Blog

Pripis:

Na našem portalu objavljamo še en tekst iz Ehrlichovih stražarskih krogov: tokrat prav iz njihove lastne revije – Straže v viharju (št. 8, l. II, 1936), ki je izhajala v predvojnih letih. Besedilo objavljamo, ker se nam zdi izrazito aktualno. Če zamenjamo izraze kot so SSSR in kominterna s Kitajsko in njeno komunistično partijo, ter v »oligarhiji finančnih kraljev« vidimo razne sodobne predstavnike te vrste, kot so Gates, Soros, Rockefeller itd., vidimo, da stražarska analiza položaja še vedno (in vedno bolj) drži. Sploh se to vse bolj jasno kaže v pričujoči situaciji nadvse sumljivih »protivirusnih« ukrepov, ki drastično krčijo naše svoboščine ob bolezni, kjer smrtnost znaša 1% (razumljivi bi bili taki ukrepi ob boleznih kot so kuga ali ebola, kjer je smrtnost 50-100%). Tu je spoj rumenega in rdečega kapitala prav očiten saj vidimo, da so glavni akterji položaja Kitajska, od koder virus prihaja in informacijski ter farmacevtski velekapital, v spregi s politično oblastjo, ki širijo bolesten strah pred virusom, izdelujejo »cepiva« in sprejemajo ukrepe.

Skratka, zdi se, da smo leta 2021 bolj kot leta 1936 na poti v svetovni komunizem, ki pa ga ne bodo vzpostavili Stalinovi tanki, pač pa strah pred »pandemijo« in drastična kontrola prebivalstva pod krinko protivirusnih ukrepov, kot so bili že dolgo načrtovani na WEF-u v Davosu. Na nek način paradoksalno in žalostno pa je, da se naši slovenski pomladni borci zoper komunizem, s svojim paladinom na čelu, te velike nevarnosti ne le ne zavedajo, pač pa so glavni in najbolj prepričani tvorci davosovske agende. To pa pomeni, da nas v Sloveniji pred komunizmom ne brani več nobena politična tvorba. Treba bo nekaj ukreniti: krvavo potrebujemo močno antiglobalistično stranko, ki odločno nastopi zoper »protivirusne ukrepe«.

Morda se bo kdo obregnil ob »antisemitske« izjave na koncu besedila: treba jih je razumeti v kontekstu. Stražin »antisemitizem« je katoliški, kar pomeni, da je duhovne narave in ne biološke, za razliko od nacističnega: njegov cilj je spreobrnjenje juda, ne pa njegov umor. Izvira iz ljubezni do Juda (kot do vsakega človeka) in ne iz sovraštva do njega. Straža se je jasno distancirala od nacističnega rasizma v več besedilih, npr. v članku Evangelij rase in krvi (št. 5, l. IV, 1937). V ozadju Stražinega opozarjanja na »židovsko zaroto« je pač dejstvo, da je judovski religiji od dogodkov v Velikem tednu dalje inherenten srd zoper Jezusa Kristusa, ki ga niso in nočejo priznati kot Mesija, saj so si ga oni predstavljali kot mogočnega vladarja, ki bo vzpostavil svetno kraljevanje Izraela nad vsemi narodi. Vse to pa je dalje povezano z dejstvom, da med glavnimi nosilci protikrščanske ideologije čez celotno zgodovino najdemo presenetljivo veliko priimkov judovskega porekla, tudi dandanes (Soros, Zuckerberg, Page…).

+ + +

Straža v viharju (št. 8, l. II, 1936)

Nekateri bi hoteli na čuden način zaviti Straži vrat. Takole modrujejo: Straža vodi borbo proti komunizmu, ne vidi pa kapitalizma. To je zgrešeno, — menijo, — saj je vendar kapitalizem dejanski sovražnik itd. Taka premetena zavijanja, zgrajena na finem sofizmu, bi utegnila koga, ki n. pr. ni temeljito prebiral vseh 27 dosedaj izšlih številk Straže, zavesti. To je namreč pravi namen iniciatorjev te najnovejše protistražarske strategije, ki se često javlja v obliki »dobrohotne« kritike. Zato ne bo odveč, če si — brez sklicevanja na jasno stališče Straže do kapitalizma — čisto preprosto predočimo sodobni položaj na svetovnem bojišču in skušamo ugotoviti odnose med »kapitalizmom« (ta izraz namreč ne označuje več dovolj točno tega, kar naj bi predstavljal) in komunizmom ter zadržanje oziroma aktivnost katoličanov, kakor naj se javlja v sodobnem svetu z ozirom na prave odnose med »kapitalizmom« in komunizmom, kakršni danes so (ne kakršni »so« v smislu marksističnih krilatic).

Kapitalizma v prvotnem pomenu in v prvotnih liberalno-gospodarskih oblikah ni več. Ostal pa je kapitalistični duh. Toda ta kapitalistični duh, ki je vcepljen množicam, danes ne more doseči praktične realizacije, ker je ves zapadni in kolonialni kapital v širšem smislu že davno zaseden in železno zaključen v internacionalnem, brezosebnem akcijskem sistemu, ki ga brezpogojno obvladuje še trdnejše organizirana in zavarovana maloštevilna druščina veleakcionarjev in še ožja oligarhija finančnih »kraljev«. Taka je struktura modernega velekapitalizma, ki vlada gospodarsko in socialno življenje evropskega zapada, Amerike in kolonialnih dežel. To je rumeni kapital.

