Laiški apostolat za Katoliško Tradicijo v Sloveniji
Tik pred začetkom posta, pred Pepelnično sredo, pred vstopom v ta presveti liturgični čas, ko se ne le duhovno marveč tudi telesno intenzivno skušamo pripravljati na največji praznik smrti in vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa, se bomo z gosti sprehodili skozi zgodovino posta, skozi različne načine in pristope k postu ter tudi skozi lastna pričevanja.
Ob osmi obletnici prve javne tradicionalne maše v Sloveniji
God Lurške Matere Božje tistega 11. februarja 2013 je bil za Cerkev po svetu zgodovinsko pomemben, kajti na ta dan je, nam vsem ljubi sveti oče, Benedikt XVI. naznanil svoj odstop in s tem popolnoma pretresel vesoljno Cerkev. Kljub temu izjemnemu a izredno žalostnemu zgodovinskemu dogodku, se je slovenska tradicionalna skupnost z vsem srcem radovala in klicala s psalmistom »Eructavit cor meum verbum bonum: dico ego opera mea regi«, kajti prva javna tradicionalna maša po desetletjih, se bo ponovno darovala na glavnem oltarju cerkvice svetega Alojzija v Mariboru. Kako je do tega izrednega dogodka sploh prišlo je zelo dolga zgodba. Pobuda je prišla iz dijaških vrst. Sam, ki sem takrat obiskoval tretji letnik Škofijske gimnazije v Mariboru ter moj zelo dober prijatelj, ki je sedaj cistercijanski menih v avstrijski opatiji Svetega Križa, sva bila pobudnika te ideje, ki je kmalu padla na plodna tla. S pomočjo dveh uglednih profesorjev, dr. Iva Keržeta in dr. Aleša Mavra, je ideja, ki je še pred kratkim izgledala kot sanje, počasi začela dobivati obliko. Z idejo smo kmalu tudi navdušili profesorja glasbe, ki je bil pripravljen zagotoviti glasbeno spremljavo ter gregorijansko petje. Orgelski del je prevzela sošolka, gospodična Renata Verdinek, ki je zvesto spremljala vse svete maše v Mariboru, ter tudi jubilejno mašo na Lurdu leta 2018. Ko je bil ta večinski delež pokrit, nam je blagopokojni kanonik ter stolni dekan msgr. Jožef Goličnik radovoljno prepustil uporabo cerkvice svetega Alojzija. Nas je čakala še najtežja naloga – najti duhovnika. Tako sva se s Klemenom (sedaj br. Benjaminom), odpravila na diplomatsko misijo k prevzvišenemu škofu Jožefu Smeju. Izredno dolg pogovor, ki se je zavlekel nad uro, je bil za naju oba izredno duhovno bogat ter nade poln. Milostljivi gospod se je gorečih oči spominjal svoje mladosti kot ministrant, bogoslovnih let, svoje mašniške mladosti, ter goreče blagoslovil naša prizadevanja. Bil je celo pripravljen, da sam obhaja sveto daritev, a na koncu ni mogel. Tako je dr. Maver našel duhovnika, ki je bil pripravljen zagotoviti sveto liturgijo, takrat še patra Jerneja Kurinčiča OFM. Izbira bi vsekakor lahko bila boljša, ampak podarjenemu konju se ne gleda v zobe, pravi pregovor. Na sveto mašo smo se vsi dobro pripravili, tako pevski zbor, kakor tudi midva s Klemenom, ki sva ministrirala.
