V današnjem času se veliko govori o »različnih izrazih katolištva«. O »različnih občutljivostih«. O tem, da moramo biti »odprti« in »vključujoči«. A resnica je preprosta in neizprosna: ali si katolik ali pa nisi.
Biti katolik pomeni verjeti vse, kar je Cerkev vedno in povsod učila. Pomeni sprejemati celotno izročilo – ne samo tistega dela, ki ti je všeč ali ki se ujema z duhom časa. Pomeni, da ima Kristus kraljevsko oblast nad vsem – nad družino, nad izobraževanjem, nad družbo in nad državo.
Danes pa vidimo ljudi, ki se imenujejo katoliki, a zavračajo ali relativizirajo temeljne resnice. Ki branijo »dialog« z vsem in vsemi, a hkrati prezirajo tiste, ki branijo Tradicijo. Ki govorijo o usmiljenju, a istočasno podpirajo sisteme, ki uničujejo družino in otroke. Ki hočejo »inkluzivno« Cerkev, a hkrati molčijo ali celo napadajo tiste, ki še vedno verujejo v Kristusa Kralja.
To ni katolištvo. To je neka druga vera. Vera, ki je prilagojena svetu, namesto da bi svet prilagajala Kristusu.
Jaz ne bom sodeloval pri tej igri. Ne bom se pretvarjal, da je vseeno, ali verjameš v resnično navzočnost Kristusa v evharistiji ali ne. Ne bom se pretvarjal, da je vseeno, ali sprejemaš naravni red družine ali ne. Ne bom se pretvarjal, da je vseeno, ali braniš tradicionalno bogoslužje ali ne.
Ti nisi katolik. Pika.
Resnično katolištvo je zahtevno. Je ozka pot. In prav zato je edina pot, ki vodi v življenje. Vse drugo je ponaredek, ki sčasoma vodi v duhovno smrt – tako posameznika kot celih narodov.
Mi bomo še naprej govorili jasno. Ker ljubezen do resnice zahteva jasnost, ne pa meglenja.
Christus regnat!