Na prostranih, 1/6 kontinenta obsegajočih predelih SSSR pa vlada takozvani 100% nasprotnik »kapitalizma« — komunizem, ki predstavlja »doma« pravno sankcionirano obliko najdosledneje izvedene koncentracije kapitala v najširšem smislu, v rokah tako imenovane »države«, t. j. praktično v popolni oblasti in lasti maloštevilnih, na prstih ene roke preštetih — nosilcev boljševiške diktature. Izven SSSR se predstavlja po svojih vidnih in nevidnih advokatih kot »antikapitalistični zemeljski raj«. To je rdeči kapital, ki vlada oziroma skuša vladati v dveh svetovih na dva različna načina; v SSSR direktno po državno-kapitalističnem gospodarskem sistemu, ki je vrgel vse ljudi v mezdno razmerje do »države« in prav zato lahko dekretira okrutne oblike: prisilnega dela, kazenskih taborišč, stahanovstva itd. in po državno absolutističnem političnem sistemu sovjetske oligarhije; izven SSSR pa indirektno po svojih ambasadorjih in z njihovimi bianco-čeki (n. pr. Uruguai) pod vodstvom g. Litwinovega ter po fino stkani mreži kominterne.

Kakor je dvojen način gospodovanja rdečega kapitala, tako so dvojni odnosi med rumeno in rdečo interesno sfero. Po eni, vsem smrtnikom vidni strani, se proglaša rdeče omrežje za antipoda rumenega kapitala. Po drugem, manj vidnem kanalu pa priteče iz bančnih tressorov rumenega zapada (n. pr. te dni iz Francije in Anglije, dednih dežel framasonerije) v rdeče morje zlato, kadarkoli ga tam potrebujejo, da postavijo kako »grandiozno čudo moderne industrijske in vojne tehnike«. Diplomacija rumenega zapada je s presenetljivo vnemo pritegnila »upirajočega se« rdečega tovariša v »buržujsko Zvezo Narodov«. Bolj kot kdajkoli poprej se je v zadnji dobi razkrila zloba in morala vladajočega sveta. Ta edinstvena perfidnost je produkt zakona med framazonerijo, elitno predstavnico rumenega velekapitala, in kominterno, oligarhično centralo rdečega kapitala in njegove svetovne mreže. Ljudski svet še danes skoraj noče verjeti v resničnost te, njemu nepojmljive aliance. Težko je namreč s preprosto ljudsko pametjo spraviti v sklad spojitev »vode in ognja«. Ljudstva izven SSSR so vkljub svojim najrazličnejšim odnosom do marksizma na splošno v njem vendarle zrle velikega gromovnika proti »kapitalizmu«, ker pravi obraz »rdečega revolucionarja« ni bil nikdar obrnjen na evropsko stran. Šele v zadnji dobi razumevajo narodi, da pomenja boljševizem največjo prevaro, kar jih pozna zgodovina.

Tako so n. pr. socialisti in komunisti, ko je pred par tedni bil v francoskem parlamentu vložen predlog za razpust tajnih framazonskih lož, oprt na dokaze iz afere Stavisky, soglasno glasovali proti predlogu!

Najpopolnejši izraz te prevare pa je rumeno-rdeča alianca za uničenje krščanske kulture in morale potom izgladovanja in usužnjenja narodov v vezi rumeno-akcijskega in sovjetsko-oligarhičnega tiranizma.

Vkljub vidnemu in občutnemu dejstvu rumeno-rdeče zveze je vendarle treba poiskati in pokazati pravi razlog, ki je bil za nastanek zveze odločilen, vedeti moramo zakaj je prišlo do skupne fronte svetovnega satanizma. Kar je ločil zunanji videz, spretno sprožena in umetno vzdrževana psihologija mas, to je spajal in združil isti židovski duh, ki je nesporni stvaritelj obeh obrazov istega židovskega nestvora! Zveza framazonerije in kominterne je v zgodovini prvi resni poizkus uresničenja edine židovske religije: doseči na vsak način, z vsakim sredstvom absolutno gospostvo judaizma nad vsemi narodi in predeli sveta. Da pa se ta cilj doseže, je potrebno, da ugrabi židovstvo:

1. oblast nad vsem svetovnim kapitalom (v najširšem pomenu);

2. politično vlado.

Kar se prve zahteve tiče, jo je židovstvo z malimi izjemami doseglo. Ves kapital SSSR je v židovski oblasti. Pretežni del kapitala v rumenem svetu je v židovskih rokah. Kaj je s politično oblastjo? V SSSR je absolutno židovska. V rumenem svetu pred leti ni mnogo manjkalo do tega… Danes je položaj že precej drugačen. Zapadni narodi razumevajo…

Taka je prava slika modernega sveta. Židovski satanizem, ki je ubil Kristusa Odrešenika, se je vrasel v vsa narodna telesa sveta. Vse narode je »pojudil«, vsa ljudstva je razlastil, vso kulturo je zastrupil, vse etične in moralne norme je razkrojil. Svojo svetovno misijo je začel kot krošnjar, jo nadaljeval kot trgovec, jo dosegal kot kapitalist, bankir, veleakcionar, lastnik časopisnih koncernov, kot monopolni faktor kinoindustrije, kot vladar knjigotrštva itd. — dosegel pa jo je kot rdeči revolucionar! Židovstvo se je v stoletni svetovni praksi prepričalo, da je rdeči sistem 100 odstotnega družabnega absolutizma in oligarhičnega »državnega kapitalizma« tista popolna oblika realiziranega židovskega gospostva nad vsemi narodi sveta, ki pomeni uresničenje židovske tisočletne želje… Rumeni sistem pod vodstvom framazonerije pa je tista zadnja predstopnja, ko naj se prekoplje ves svet, da se bo vanj jutri razlilo rdeče morje.