Na dan D smo lepo okinčali cerkev s cvetjem ter iz cerkvene zakladnice pripravili primeren plašč s podobo Brezmadežne Device Marije in obhajali peto sveto mašo (zbor je prepeval angelsko mašo ter slovenske ljudske pesmi) s kadilom. Vsi napori so se, v Božjo čast, izplačali in led je bil prebit. Tako smo čez tri mesece organizirali že drugo sveto mašo, tokrat v velikonočnem času, na čast svetemu Juriju. Tokrat se je za maševanje opogumil spoštovani profesor dr. Anton Ožinger, ki nas je leta 2019 zapustil. Ta eminentni zgodovinar in dolgoletni profesor je z veseljem zagotovil mašo tudi na god sv. Alojzija, katero je posnel TV Exodus, ter še zadnjo mašo v Mariboru, v začetku novembra za vse rajne, katere so se v sklopu glasbene vzgoje udeležili vsi prvo-letniki, pevsko spremljavo, predvsem proprij je zagotovila sedaj zelo znana skupina Il Divji. V sklopu posnete svete maše sva z dr. Keržetom pripravila tudi daljšo oddajo na TV Exodus, ki je bila predvajana v dveh delih. Kmalu se je gibanje povečalo, ter so se mu pridružili člani iz primorske in kranjske, ki so prisostvovali tudi pri ponovitvi nove maše gospoda Tilošanaca v Mariboru, nekega avgustovskega dne. Gibanje se je kmalu priključilo mednarodnemu gibanju Juventutem ter pričelo z organizacijo svetih maš v cerkvi svetega Roka v Dravljah. Vedno več slovenskih duhovnikov se je opogumilo ter pričelo, če že ne javno, pa vsaj zasebno obhajati tradicionalne maše. Obenem je bil ustanovljen tudi blog Ad Dominum. Z mojim odhodom v semenišče v Griciglianu sem moral postaviti na stran moje aktivnosti s slovensko tradicijo, sem jo pa vedno goreče podpiral z molitvijo. Trenutni višek v našem osemletnem obdobju je bil obisk škofa Schneiderja ob izdaji prevoda njegove knjige Corpus Christi, katerega upam, da bo v kratkem tudi ponovil.
Ob peti obletnici prve svete maše sem se odločil, da je potrebno tak pomemben jubilej spodobno obeležiti. Na god svetega Ludvika IX. je bila na Lurdu, prikupni cerkvici v Savinjski dolini, eni prvih Lurški Mariji posvečenih cerkva na slovenskem. Votivna peta maša je bila na čast Brezmadežnega spočetja Device Marije, kateri je sledila izpostavitev Najsvetejšega ter Te Deum. V počastitev te obletnice je spoštovana gospa Marta Zakošek izdelala mašni plašč, kateremu je bil kasneje dodan tudi grb papeža Benedikta XVI., kajti naši začetki so neizmerno povezani z njim, najprej z njegovim moto proprijem Summorum Pontificum ter kasneje z dnevom naznanitve njegovega odstopa, zato ostaja v naših molitvah in hvaležnem spominu. S hvaležnostjo se spominjamo tudi vseh pokojnih duhovnikov, ki so nam, bodisi z dejanjem bodisi z dobro molitvijo, zgledom in besedo, pomagali pri našem delu; msgr. Smej, msgr. Goličnik, dr. Ožinger so kot naši rajni dobrotniki v naših molitvah, prav tako tudi vsi drugi sodelavci, katerim naj Bog tisočkrat povrne. Osem let je, gotovo, kratka doba, ampak če ne bi bilo naše delo Bogu všečno, bi že kaj hitro propadli – ampak nismo! Naše vrste se krepijo in vedno več ljudi se zbira pri tradicionalni liturgiji.
V Božjem imenu pozivam spoštovane gospode nadškofe in škofe, naj nam v polnosti dovolijo obhajati tradicionalno bogoslužje na rednem nivoju, kot je navada vsepovsod po Evropi in katoliškem svetu. Nismo skupina drugorazrednih posebnežev, temveč goreči verniki ter zvesti sinovi svete Matere Cerkve. Nenazadnje se vsi, predragi naši nadpastirji, trudimo za isto reč: Vse v večjo Božjo čast in slavo ter zveličanje duš.
