Edward Bernays je nekoč pokazal, kako se z uporabo psihologije in medijev lahko oblikuje vedenje celih množic. Njegove metode niso izginile. Danes so samo bolj prefinjene in bolj vseprisotne.
Eden od jasnih znakov tega oblikovanja je izguba dostojanstva v javnem prostoru. Ko postane normalno, da se v javnosti uporablja grob, nizek jezik. Ko se svoboda izražanja razume kot pravica do neotesanosti in do žaljenja vsega, kar je sveto. Ko se krščanska kultura, ki je skozi stoletja gradila občutek za mero, spoštovanje in dostojanstvo, sistematično ruši in nadomešča z nečim veliko bolj grobim in primitivnim.
To ni naključje. To je del širšega procesa. Procesa, ki hoče krščanski narod narediti brezobličnega, brez hrbtenice in brez lastne kulture. Ker človek brez dostojanstva je veliko lažje vodljiv.
Mi pa prihajamo iz kulture, ki je bila zgrajena na Kristusu. Kulture, ki je znala ločiti med svobodo in razuzdanostjo. Kulture, ki je imela spoštovanje do ženske, do otroka, do starega človeka in do svetega. In prav to hočejo danes uničiti.
Kolikokrat slišimo od tistih, ki se imenujejo katoliki, jasen glas proti temu propadanju kulture? Prevečkrat slišimo tišino ali celo opravičevanje »duha časa«.
Mi ne bomo molčali. Ker braniti dostojanstvo človeka in krščansko kulturo ni »ekstremizem«. To je preprosto dolžnost vsakega, ki še vedno veruje v Kristusa Kralja.
Če bomo molčali, bodo tiho, a vztrajno oblikovali naslednje generacije – brez korenin, brez vere in brez dostojanstva.
Mi pa bomo govorili. Jasno. In do konca.
Christus imperat!