To je pravi smisel rumeno-rdeče aliance. Hvala Bogu, da narodi odpirajo oči! Kdor je spoznal ta svetovni načrt modernega satanizma, ta ve, kaj mu je storiti, proti komu se boriti z vsemi sposobnostmi, ki so mu dane, z vsemi močmi, ki jih ima, z vso življenjsko silo, ki je v njem! Dilema sveta je namreč ta: satanizem — krščanstvo!

Knjiga o liturgizmu (Revija katoliške akcije,1940, številka 4: Filip Žakelj)

• P. Max Kassiepe OMI: Irrwege und Umwege im Frömmigkeitsleben der Gegenwart. Verlag Butzon & Bercker Kevelaer, 1939, str. 100.

Delo za liturgično obnovo se zadnjih deset let pri nas kar lepo razvija. V slovenskem jeziku imamo doslej že nekaj prav lepih knjig o tem vprašanju. Omenim npr. Turnškovo knjigo Leto božjih skrivnosti in Oražmovo knjigo Naša župnija. »Božji vrelci« budé in poglabljajo smisel za liturgično življenje s sveto Cerkvijo. Že več let imamo v rokah slovenski prevod Rimskega obrednika. Tudi več liturgičnih molitvenikov imamo že na razpolago. Z veseljem pričakujemo prevod Rimskega misala v slovenščino (op.p. Ta je izšel leta 1944, nato pa še leta 1961). Ljudsko petje se zadnja leta znova razlega po naših cerkvah. Mnogo pobude za zdrav liturgični razvoj nam je podal novi Zakonik ljubljanske škofije. Podrobnih navodil in misli še pričakujemo od pastoralne instrukcije, ki bo izšla kot važen dodatek Zakoniku. Naše stremljenje za liturgično obnovo vsega vernega ljudstva je gotovo na najboljši poti. Zato je prav, da ob tej priliki opozorimo, katerih stvari se moramo pri delu za liturgično obnovo posebno varovati, da ne bi zašli na kako napačno pot. Prav o taki zgrešeni poti pa govori Kassiepejevo delce o stranpoteh in zgrešenih potih v sodobnem religioznem življenju. Ozira se predvsem na Nemčijo in bivšo Avstrijo. Ker je pred leti tudi k nam zašla od tod kaka napačna misel, naj glavne stvari iz te knjižice omenim.

Napačno pojmovanje liturgičnega gibanja

Gre v prvi vrsti za napačno umevano liturgično gibanje in za stvari, ki so s tem gibanjem v tesni zvezi. Pisatelj, ki je sam zelo navdušen za temeljito liturgično obnovo in je mnogo liturgičnih tednov v toku let sam vodil, imenuje to zgrešeno stremljenje liturgizem.

Liturgizem je zagrešil to napako: ustvaril si je svoje liturgične predpise. Na rubrike, ki jih je predpisala oz. zapovedala Cerkev, se kaj malo ozira. Ni mu znano, kaj se pravi sentire cum Ecclesia. Premalo pazi na predpise glede liturgične obleke. Posebno pri glavnih delih sv. maše ti liturgisti ne pazijo na stroge predpise sv. Cerkve. Pripadniki tega gibanja se branijo, da bi ob istem času več mašnikov opravljalo sveto daritev v isti cerkvi. Drugi spet nočejo maševati, če ni zraven »občestva«. Navdušujejo se za koncelebracijo. Ko so ob neki priliki te vrste duhovniki prosili Pija XI., da bi smeli biti med njegovo mašo pri sv. obhajilu, jih je Pij XI. zavrnil, naj sami mašujejo. Prejšnji dan so bili prav ti duhovniki pri papeževi avdienci precej neduhovniško oblečeni.

Nekateri so zašli tako daleč, da ne dovoljujejo pred obhajanjem moliti: Spovem se. Tudi odveze pred sv. obhajilom ne molijo. V neki veliki bolnišnici n.pr. pred obhajilom nikoli ne molijo: Glej Jagnje božje…, temveč: Glej tvoj prijatelj, kralj prihaja k tebi. Beseda greh pri molitvi Jagnje božje bi namreč bolnike vznemirjala. S prižnice kar v popolni liturgični mašniški obleki pridigujejo. Vrše brez dovoljenja liturgijo velike sobote namesto zjutraj, ponoči od sobote na nedeljo.

Čudne zablode liturgistov

Pisatelj na več mestih omenja, kako ti liturgisti nastopajo proti molitvi sv. rožnega venca. Težko prenašajo, da ga je treba moliti meseca oktobra, če ni druge prilike celo med sv. mašo, ker je tako naročil Leon XIII. Drugače pa Bog varuj zmoliti le eno desetko v cerkvi. Saj še celo zdravomarijo po molitvi očenaša kaj radi opuščajo. Sploh je videti, da za Marijo niso preveč navdušeni, ker so pač tako zelo »kristocentrični«.

Za molitve po sv. Maši niso navdušeni, brevir molijo nekateri le v nemškem jeziku.

Glede cerkvenih stavb in okrasitve cerkvene notranjščine imajo čudne puritanske nazore. Graja jih v tem pogledu tudi kardinal Faulhaber.

Pretirano zahtevajo izključno uporabo misala. Pisatelj zahteva, naj bi ne silili vernikov, da bi vedno morali vsi opravljati skupno molitve med sv. mašo. Saj se še drugače da odpomoči zahtevi po občestvenosti. Zadosti je n.pr. že to, da so vsi istega duha in misli med sv. daritvijo.