Tim Zakošek
Birma bi naj bila po modernih kriterijih prelomni zakrament. Zakrament po katerem mlad kristjan ali mlada kristjana postaneta odrasla vernika. Zakaj se potem v praksi in glede na statistike dogaja, da mladi tako množično zapuščajo Cerkev in odpadajo od vere tisti trenutek, ko prejmejo ta prelomni zakrament? S kakšnim srcem, vero in verskim znanjem sploh ti mladi pristopijo k birmi? Kako preživljajo čas tavanja? In pa najpomembnejše vprašanje: kako to preprečiti in pa – kako jih povabiti nazaj v Barko Odrešenja, v Katoliško Cerkev?
Ob zadnjih vse bolj množičnih priznanjih spolnih deliktov in obtožb kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost s strani vidnih progresivnih oseb ali inštitucij, so progresivke vseh dežel skočile v zrak in enoglasno zahtevajo: DO POROKE NIČ SEKSA! Pri Scutum Fidei se s tem absolutno strinjamo in o tem bomo v tokratni oddaji debatirali.
Iskal sem Resnico, dobil za jesti prah. Kaj sedaj? Se je to zgodilo že komu od vas? Ste bili dehidrirani in sestradani in ste iskali resnico, ki bi vas napojila, obnovila, poživila … dobili pa ste presladke bonbone, prehud šnopc ali pesek v kozarcu?
Zaradi vedno večje zavedanja o tem, da Katoliki čisto zares nimamo politične opcije, ki bi nas v polnosti Nauka predstavljala v javnosti in na političnem parketu, se bova z dr. Keržetom in gosti pogovarjala o pomembnosti in drugih vprašanjih glede politične Katoliške stranke.
Lepo povabljeni v oddajo! ICR +
Ko so v zgodovini naši predniki imeli vsega zadosti, od zvišanih davščin do zmanjševanja svoboščin, s katerimi so jih obdarili ‘razsvetljeni’ oblastniki, so zgrabili v roke vile in kose ter šli iskat staro pravdo. Pri kmečkih uporih seveda ni šlo za poskus ‘iti naprej’, kot so nas radi pitali naši komunistični ideologi, temveč je folk želel iti nazaj, v stare razmere, ki so jih v imenu domnevnega napredka žalibog zavrgli.
V današnjem času se dogaja isto, narod zgrabi pač tisto, kar ima pri roki, ostali sta nam tipkovnica in miška ter hajd, le vkup uboga gmajna! Kljub temu, da sem že precej iztrošena od šolanja na daljavo z mojimi ljubimi šolarji (da, poudarek je na MOŠKEGA SPOLA!), skušam narediti ravno to, napisati poziv, ki bi spodbudil še koga, da bi dvignil svojo besedo ali dejanje proti koronanoriji. Da smo že na tej točki, sem se prepričala pred nekaj dnevi, ko sem prebrala odziv uradnega govorca evropskih oblasti na novinarsko vprašanje, ali bo EU sledila kitajskemu zgledu in začela izvajati jemanje brisov proti covidu iz anusa. Vrli mož je odgovoril, da bodo sledili znanosti in da če nas znanost vodi v anus, bomo pač tja tudi šli (LINK ). Ne vem, koliko se je ta klavrni aparatčik tega zavedal, a po mojem je izrekel resnico našega časa. Politične elite so slepo sledile ‘znanosti’ in vsi skupaj smo se znašli tam, kjer ni nikoli svetlobe. Da, v r…
Žal moram dodati, da me še zlasti boli, da je k temu histeričnemu skrivanju pod posteljo pred sezonsko gripo prav lepo ministrirala moja Cerkev, katere škofom se ni zatresla roka, ko so ukinili javne maše ali prepovedali pobožen sprejem obhajila. Koronagonja v resnici nima meja. Pred kratkim sem bila prisiljena iti k novus nedeljski maši in zaradi nenošenja mask nas je skupaj z otroki nek župnik ustavil sredi molitve in še pred začetkom obreda praktično nagnal iz cerkve. Da o oglašanju raznih ‘moralnih avtoritet’ in cerkvenih dostojanstvenikov vse do vrha, kako je slepo uboganje čudaških koronaukrepov tako rekoč naša moralna, da ne rečem verska dolžnost, sploh ne izgubljam besed. Zlasti spričo dejstva, da iz njihovih ust ni slišati pozivov k ukinjanju splava in zlorabljanja tega zla pri razvijanju cepiv.
