Družina ni »ena od možnih oblik sobivanja«. Družina je prva Cerkev. To ni moja osebna ideja. To je stalen nauk Cerkve. Starši so prvi učitelji vere, prvi varuhi duše svojih otrok in prvi, ki so odgovorni pred Bogom za njihovo večno usodo.
A poglejmo, kaj se v praksi dogaja danes.
Država preko šolskega sistema vse bolj prevzema vzgojo otrok. Cerkev pa v veliki meri molči ali celo podpira ta prevzem. »Napredni« in »inkluzivni« duhovniki govorijo o pomenu družine, hkrati pa branijo sistem, ki otroke oblikuje po duhu tega časa: brez globokih korenin, brez jasne verske identitete in brez spoštovanja naravnega reda.
Jaz imam štiri otroke. Šolam jih doma. Vem, kakšna je razlika med družino, ki vzgaja, in sistemom, ki oblikuje. Vem tudi, kako močno se temu upirajo – tako državne institucije kot tisti znotraj Cerkve, ki hočejo »sodelovati s časom«.
Kolikokrat so škofje ali župniki javno in jasno podprli starše, ki se borijo za resnično svobodo šolanja na domu? Kolikokrat so povedali, da je družina prva in glavna vzgojna ustanova, ne država? Skoraj nikoli.
To je ista hinavščina, kot jo vidimo pri vprašanju maše in dialoga. Hočejo družino – ampak samo takšno, ki se podreja. Hočejo otroke – ampak samo takšne, ki jih bodo oblikovali po svojih predstavah.
Mi pa vemo drugače. Prava družina je tista, ki vzgaja otroke za večnost, ne za trg dela ali za trenutne ideološke trende. In prava Cerkev je tista, ki to brani z vsemi močmi.
Starši, prebudite se. Družina je vaša odgovornost. In noben sistem je ne sme vzeti iz vaših rok.
Christus regnat!