Omenja tudi, da Pij X. najbrž nikoli ni izrekel besed, da je treba sv. mašo moliti, temveč je mislil le na petje mašnih pesmi med sv. mašo, ne pa drugih pesmi, ki s sveto daritvijo nimajo nikake zveze.

Ti liturgisti odklanjajo tudi neliturgične molitve, ki pa jih je Cerkev obdarovala z odpustki ter jih priporočala v papeških okrožnicah. Take pobožnosti so n.pr. sv. rožni venec, križev pot, češčenje presvetega Rešnjega Telesa, češčenje presv. Srca Jezusovega, ki ga je Pij XI. v dveh okrožnicah priporočal, češčenje Matere božje in svetnikov, šmarnice itd.

Res je, da Cerkev želi, naj bi verniki, kolikor je le mogoče, med sv. mašo pristopali k daritvenemu obedu, vendar pa n.pr. v Kodeksu c. 864. dovoljuje iz vsakega upravičenega razloga sv. obhajilo pred, po in izven sv. Maše. Saj so zakramenti zaradi ljudi. Liturgizem pa zahteva sv. obhajilo le med sv. daritvijo. Na ta račun so na nekem verskem tednu morali možje, ki jih je bilo okrog 800, več kot poldrugo uro čakati na sv. Obhajilo, ker je njihov župnik zahteval, da morajo vsi med njegovo sv. Mašo iz njegovih rok prejeti sv. Obhajilo.

Ustanovitelji in veliki reformatorji redov se niso zadovoljevali le s kako objektivno pobožnostjo, ampak so zahtevali obenem tudi subjektivno udejstvovanje, osebno prizadevanje, izpraševanje vesti, pogosto sv. spoved, premišljevanje itd.

Odklanjajo subjektivno pobožnost

Ti liturgisti govore le o neki objektivni pobožnosti, odločno pa odklanjajo subjektivno pobožnost in temeljito osebno stremljenje za svetostjo. Pisatelj jih dobro zavrača, da so bili še vsi svetniki kanonizirani ne zaradi objektivne, temveč subjektivne pobožnosti. Še noben svetnik pa doslej tako pristransko ni poudarjal le objektivne pobožnosti kot liturgisti.

Ustanovitelji in veliki reformatorji redov se niso zadovoljevali le s kako objektivno pobožnostjo, ampak so zahtevali obenem tudi subjektivno udejstvovanje, osebno prizadevanje, izpraševanje vesti, pogosto sv. spoved, premišljevanje itd.

Tudi ni preveč posrečena misel, ki zveličanju duš tudi malo pripomore, da nekateri vedno ločijo objektivno in subjektivno, ascetično in liturgično, individualno (osebno) in občestveno pobožnost. Vse te pobožnosti se morajo med seboj dopolnjevati, ekskluzivnost prav tu ni dobra.

Pisatelj tudi naglaša, da je skoraj nemogoče uporabljati le liturgijo za religiozno vzgojno sredstvo vsega ljudstva. Le v samostanih, kjer žive vedno v duhovnem ozračju, more liturgija človeka popolnoma preoblikovati, pa še tu laične brate drugače vzgajajo. Današnji redovniki pa imajo itak ukazane duhovne vaje in premišljevanje. Opozarja, da je posebno pri mladini treba paziti, da ne bo vzgoja ekskluzivno liturgična in proti drugim formam religioznega življenja. Pij XI. je po kardinalu Gasparriju 28. decembra 1928 opozarjal katoliško nemško akademsko zvezo na duhovne vaje in življenje z liturgijo, svaril pa je pred pretiravanjem glede liturgičnega gibanja. Pisatelj navaja lepo molitev znanega cistercianskega opata Chautarda, ki je vršil vse svoje verske vaje v zvezi z liturgijo, naj ga Bog obvaruje zmotne liturgične smeri.

Razpravica o razmerju med starimi in mladimi nas toliko ne zanima, ker so v tem pogledu povsod podobni problemi. Omenjamo le, da so mlajši pri starejših naleteli na hud odpor zaradi prevelike zaletelosti. Predvsem pa se mlajši od starejših odlikujejo po strašni nejasnosti v svojih govorih.

Zmote o spovedi

Liturgizem se nič kaj posebno ne zavzema za pogosto spoved iz pobožnosti. Pisatelj navaja točne predpise iz kodeksa glede pogoste spovedi redovnikov in redovnic ter bogoslovcev. V Nemčiji so se pred leti vnele v liturgičnih revijah pravde za in proti pogosti sveti spovedi. Pri nas je to vprašanje, da mimogrede omenim, resno, temeljito in pravilno reševal dr. Ciril Potočnik v »Bogoslovnem vestniku« in zlasti glede pogoste spovedi otrok v »Vzajemnosti«.

V Nemčiji sami pa so javne razprave za in proti pogosti sveti spovedi med mlajše, za liturgijo navdušene klerike, in sploh v katoliške akademske vrste zanesle precejšnjo zmedo. Kar so pisatelji razprav le skušali znanstveno formulirati, so mnogi kar sprejeli kot utemeljen teološki nauk.

Prav tu so se dogodile velike napake, ker je prav to razpravljanje o pogosti spovedi v širših plasteh napravilo mnogo škode. Ljudje so začeli pogosto spoved zanemarjati. Dobe se ljudje, ki niso bili le nekaj mesecev, temveč kar po več let pri sv. spovedi in vendar hodijo kar naprej k sv. obhajilu. To niso le starejši ljudje, ampak mladina, ki je še sredi vročih bojev, ki potrebuje pogostega očiščenja in opore pri svojih borbah.

Zgodilo se je, da so v nekem mestu v srednji Nemčiji duhovniki odganjali može od spovednice, češ kakšen nesmisel je hoditi vsake štiri tedne k sv. spovedi. Slišati je bilo celo pri duhovnih vajah govorjenje proti spovedi iz pobožnosti. Pri nekem tečaju je prav iz teh razlogov od trideset udeleženk le ena šla k sv. spovedi. Pri nekem tečaju za izobražene može je voditelj dejal: »Smatram, da ste vsi v posvečujoči milosti in iz te misli o božjem otroštvu pri svojih predavanjih izhajamo. Posledica je bila, da mnogi od udeležencev niso šli ne k sv. spovedi ne k sv. obhajilu. Kakšna je bila pot domov po takih psevdoeksercicijah, si lahko mislimo. Spet drugod pri duhovnih vajah udeleženci besede greh niti čuli niso. Kaj šele, da bi jim kdo omenil smrt, sodbo, pekel! Kako bi potem prišla v poštev pogosta spoved iz pobožnosti!

Čeprav jo taki pretirani liturgisti odklanjajo, vendar pisatelj naglaša važnost pogoste sv. spovedi za zgledno življenje po veri iz tehle razlogov. Pri spovedi iz pobožnosti spovedanec prejema več posvečujoče milosti, ker se mu z vsako sv. spovedjo pomnoži. Poleg posvečujoče milosti dobiva tudi mnogo dejanskih milosti. Spovedanec vedno globlje spoznava samega sebe in svoje slabosti. Spovedanec postaja vedno bolj pazljiv, previden in čuječ. Bolj pogosta sv. spoved je močna obramba proti mlačnosti v duhovnem življenju. Vest postaja vedno bolj nežna. Pogosta spoved nam prinaša dušno zadovoljnost in mir. Pisatelj navaja pretresljiv zgled duhovnika, ki je bil prej, dokler je hodil tedensko k sv. spovedi, pobožen in zgleden. Ko pa je mislil, da zadošča, če pri sv. maši moli le konfiteor, je šlo vse navzkriž. Po svojem odpadu je priznal, da zadnjih šest let, preden je postal apostat, sploh ni bil pri sv. spovedi.

Še druge čudne zmote

Liturgizem tudi vprašanje zakramenta sv. zakona obravnava preveč enostransko. Naglaša le zakramentalni pomen sv. zakona, kar je seveda popolnoma v redu, slika s Pavlovimi izrazi ideal zakonske zveze, zelo pa se odmika realnemu življenju in premalo poudarja nravstveno vprašanje in moralne dolžnosti staršev glede rodnje in vzgoje otrok. Zato je v teh krogih mnogo zablod. Oboje je potrebno: visok pojem o zakramentu sv. zakona in temeljito poznanje nravstvenih zahtev. S kakimi idiličnimi in liričnimi izlivi se težko vprašanje ne da rešiti.

Liturgizem se tudi vse preveč sklicuje na pra-cerkev in pra-krščanstvo. Pisatelj omenja, da so se na prvotno krščanstvo kaj radi sklicevali protestanti, janzenisti, starokatoliki, pripadniki češke narodne cerkve in se sedaj sklicujejo zastopniki od Rima proste nemške katoliške narodne cerkve.

Cerkev tudi ni okamenelo, okostenelo mistično telo Kristusovo, temveč je živ organizem, živo drevo, ki vedno poganja nove cvetove in prinaša, rodi nove sadove. Ne samo Avguštin in Gregor Veliki, ampak tudi Tomaž, Bonaventura, pozna sholastika in novejša teologija ima za vero mnogo zaslug. Tudi v drugih cerkvenih znanostih opažamo v zgodovini sv. Cerkve močan razvoj: v moralki, pastoralki, homiletiki, katehetiki, ascetiki, mistiki, cerkveni umetnosti.

Prav isti razvoj imamo tudi v liturgiji. Pracerkev ni imela n. pr. praznika presv. Rešnjega Telesa, praznikov Srca Jezusovega in Kristusa Kralja. Prav tako ni prva Cerkev imela praznika Brezmadežne, številnih godov svetnikov itd.

Zato je treba stavek: »Nazaj k pracerkvi« trezno in kritično premisliti. Prav ti, ki tako govore, malo poznajo liturgijo. Trdijo, da je prvotna Cerkev poznala le liturgično molitev, ko pa viri drugače govore. Molitev brevirja je bila v svojih početkih le zasebnega značaja. Šele v 4. stoletju je dobila liturgični značaj. Tudi občestvene sv. maše, kakor jo danes pojmujemo, v prvotni cerkvi ni bilo. Oltar so v Rimu postavljali v sredino cerkve v prvi vrsti zato, ker je bila stara navada, da so med molitvijo in daritvijo gledali proti vzhodu. Niso postavljali oltarjev v sredino cerkve v prvi vrsti zato, da bi bila zveza med ljudstvom, duhovnikom in oltarjem tesnejša. Vzhodna cerkev tudi prej, preden je začela pred oltar postavljati ikone, te zveze ni poznala, čeprav se v vzhodnih liturgijah ljudstvo bolj aktivno udeležuje liturgije kot pri nas.

Velikokrat ti liturgisti preveč naglašajo objektivno pobožnost, pretiravajo le opus operatum, kakor se dogmatika izraža, in premalo poudarjajo opus operantis, prizadevanje prejemnika zakramentov ali udeleženca pri sv. daritvi in drugih liturgičnih pobožnostih. Resnica pa je, da je prvotna Cerkev zahtevala mnogo več osebne prizadevnosti, kakor se marsikje danes zahteva. Pomislimo na težko pokoro pri sv. spovedi, na hude cerkvene kazni, na mnoge poste itd. Berimo pridige Leona Velikega za kvatrne tedne!

Nekak semikvietizem

Liturgizem se zadovoljuje z nekim semikvietizmom, skuša vse versko življenje poenostaviti, premalo računa na resnico, da so nam zaradi izvirnega greha ostala v duši slaba nagnjenja, da so v nas strasti, ki jih je treba neprestano zatirati. Res je, da smo člani skrivnostnega telesa Kristusovega, toda liturgizem premalo naglaša, da si je treba neprestano prizadevati, da ostanemo živi udje tega telesa, žive mladike na vinski trti, ki je Kristus. Govori o neki celotni rasti v Kristusa, je pa proti temu, da bi se vadili v posameznih krepostih in opravljali n.pr. posebno izpraševanje vesti. Kako nesmiselne so potem zahteve sv. očeta Pija X. o verskih vajah, ki jih priporoča v Exhortatio ad clerum in so povzete v kodeksu! Kako smešno je v očeh takih liturgistov Unio apostolica za duhovnike, ki zahteva močno in vztrajno osebno prizadevanje za svetost!

Če nekateri ne marajo krščanstva, jih pusti, saj imajo svobodno voljo, pa naj se odločijo, kakor sami hočejo. Nikar jim ne pridiguj in vzbujaj vesti.

Zadovoljuje se z malenkostim prizadevanjem posameznikov, čemur pravimo religiozni minimalizem. Odmikajo se apostolskemu delu zlasti sedaj, ko bi morali v preganjanju biti najbolj junaški. Vdajajo se pesimizmu, da pač tako mora biti. Če nekateri ne marajo krščanstva, jih pusti, saj imajo svobodno voljo, pa naj se odločijo, kakor sami hočejo. Nikar jim ne pridiguj in vzbujaj vesti. Zadovoljujejo se s svojim izbranim liturgičnim krogom vernih. Niso navdušeni ne za ljudske misijone ne za vnanje misijone ne za Katoliško akcijo. V njihove vrste sili neki laksizem, ki se n.pr. pojavlja v tem, da mladina hodi ob delavnikih k obhajilu, v nedeljo pa hodi na izlete v gozdove. Priliko za sv. mašo imajo, ker cerkev ni tako daleč, toda njihov voditelj jim je rekel, da v takih primerih niso dolžni. V vseh stvareh je mnogo nejasnosti, mešanice in zmedenosti.

Za svoje trditve navaja pisatelj mnogo avtorjev. Knjižica je pisana trezno in premišljeno. Opozoril sem le na glavne stvari. Ker se za liturgično obnovo zanimajo in se morajo zanimati duhovniki in laiki, ker je tudi za uspešen razvoj KA pri nas globlje, notranje življenje s cerkveno liturgijo zdravo in potrebno, je prav, da se varujemo podobnih napak, kar bo zdravemu liturgičnemu gibanju pri nas le koristilo. Kdor se za te stvari zanima še bolj podrobno, bo knjižico rad vzel v roke.

(Savelj Ludovik C. M.; Čas revija Leonove družbe 1931/1932)

Danes praznujemo tako zvani materinski dan. V trenutku, ko proslavljamo Marijo Devico, mater Kristusovo in mater vseh kristjanov, se v hvaležnosti spominjamo tudi svoje lastne rodne matere, kakor tudi mater vsega katoliškega sveta. Občudujoč njih tihe žrtve, slavimo čast in dostojanstvo materinstva kot takega.

Materinske proslave so v naši dobi potrebnejše kakor kdajkoli poprej. Genij podlosti — satan – ki že od nekdaj cinično blati vse, kar je božjega in svetega, se je namreč zadnje čase vrgel celo na materinstvo. Kakor vsem drugim božjim ustanovam hoče tudi materinstvu odvzeti oni višji sijaj in značaj svetosti, ki ga ima po božjem in človeškem pravu. Zaveda se, da z razkristjanjenjem celice krščanskega življenja – družine, dejansko razkristjani človeško družbo. V dosego tega namena slika materinstvo kot golo počutnost in naslado, kot egoizem in sebičnost. Nobene prilike ne smemo zato zamuditi, da dvignemo čast in dostojanstvo materinstva. Temu smotru naj bodo posvečene tudi sledeče besede o duhovnem in telesnem materinstvu in o dostojanstvu obeh.

Duhovno materinstvo.

V bistvu vsakega zdravega in normalno čutečega ženskega srca je težnja po materinstvu: telesnem ali duhovnem materinstvu. Seveda je treba vzeti duhovno materinstvo na kolikor mogoče široki osnovi. Tudi usmiljenka, tudi neporočena učiteljica more postati v najidealnejšem smislu duhovna mati, kakor se tudi zgodi, da prava rodna mati nima niti trohice materinskega duha. Materinstvo namreč ni vezano na roditeljstvo. Roditeljica je zgolj naraven, mati obenem moralen pojem. Da nam bo to še jasneje, se poglobimo v bistvo materinstva.

Kaj je materinstvo?

a) Materinstvo je zlasti zmožnost ženskega srca, da misli in se z ljubeznivo skrbjo zanima za tisoč malenkosti in podrobnosti, ki tvorijo naše dnevne življenjske potrebščine. Miselnost matere gre pri tem delu kakor solnčni žarki na vse strani. Nič umsko ne razstavlja, nič ne sklepa, takoj vse pregleda in premisli. To raznosmerno miselnost podpira z energijo volje in s priročnostjo, ki je prišla že v pregovor.

Svojo dopolnitev in usovršitev pa dobé vse te dušne in srčne zmožnosti šele v ljubezni. Naj ima kakšna oseba še tako odlične zmožnosti in znanje v gospodinjskih poklicih, naj ima še tako veliko priročnost za strežbo bolnikov in nego otrok, vse te zmožnosti, vse to znanje še ne tvori bistva duhovnega materinstva, marveč le ljubezen in žrtvovanje same sebe. Žensko srce, ki se v tej ljubezni ne udejstvuje, ostane mrtvo in vse drugo poklicno delo je zgolj smrtni ples. Ta ljubezen pa mora biti ne mimoidoče trenutno razpoloženje, ampak trajna lastnost, čednost. Prava duhovna mati mora svoje ljubezensko stremljenje izgraditi v pravi gotični slog. V skrajni doslednosti in jasnovidnosti mora vsa svoja tudi najbolj vsakdanja dela in vso svojo bit podrediti velikemu cilju ljubezni.

To pa brez žrtev ni možno. Dà, materinstvo je v resnici in v svojem bistvu žrtev, žrtvovanje samega sebe za druge, žrtvovanje do popolne samoodpovedi. V bistvu materinstva je, da mati sama sebe drugim dá…, da pozabi na sebe, da živi le v drugih. (Goethe, Hermann und Dorothea.) Mati, ki se ne žrtvuje, ne zasluži v polni meri tega častnega naslova. Ne more se tudi voljno podvreči vsem neštetim ponižanjem in uslugam, ki jih zahteva strežba njej v varstvo izročenih.

Samoljubna oseba torej zapravo ne more biti prava mati, tudi ne mati v zgolj duhovnem pomenu. Egoizem, sebičnost ji zakrkne srce, da vidi le sebe, čuti le svoje potrebe, misli le na svojo udobnost. Samoljubje ne vpliva le kvarno na duhovno materinstvo, ampak ga v mnogih srcih naravnost zatre. In če se kje v naši dobi krči število telesnih ali duhovnih mater, je temu pojavu ne malo vzrok mrzli duh egoizma, ki prevzema žal že tudi mnoga ženska srca.

Hvala Bogu, med našim zlasti preprostim ljudstvom je še mnogo pravega, resničnega materinskega duha. Odtod toliko mater, ki jih zaradi njih preprostosti niti ne opazimo, ki pa bi, če bi poznali njih žrtve, zrasle v naših očeh v prave herojinje, junakinje. V večnosti bo Bog odkril pred našimi očmi ves ogromen material zaslug te ali one matere, ki se morda ni nihče zmenil za njo, katere tiha požrtvovalnost pa odtehta največja junaštva velikih mož svetovne povestnice. To so matere, ki jih mojstrsko opisuje pisatelj Cankar, ko vzklika: »O, mati, zdaj vem: tvoje telo smo uživali in tvojo kri smo pili! Zato si šla tako zgodaj od nas. Na naslov takih dobrih, požrtvovalnih mater je pesnik Danilo Gorinšek zapel ono ljubko, genljivo pesmico:

Kaj boš ti tičica,

tička vesela!

Slajše kot mamica

tička ni pela.

Skrijte se zvezdice

zlate brez broja!

Lepše oči ima

mamica moja.

Kaj bi le zemski krog,

vsak ga premeril

Nihče pa mamici

srca ne zmeri.

Pravim, da je v našem ljudstvu še mnogo materinskega duha. Odtod tudi toliko blagih src, ki se v cvetu svoje mladosti za vse življenje posvete onemu poklicu, ki zahteva največ materinskega duha, to je strežbi bolnikov ali vzgoji otrok v raznih kongregacijah in redovih. Morda še ni znano, da je bilo v stari avstro-ogrski državi nad polovico vseh usmiljenk Slovenk. In Slovenija še sedaj zalaga celo Jugoslavijo s sličnimi poklici.

b) Materinstvo pomeni nadalje zmožnost ženske duše vživeti se v dušo človeka, ki ji je izročen v varstvo. V tem oziru bi lahko govorili o neki intuitivni zmožnosti ženske duše. Pravijo, da mati svojega otroka nikdar nima za brezupno izgubljenega, naj se ta še tako pokvari. Razjarjeni oče svojega razuzdanega otroka kaj kmalu pred vrata postavi in zavrže, mati pa še vedno upa in upa do zadnjega zdihljaja, da se bo otrok spametoval, poboljšal in vrnil v naročje svojega očeta kakor izgubljeni sin v evangeliju. V njenem srcu in na oknu njene izbe še vedno gori lučica, ki naj vračajočemu se sveti v temni noči. To nikakor ni slepa ljubezen ali neutemeljen optimizem, marveč jasnovidna materina ljubezen, ki prodre v najgloblje globine otrokove duše in odkrije tam na dnu srca še košček svete zemlje, da se usidra na njem.

c) Še en svetel žarek materinstva moram omeniti, namreč neizčrpno zmožnost za odpuščanje. Mož, ki je po naravi bolj trd, smatra morda to lastnost za slabost. Pa ni vedno tako, ampak je prednost, v kateri ima mati svoje najmočnejše orožje. Materina prizanesljivost in odpustljivost trosi goreče oglje na glavo padlega in kar se ne posreči strogosti in ostrosti moža, se posreči njej, da s svojim odpuščanjem razoroži in premaga tudi najzakrknjenejše srce. Tako se zgodi, da veruje mož in otrok, da je pravemu materinstvu možno vse! Bolj ko vsa druga pedagoška in znanstvena modrost udarja materinstvo na one srčne strune, ki v duši otroka še dolgo odmevajo ter ga spominjajo na njegove dolžnosti.

To je torej duhovno materinstvo, ki ga je zmožno srce poročene in neporočene osebe, in ki ga je treba poplemenititi, očistiti sebične navlake in dvigniti do najvišje dosegljive popolnosti. To duhovno materinstvo bo prekvasilo in prenovilo po moderni hiperkulturi razrvano (neuravnovešeno) družinsko in socialno življenje.

Fizično materinstvo.

Če je pa duhovno materinstvo plemenito dostojanstvo, je telesno materinstvo hkrati dostojanstvo in skrivnost. Razume se, da ima vse te privilegije le v luči krščanstva .

V luči krščanstva je namreč materinstvo posnemanje Boga, je v ustvarjenem redu živa reprodukcija tega, kar se je zgodilo od vekomaj v Bogu Očetu, v katerem je spoznanje samega sebe, svoje neskončne popolnosti rojstvo večnega Sina, ki nosi Očetovo bit in naravo. Nekaj sličnega se zgodi tudi v materinstvu. Slabotno bitje kot je mati postane dejansko in aktivno deležna božje rodovitnosti.

V psalmih stoji zapisano: “Signatum est super nos lumen vultus Tui, Domine. – Luč božjega obličja je vtisnjena v nas.” (4.Ps.7.) Ta luč je duh božji, ki biva v nas. V prvi vrsti gori ta luč v našem obličju, ki izraža duhovnost. Pa ne samo tu. To božje znamenje je vtisnjeno tudi v intimnost materinega naročja, ki postane na ta način prava božja delavnica. Kakor je tam gori v Bogu naročje Očeta, v katerem se je rodil Sin, tako je tu doli naročje matere. Eno kot drugo je vir in ognjišče življenja.

Materinstvo je potemtakem podoba in odmev tega, kar imenujemo življenje Boga v njem samem. V tej luči nam bo umevno veselje, ki ga ima Bog nad to podobo svojega lastnega življenja. V tej luči nam bodo tudi umevne besede Gospodove:”Crescite et multiplicamini – Rastite in množite se!” Čim več je duhovnih bitij, čim več je ljudi, ki spoznavajo Boga, tem večja je slava božja – vsaj zunanja. Kakor je stvarstvo kot tako Bogu v čast že s tem, da biva, tako in še veliko bolj je Bogu v čast vsako ustvarjanje novih duhovnih bitij. In morebiti je Bog takrat, ko je rekel, da mati po porodu hitro pozabi na bolečine, ki jih je prestala, od veselja, da je človek rojen na svet (Jan. 16, 21.), morebiti pravim je Bog s temi besedami razkril skrivnost svojega lastnega srca, ker veselje matere je samo odsev njegovega lastnega veselja. Pa poglobimo se še bolj v skrivnost materinstva! Mati ni sama in edina početnica življenja svojega otroka, ampak skupno z očetom je tisto deblo, iz katerega izhaja življenje in sad. Pa tudi kot taka zmoreta dati otroku le telo, ne pa duše, kakor je izpovedala že makabejska mati, ko je govorila svojim otrokom: “Jaz vam nisem dala ne duha ne duše ne življenja, ampak stvarnik sveta vam ga je dal.” Bog sam je moral sodelovati in je v resnici sodeloval z očetom in materjo pri tem delu kot njih bistveno potrebni sočinitelj, da se ustvari otrok.

To dejstvo je skrivnost, pred katero človeški razum kar onemi. Ne vemo namreč, kaj bi bolj občudovali, ali neskončno ljudomilost Boga, ki se poniža in skloni do človeka ter postane njegov sodelavec, ali tajinstveno svetost in dostojanstvo, do katere je po tem božjem aktu dvignjeno materinstvo.

Mislite si mater preprostega rodu, nepoznano svetu, brez posebnega znanja in premoženja, mater, ki je slabotno in vrhu tega morebiti še z grehi omadeževano bitje; pa vendar, ko se ji zahoče, nekako primora Boga in njegovo neskončno modrost in vsemogočnost, da mora sodelovati z materjo pri ustvarjanju novega človeškega bitja, če hoče, da se razširi človeški rod. On, ki je neomejen zakonodavec in gospod nad vsem, se da vpreči v voz njene volje, in dejanje, h kateremu mati nagne Boga, to dejanje je najbolj in bistveno božje delo, je dejanje, ki so ga angeli in ljudje sami iz sebe absolutno nezmožni. To je dejanje Stvarnika, ki prikliče iz nič stvar večje vrednosti, kakor so vsi planeti in nebesni stvori, v primeri s katero ves materialni svet nima več vrednosti kakor mali prašek na zemlji. Ta stvar je duša – po svoji naravi sorodnica božja, ker je duhovno, Bogu podobno bitje.

Oni dan torej cenjene matere, ko ste mogle reči: Mati sem postala je dan velikega čuda. Ko bi bil Bog isti dan ustvaril na milijone planetov, lepših od naše zemlje, na tisoče osončij, krasnejših od našega, pa bi bilo vse to prava malenkost v primeri z ustvarjenjem duše, ki pa se je zgodilo po vas in radi vas. Brez vašega sodelovanja, brez vaše volje te duše namreč nikdar ne bi bilo. Bitje, ki ga oživlja ta duša, je v resnici vaš otrok ter vas kliče za svojo mater. Izvira namreč prav tako iz vas kakor iz Boga.

O mati, tvoje ime je skrivnost! Kako pravi že pesnik?

Kdor ni okusil nikoli sladkosti maternih dni,

kdor jokal nikoli ni v boli,

ki mati jo mnoga trpi, zakrito je temu življenje,

zakrita največja skrivnost,

zakrito najgloblje trpljenje,

zakrita najvišja sladkost. (Meško: Mati.)