Če se ozremo na bolj svetlo plat, bi rada omenila razne proteste zoper novo normalo, ki počasi kapljajo v javnost. Zelo me je razveselil pritisk šolnikov in staršev zoper podaljševanje agonije šolanja na domu (LINK ). Zaman so zaničljivi zapisi nad povprečno rajo, ki samo nerga in si noče priznati, da so jim lastni otroci odveč, izpod peres alfa katoliških mamic (LINK ), kako uspešno žonglirajo skrb za pet in več otrok, šolanje in verouk na domu, po možnosti so še v ta koktejl sposobne vključiti spletno skavtarjenje in opravljanje svojih dolžnosti kot omnipotentne katehistinje ter aktivne udeleženke spletni delavnic DIŽ-a in kar je še take ponudbe. Normalni ljudje pač vidimo skozi, saj vohamo da mineštra, ki nam jo silijo po grlu, smrdi.
Smrdi to, da šolske oblasti otrokom, ki smo jih vsi skupaj vsaj skušali odvračati od ekranov, sedaj sili naše otroke pred njih in da se pred našimi očmi pri belem dnevu spreminjajo v zombije. Še v naši družini, ki mislim, da se zelo aktivno bori zajeziti škodljive vplive šolanja na domu s prepovedjo brskanja po spletu in kar je še pomembneje s pomočjo stalnega preverjanja, z rednim gibanjem na svežem zraku, hišnimi opravili in molitvijo, beleži povečano medsebojno napetost, prepirljivost, več je ravsanja in nerganja, skratka, ni lahko, kako pa je v družinah, ki so v krizo vstopile v dosti slabši kondiciji? Kako lahko razni ‘katoliški’ pozitivčki zamahnejo z roko nad vsem skupaj, češ, imamo priložnost biti več skupaj in graditi odnose! Mah…
Smrdi mi, ko vidim, v kaj so spremenili pastoralo v tako kratkem času. Pri nas so ljudje v vrsti stali pod napuščem v največji zimi, da so lahko šli za 2 minuti po obhajilo na roke! Z masko, seve. Da o prepovedi rožnega venca sploh ne bi – tudi sedaj, ko lahko gremo k maši, pred njo ne smemo moliti. Pa kdo mislijo da so ti ljudje!? Da zapirajo dostop do Boga. To so farizeji, ljudem dajejo piti iz kaluže, do izvira žive vode pa so zazidali pot! Hinavci!
Le vkup, le vkup uboga gmajna. Uprimo se in izborimo si staro pravdo!
Gospod škof Štumpf se je izredno prijazno odzval našemu vabilu in kot pravi pastir odgovarjal na vprašanja Katoliške vere, življenja sodobnih Katolikov, izzivov sodobne Katoliške Cerkve in seveda tudi Katoliške liturgije ter Drugega Vatikanskega koncila.
Vse to in še več v posnetku.
ICR +
Med tem ko vsa levica skače v zrak, ker je Katoliški NVO, ki zagovarja in brani tradicionalno družino ter (nekatere) Katoliške vrednote v družbi, dobil državna sredstva za svoje projekte, se bomo s sogovorniki spraševali, kaj pa ostali NVO-ji? Kaj pa vsi levi in progresivni NVO-ji?
In pa: ali je sploh potrebno, da “država” financira NVO-je in če, katere? Povabljeni k sodelovanju v komentarjih.
Se vidimo v oddaji! ICR+
Eden paradnih konj Drugega Vatikanskega koncila je tudi t.i. “ekumenizem” z nenehnim ponavljanjem besede “dialog”.
Kaj je pravzaprav “ekumenizem”? Ali je to novotarija v Katoliški Cerkvi? Od kod izraz in kaj si danes predstavljamo pod besedo “ekumenizem”?
Vse to in še več v pogovorni oddaji Scutum Fidei v petek, 22.1., v živo! ICR+