S temi besedami je kanadski pastor in ulični pridigar poljskih korenin nagnal izpred svojega praga policijsko enoto, ki je prišla v imenu proti-korona ukrepov prekinit obredje velikega tedna, s katerim so verniki kršili zakon, ki naj bi ščitil javno zdravje. Preberite si še enkrat, prosim. Verniki so ogrožali javno zdravje s tem, da so se udeležili obredov velikega tedna. Sic! Pastir, ki je samo z avtoriteto besede odgnal ‘naciste’ in tako zaščitil svojo čredo ter s tem še enkrat dokazal, da je svoje vernike kot ta pravi oče pripravljen ščititi za vsako ceno. Redka, vse preredka lastnost v času, v katerem ‘so se možje obabili’, kot pravi cesarica v Levstikovem Martinu Krpanu.
Žal po primer vpada totalitarističnih enot v verski obred ni potrebno iti prav daleč. V Mekinjah pri Kamniku so ta konec tedna policisti prekinili verski obred, da bi preprečili nadaljevanje ‘državljanske nepokorščine’. Nekaj vernikov naj bi jo uspešno ucvrla skozi zakristijo, uspešno zasačeni župnik in preostanek vernikov pa jo je odnesel samo z opominom na dolžnost klanjanja državno vsiljenega kulta zdravja in večne mladosti, ki ne trpi nobene resne konkurence, najmanj še edine prave in zveličavne katoliške vere. O kakšnem župnikovem vzklikanju, naj komunisti takoj zapustijo Božji hram, kjer niso dobrodošli in kjer ni mesta za njihove laži, poročila ne govorijo.
Kot prvo, vsaka čast relativno mlademu duhovniku, ki se ne klanja ne državni ne cerkveni gosposki pri zatiranju vere. Možakar ve, da je veliki teden namenjen zbiranju svoje črede v živo in da so spletna potvarjanja in zviranja pesek v oči zapuščenemu preostanku Kristusove črede. Naj so razni markoviči in golobi še s tolikim odmevom zadovoljevali okus oddaljenih vernikov in medijsko-mnenjskih voditeljev, vsi vemo, da je ‘žlahtni katoliški mainstream’ zgolj v funkciji velikonočnih počitnic, katerih bistvo je v prenajedanju s tradicionalno slovensko potico in ostalo vsebino velikonočnih košaric ter poležavanju na kavču (z letošnjim milostnim dodatkom emavsa na samo Veliko noč, ko bi po tradiciji morali biti seveda doma).
Kot drugo pa bi izpostavila razliko, ki jo opažam pri teh dveh dogodkih. V kanadskem primeru je iz Poljaka dobesedno privrel ves gnev zoper gestapo (https://www.skynews.com.au/details/_6246655899001), ki ga ima njegov narod v kosteh. V slovenskem primeru pa se bojim, da protikomunizem ni tako trdno zasidran v nas in v vsiljenem občutku krivde preveč hitro izskočimo iz spopada. Omenjeni duhovnik je znan po maši, ki jo je na željo vernice leta 2014 daroval za jetnika Janeza Janšo. Lokalni odbor sovjetsko-slovenskega prijateljstva ga je že takrat vlačil po časopisih do te mere, da se je moral oglasiti predstavnik slovenske škofovske konference. Leta 2021 pa so verjetno isti ljudje nadenj poslali kar policijo. Ti so se v imenu JJ-ja lepo ‘zahvalili’ omenjenemu duhovniku z represijo.
Pri tem čutim srčno bolečino, saj sem bila s svojo družino kljub osebni tragediji izgube otroka, ki nas je ravno takrat udarila, osebno na Dobu, da bi izrazila protest zoper to, da se je zgodovina ponovila in smo imeli med seboj političnega zapornika. Še zdaj se spomnim nedelje, ko smo v vročini stali pred zapornico pred dobskim zaporom in se z Janševimi podporniki pogovarjali o tem, kako se v razgreti celici počuti naš jetnik Janez. Zato se mi zdi toliko bolj absurdno dejstvo, da ga očitno prav malo boli, da je prav v času njegove vlade tako zelo osamljen neskončno nedolžen Jetnik v svojih cerkvah na največji Cerkveni praznik. Po drugi strani pa se zavedam, da Janša ni povsem sam kriv za svoj očitno tako zelo benigni protikomunizem, ki se ne zmore ustavljati zmagoslavnemu pohodu neomarksizma sedanjih svetovnih elit, ki so našli svoj milostni trenutek s t. i. korona pandemijo.
Zavijanje resnice v nadležne celofanske ovoje, pomanjkanje poguma in prav aktivno zatiranje vsakršne jasnosti in poguma je privedlo do tod, kjer smo.
Dobro se namreč spomnim, kolikokrat smo se skupaj z njim na slovesnostih v Kočevskem rogu v govorih naših pastirjev namesto besed ponosa naslednikov slovenskih mučencev prav do glavobola naposlušali o spravi, pod katero so le-ti skrivali zadrego spričo dejstva, da so v duhovni žlahti z ‘narodnimi izdajalci’. Koliko je imel pokončne militantnosti iz teritorialnih časov, se je le-ta skozi 30 let samostojne države praktično povsem razvodenela. In levji delež krivde pri tem ima vodstvo Cerkve na Slovenskem. Zavijanje resnice v nadležne celofanske ovoje, pomanjkanje poguma in prav aktivno zatiranje vsakršne jasnosti in poguma je privedlo do tod, kjer smo.
Po rokah naših pomladnikov v spregi z našimi dušnimi pastirji se verniki moramo skrivati, če hočemo priti do svete maše in ostalih zakramentov. Ponižani in zlomljeni do te mere smo, da če pride nad nas policija v samo svetišče, ne zmoremo ogorčenega vzklika: ‘Stran, udba. Stran komunisti!’ Tega bomo sposobni, ko bomo spet ponosni na svoje mučence. Ko bomo kot oni sposobni reči ‘Živel Kristus kralj!’ Ko si bomo priznali, da smo bili od svojega vodstva zapuščeni in izdani, tako kot so bili domobranci na svojem križevem potu. Stopimo v njihove stopinje in upajmo, da bo slovenski narod, zaradi katerega so umrli, uzrl zarjo velikonočnega prerojenja s tem, ko se bo obrnil k svojim katoliškim koreninam.