo našo vero in tolažilo naša osirotela srca. Odvzeto nam je vse tisto, kar nam je pomagalo preživeti vso liturgično igračkanje in pastoralne opustitve od ‘duha 2. vatikanskega načela’ praktično nepopravljivo načete duhovščine.

Sedaj smo bosi in še utišani, saj imamo na ustih nagobčnik in maska je samo njegov simbol. Še več, z virtualnih in resničnih ambonov smo napoteni, da se brez razmisleka in vprašanja držimo novih pravil, če hočemo v nebesa, rezervirana za ljudi nove morale, ki pa to seveda ni. Pri prav brezsramnem vsiljevanju t. i. cepiv, razvitih ali vsaj testiranih na tkivih nerojenih otrok, ki so bili še na prav posebej grozljiv način secirani še pri utripajočem srčku, gre namreč za iskanje izgovora. Kako drugače s človeškimi argumenti opravičiti tolikšen zločin nad najbolj nedolžnimi, kot da jih prikažemo kot sredstvo, s katerim lahko priskrbimo težko pričakovano zdravilo za človeštvo. To je stara taktika, ki jo poznamo še iz nacističnih časov, iz katerih imamo veliko koristnih dognanj o obnašanju človeškega telesa pri zelo nizkih temperaturah. Brezvestni nemški znanstveniki se namreč niso mogli upreti skušnjavi eksperimentiranja z Judi, ki jih je režim, kako prikladno, razglasil za neljudi. Se jim je zdelo škoda zamuditi priložnosti iskanja koristi za ‘višjo’ kategorijo ljudi na račun ‘manjvredne’?

Ta boj za krasni novi svet večne mladosti in zdravja se je lahko v polnosti razmahnil leta 1973, ko je postal splav ustavno priznana človekova pravica in se je pri belem dnevu lahko delalo s človekom kot predmetom.

Podobno opravičevanje holokavsta, tokrat nad nerojenimi, v ZDA (od koder izvira tudi nacistični evgenični program) sega že v 30-ta leta 20. stoletja. Takrat so namreč ‘produkte’ prisilnih splavov, ki so jih izvajali v sklopu evgeničnih programov, uporabljali za razvoj cepiv, s katerimi so obetali, da bodo reševali življenja milijonov. Ta boj za krasni novi svet večne mladosti in zdravja se je lahko v polnosti razmahnil leta 1973, ko je postal splav ustavno priznana človekova pravica in se je pri belem dnevu lahko delalo s človekom kot predmetom. Tako si je poslej lahko pokvarjena znanost, sparjena z najbolj perverzno ideologijo, kar jo je svet videl, lahko tešila vest z mislijo, da lahko iz najbolj nemoralne stvari (ubijanja nedolžnih) proizvede nekaj najbolj moralnega (reševanje življenj).

In tako smo po letu velikega zapiranja in cenzure, po dolgih mesecih vlivanja strahu in krivde, prišli do točke, ko so ‘človekoljubni’ združeni narodi in ‘odgovorna’ zdravstvena organizacija sklenili, da je človeštvo zrelo za to, da bo brez večjih ugovorov in ritanj voljno sodelovalo v velikem opravičevanju zločinov proti človečnosti s sprejetjem t. i. proti-covidnih cepiv. Ko so nas že lepo strenirali, da nošenje obraznih mask sicer res škodi našemu zdravju, je pa odgovorno do drugih, je nastopilo stanje, v katerem se zdijo pomisleki ljudi, ki se sprašujemo o varnosti vbrizgavanja eksperimentalnih spojin, ki sploh niso bile testirane na živalih in zanje nihče ne nosi kazenske odgovornosti, le kot poniglavo nagajanje tistim, ki nam ponujajo edino možen izhod iz t. i. pandemije. Seveda pa pri tem ne gre za to.

Gre namreč za lomljenje hrbtenice še zadnjim ostankom opozicije, ki še vlivajo nekoliko upanja, da se izognemo ‘novi normalnosti’ in ostanemo ljudje. Vodstvo Cerkve je očitno dokončno passé; če smo še pri sajenju osamosvojitvene lipe lahko imeli nekaj upanja (namreč v to, da se bodo škofje odločno zavzeli za častni pokop domobrancev in vseh slovenskih žrtev komunizma), nas je le-to dokončno zapustilo ob sajenju vrbe žalujke za t. i. žrtve covida, kjer nismo slišali nobenega poziva k dostojnemu pokopu teles nerojenih otrok in dokončni prepovedi sramotnega trgovanja z njihovimi organi. Očitno preveč pričakujemo od ‘kaplanov’ koronakracije, ki niso niti na višini državno dirigiranih pravoslavnih popov, ker niti spodobne liturgije nimajo.

In vendar je tu ostanek ostanka Kristusove črede, med katerega se uvrščajo predstavniki pro-life gibanja tipa Abby Johnson, Debi Vinnedge in Pamela Acker. Zanimivo je, da jih je kar nekaj med njimi del tradicionalnega gibanja, ki jim je gotovo v pomoč pri zbujanju iz dremeža nevednosti glede konkubinata med splavom in cepivi. Njihova temeljita dognanja pa nas, ki smo in želimo ostati katoliki do konca, zavezuje k sklepu škofa Josepha Stricklanda: ‘Ne bom ubijal nedolžnih, da bi sam živel’. Vsem, ki se spogledujejo z mislijo, da bi na stare zločine splavov pogledali z milostnim pogledom in sicer v imenu reševanja ranljivih skupin, naj odgovorim z mislijo Abby Johnson, da iz notranje zlih dejanj nikoli ne more priti nič dobrega. Kri nedolžnih namreč vpije iz cepiv in bo njihovim uporabnikom prinesla več škode kot koristi, če zaključim z mislijo znanega nemškega mikrobiologa Sucharita Bhakdija.

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina