Avtor: Tim Zakošek

Vidi turbam magnam quam dinumerare nemo poterat, ex omnibus gentibus stantes ante thronum

Ko sem na predvečer velikega praznika Marijinega Brezmadežnega spočetja opazil kratek prispevek gospoda Aleksandra Škorca, me je moja krščanska dolžnost prisilila, da sem poprijel za pero in napisal kratek odgovor na nekatere ideje, ki so bile izpostavljene v tej glosi.

Ob prvem branju tega izredno kratkega prispevka se človek zgrozi in se vpraša ali morda živi v 40. letih prejšnjega stoletja ali v 20. letih našega stoletja? Po prvem šoku sem prav po šolsko odložil pero in ga zamenjal s svinčnikom ter začel podčrtovati besede, ki so me zbodle v oči. Priznam, kljub kratkemu zapisu, je na mojo grozo sivina kmalu zapolnila stran. Vsak, ki je kadarkoli poslušal kakšnega od mojih pogovorov ve, da sem močno nasproten ilegalnim migracijam, uničevanju Evropske kulture in civilizacije ter masovnemu preseljevanju narodov. Toda kljub vsem mojim konservativnim mislim in idejam, ne bi nikoli izjavil česa podobnega, niti v ponesrečeni neslani šali. To je bila ena mojih prvih misli; da je ta provokativen člančič le neslana šala. Ampak bolj, ko sem ga bral, bolj je moje upanje bledelo, zatorej čutim krščansko dolžnost, da opozorim na zmote, ki so omenjene v tej glosi.

Najprej, ne bom se mešal v znanstvena vprašanja o količini radija v tej ali oni rasi, prvič, ker se mi to dozdeva nadvse neumno zapravljanje časa ter drugič, ker je moje poznavanje medicine in biologije ter njunih pod-znanosti prešibko, da bi lahko zgledno in utemeljeno zagovarjal ali odvračal to tezo. Nadaljevanje te teorije pa vodi v skoraj znanstveno-fantazijski scenarij, kjer množice ljudi umirajo zaradi neznanih razlogov ter je samo peščica srečnih, privilegiranih izbrancev tista, ki je rešena. Vsekakor bi to bil prav zanimiv in napet film, ampak na žalost ni. Kakor tudi samo nadaljevanje te misli potrjuje višek rasistične miselnosti ter uresničuje to, kar so se znanstveniki trudili v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja – preprost, a učinkovit način uničenja »pod-ras«. Vsekakor je virus, ki napade to ali ono rasno skupino učinkovit način do zagotovitve »čiste rase«.

Človeško dostojanstvo je neprecenljiva vrednota, a kar je še bolj neprecenljivo je njegova neumrljiva duša. Ravno ta je tista, ki človeka naredi več kot žival ali rastlino (ki imajo umrljivo dušo). Vsak človek, pa naj bo te ali one rase, ima neumrljivo dušo, katero mu je Bog vdahnil ob spočetju in ki bo obstajala na vse veke. Takoj, ko si človek pred oči postavi to realnost, ne more nikoli iskreno trditi, da je človek te rase manj vreden kot pa človek druge rase – Kristus je na križu umrl tako za enega kot za drugega.

Katoliška vera je univerzalna in ni rezervirana samo enemu narodu ali enemu rodu, kot je bilo na primer judovstvo vezano samo na židovsko ljudstvo. Kristus je prišel enkrat za vselej odrešit človeški rod in ne samo starozaveznega izbranega ljudstva. Ena izmed najpomembnejših nalog, ki jo je zaupal apostolom je bila: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha.« (Mt 28, 19) Kristus sam zapoveduje, naj se veselo oznanilo ponese vsemu svetu, vsakemu narodu in rodu. Razodetje samo piše o veliki množici iz vseh narodov, jezikov in ljudstev (prim Raz 7, 9), kakor celo avtor sam omeni, ko govori o množici 350 milijonov dobrih duš. Ta trditev ni samo rasistična, temveč tudi teološko zmotna, po avtorjevem mnenju je število zveličanih omejeno, kot mesta v prestižnem klubu, ter da njih število nikoli ne bo preseglo kvote, ki jo citira. Bojim se, da je tu avtor zapadel v zmotno idejo predestinacije, ki uči, da so ljudje že ob rojstvu zapisani bodisi za v nebesa bodisi za v pekel. Vera sama nas uči, da se lahko vsak človek, ki je v božji milosti, zveliča. Božja milost pa je dana vsakemu ne glede na raso ali izvor, vprašanje je, če človek sprejme milost in sodeluje z njo. Antilogičen zaključek, ki ga avtor izvede, ga privede do zmotne ideje, da je krščanstvo vera belcev, ter da je zatorej večina zveličanih bele rase. Avtor krščanstvo enoti z belo raso, ter de je le-ta sposobna duhovnega razvoja. Ta trditev je izredno ozkovidna, ter avtor sam preprosto pozabi ali namerno ignorira zgodovinska dejstva. Od trenutka samega, ko so se apostoli razpršili po svetu, se niso ozirali na barvo kože ali narodnostno pripadnost poganov. Sveto pismo sámo priča o spreobrnjenju evnuha etiopske kraljice (prim Apd 8, 26-40), sv. Tomaž je oznanjal vero vse tja do Indije, itd. Že vse od samega začetka je bila krščanska vera univerzalna in ne vezana na etičnost, kakor je bila navada v marsikaterem poganskem verstvu. Ideja o elitizaciji krščanstva ter sami rasni pogledi na človeka, so v veliki večini protestantskega izvora. Lep primer tega je kolonizacija, ki jo je na primer, na eni strani vodila katoliška Španija ter na drugi protestantska Anglija. Španska kolonizacija je bila močno povezana s širjenjem katolištva, španska krona je goreče podpirala mešane poroke med konkvistadorji ter domorodci. Medtem ko je bil protestantski pogled na domorodce vse prej kot krščanski, ter se je kazal še celo v 70. letih prejšnjega stoletja, njegove sence pa se plazijo še danes, predvsem v Združenih Državah. Bula papeža Pavla III. z dne 2 junija 1537, ki nosi naslov Sublimis Deus, jasno govori proti zasužnjevanju domorodcev, ter potrjuje njih enakovredni status, kot razumna bitja z neumrljivo dušo, ki imajo pravico do svobode ter zasebne lastnine. Apostolsko pismo istega papeža z naslovom Pastorale Officium z dne 29. maja 1537 oznani izobčenje latae sententiae, kdor bi zasužnjil domorodca. Zgodovinske okoliščine ter kolonialni apetiti so žal privedli do kasnejšega preklica ter skorajšnje pozabe teh neprecenljivih papeških dokumentov, ki jasno izpričujejo o nepomembnosti rase pri zveličanju. V novem valu rasizma ter antisemitizma, ki sta v začetku XX. stoletja kosila po Stari in Novi celini, je klical po jasnemu vodstvu princa apostolov. Pij XI. je na predvečer svoje smrti v začetku februarja 1939, spisal osnutek za encikliko z naslovom Humani Generis Unitas, v kateri je želel slovesno obsoditi antisemitizem in rasizem, ki sta ga izvajali Hitlerjeva Nemčija ter Mussolinijeva Italija. Prva enciklika Summi Pontificatus, ki jo je njegov naslednik Pij XII. v prvih dneh druge svetovne vojne izdal, je obsojala zmote časa, kot sta rasizem in antisemitizem. Le majhna omemba celotnega Cerkvenega učiteljstva nam kaže, da je bila Cerkev vedno nasprotna rasizmu ter rasnemu elitizmu.

Lep primer Cerkvene rasistične nevtralnosti je primer prvega temnopoltega kardinala, ki je prejel čast kardinalske službe in bil povzdignjen v cerkvenega kneza v divjih šestdesetih letih. Ko je Združene Države Amerike preveval duh rasizma in je Ku Klux Klan preganjal tako črnce kot katolike, je Rim svetu pokazal, da je Cerkev en sam narod in eno samo ljudstvo, kajti ona je Kristusovo mistično telo (Pij XII.), ko je rutabski (bukobski – po preimenovanju škofije) nadškof Laurean Rugambwa iz rok Janeza XXIII. prejel kardinalski klobuk, kot prvi temnopolti kardinal v zgodovini moderne Cerkve. Prvi rumenopolti kardinal je bil imenovan že leta 1946, ko je bil Thomas Tien Ken-sin, pekinški nadškof, imenovan v sveti kolegij.

Angelski Učitelj, sv. Tomaž Akvinksi v svoji Teološki summi piše o tujcih in na kakšen način naj bodo sprejeti v družbo. S primeri iz Starega Zakona prikaže, da je tujec lahko sprejet v njemu tuj narod, ter tako postane polnopravni član tega naroda. »Človekov odnos do tujcev je dvojen: bodisi miroljuben bodisi sovražen in v obeh primerih obstajajo zakonska določila. Židje so imeli tri različne možnosti glede miroljubnega odnosa do tujcev. Prvič, če je tujec prehajal njihovo deželo kot popotnik. Drugič, če je tujec prišel živet kot prišlek. V obeh primerih Zakon govori o prijaznosti: kot je pisano (2 Mz 22,21) Tujca (adveno) ne izkoriščaj in ne zatiraj; ter ponovno (2Mz 22, 9) Tujca (peregrino) ne izkoriščaj in ne zatiraj. Tretjič, ko želi biti tujec sprejet v versko občestvo. S pogledom na vse to je bil postavljen določen red. Kajti tujci niso takoj prejeli državljanstva, kakor je bila navada pri nekaterih ljudstvih, da je državljanstvo tujcu pripadalo šele po drugi ali tretji generaciji, kakor uči Filozof (Polit. iii, 1). Razlog zato je bil takšen, če so tujci dobili dovoljenje da se mešajo v državne zadeve, takoj ko so se naselili med njimi, je obstajala velika nevarnost, da bi tujci, katerih srca še niso polno usmerjena na skupno dobro, lahko škodijo ljudstvu. Vsekakor je bilo mogoče, da tujec postane z izjemo polnovreden član skupnosti z nekim herojskim dejanjem, ki ga je storil, kot se je na primer zgodilo Ahiorju amonskemu vojskovodji, ki » je bil sprejet v Izraelovo hišo, vse do današnjega dne« (Judita 14, 10).« Summa Theologiae Ia IIae Q. 105 art. 3

Zgodovinsko dejstvo je, da je Jezus, ko je prevzel človeško telo in človeško naravo bil rojen kot belec, kajti judovska rasa je bela rasa. Ampak to dejstvo nikakor ne omejuje Kristusovega nauka ter Odrešenja le na belo raso. Vsi zgoraj navedeni biblijski citati ter samo učiteljstvo Cerkve pričata o tem. Tako, da je avtorjeva trditev, ko pravi: »Tudi Jezus je bil bel. Z razlogom. Ni bil črn, niti rumen« ne samo zmotna temveč tudi blasfemična, kajti s tem omeji Boga, ki je Neomejen, v nekaj omejenega, hkrati tudi omejuje Božjo moč, češ da je zveličanje bolj kot ne omejeno na belce ter s tem taji Božjo Vsemogočnost. Hkrati s tem avtor omejuje Stvarnikove pravice do zveličanja dela stvarstva, ter s tem zaničuje njegovo milostljivost ter skrb za Stvarstvo. Enkrat, ko začne človek omejevati ali zaničevati Božje atribute, bo njegova vera hitro padla in se mu kar hitro zgodi, da pristane v množici tistih ne-zveličanih.

Ko bo na poslednji dan Kristus – Sol Justitiae – Sonce pravičnosti, prišel v slavi sodit žive in mrtve, ter bodo vsi ljudje iz vseh narodov in ras prišli v Jozafatsko dolino, da bi jih Judex Justus sodil ter jim dodelil mesto bodisi med ovcami bodisi med kozli, takrat ne bosta ne rasa ne narodnost pomembni ampak samo naša dejanja ter naša vera. Zatorej je dolžnost vsakega kristjana, da najprej skrbi za svoje zveličanje ter zatem tudi za zveličanje drugih. Kajti Kristus je Rex Gentium – kralj Narodov in ne le enega naroda!

Milostljivemu in spoštovanemu gospodu, gospodu Jožefu Smeju, naslovnemu škofu Černiškemu, članu Reda za zasluge Republike Slovenije, nositelju Zlatega križa reda za zasluge republike Madžarske, doktorju teologije, profesorju, pesniku, pisatelju in prevajalcu v večen spomin!

†

Gratia Plena, Recordare! -Milost polna spomni se, je bilo geslo blagopokojnega škofa Smeja, dike slovenskega naroda, ponos Prekmurcev in zgled vsem slovenskim duhovnikom.

 Pretiosa in conspectu Domini, mors sanctorum eius – dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih, je bila prva misel, ki me je obšla ko sem izvedel to žalostno vest. Bolj ko sem jo med dnevom premišljeval, bolj in bolj se mi je zdela kot božji navdih. Tisti redki trenutki, s katerimi me je Bog blagoslovil, da sem jih lahko preživel v družbi tako velikega človeka, me navdajajo s ponosom in tihim občudovanjem. Težko se je človek ne nalezel njegovega veselja do življenja, ki ga je obdajalo, kjerkoli je bil. Preprostost človeka, ki se tako odlično povezala z dostojanstvom duhovnik – drugega Kristusa, je v osebi takoj zbudila spoštovanje in hkrati neizmerno zaupanje do njegove osebe. Za vsakega je vedno našel pravo besedo, za spokornika vzpodbudo, za neskesanega človeka klic k spreobrnitvi-nenazadnje Omnia ad maiorem Dei gloriam. Sam sem imel ta neizmerni privilegij, da je bil blagopokojni škof moj redni spovednik med gimnazijskimi leti, saj je redno vsak dan presedel v spovednici in z očetovskim srcem sprejel vsakega spokornika. Koliko zlatih naukov in vzpodbud mi je podaril v tistih blagoslovljenih trenutkih, ki me bodo zaznamovali za vse življenje.

Iskrena ljubezen do Jezusa, sploh pod podobo kruha in vina, je bila njegova najbolj plemenita krepost. Vsakdo, ki je kdaj koli prisostvoval pri vsaj eni od njegovih daritev svete Maše, je lahko na lastne oči opazil srčno in globoko vero v presveto Skrivnost, ki se je tako jasno odražala v njegovih kretnjah, jasno izgovorjenih beseda in predvsem po skorajda nebeškem siju iz njegovih prijaznih oči.

»Za Bogom najrajši Marijo častim«, pravi stara slovenska pesem. Ta kratki stavek je skorajda postal vodilo vsega njegovega življenja. Kot vsak pravi Slovenec in Prekmurec, je do Marije gojil pravi sinovski odnos, pravo pobožnost, ki je bila tako lepo povzeta v njegovem škofovskem geslu, »Milosti polna, spomni se«. Kakor krik otroka njegovi materi, zvenijo te besede. Marija varuj me na moji poti, naj ti ostanem zvest do konca! Bi lahko rekli na drug način. Prav ta vdanost do Nebeške Matere je škofa Smeja vodila na njegovi življenjski poti. Vsakič ko je govoril o Mariji, bodisi v pridigah, bodisi v pogovoru, je njegov ves žarel, in mile besede so kakor med tekle iz njegovih ust. Pa naj bo razlagal o eni od Marijinih dogem, ali pa, kot je tako rad počel, prevajal in razlagal kakšno latinsko marijansko molitev ali vzklik; vsaka beseda je izžarevala iskreno vero in prisrčno ljubezen do Kraljice Slovencev. Vse od zibelke do groba, ga je spremljalo varstvo Silne Gospe. Lep primer le tega je zgodba iz njegovih semeniških let, ki jo je tako rad pripovedoval, ko so po kompletoriju zapeli Marijino himno je ob Somboteljsko stolnico padla bomba ter med drugim ubila tudi kanonika. Kakšen lep primer Marijinega varstva! Bog je milostljivega škofa po Marijini materinski prošnji obvaroval hudega, da bi ga s svojim delom in življenjem hvalil. Prav poseben znak Marijine ljubezni so bili dnevi vseh pomembnih trenutkov njegovega življenja. Najprej dan njegovega duhovniškega posvečanja, na slovesni praznik brezmadežnega spočetja Device Marije leta 1944, njegovo škofovsko posvečenje na praznik Marije Matere Cerkve leta 1983 ter nazadnje njegov odhod v Nebeško domovino na praznik Darovanja Device Marije. Nobena mati ne more dati svojemu ljubemu sinu lepših darov, kot jih je nebeška Mati podarila svojemu ljubemu sinu.

Škof Smej je gojil prav posebno pobožnost tudi do svojega krstnega zavetnika – svetega Jožefa, ki ga je že od svojih rosnih let prav iskreno častil. Z velikim ponosom je nosil ime velikega očaka, kateremu je posvetil toliko prečudovitih pridig, sploh na Jožefovo, kakor rad je ponavljal faraonove besede »Ite ad Joseph (prim 1. Mz 41,55) ter nas vse skupaj vzpodbujal k pobožnostim k varuhu svete družine.

Druga velika krepost, ki je lahko nam vsem zgled, je njegova prava ponižnost. Kljub izrednim intelektualnim, pesniškim, pisateljskim ter jezikoslovnim darovom, je bil ves njegov opus usmerjen v Božjo čast ter za blagor domovine in našega naroda. Koliko ur je preživel med preučevanjem naše, predvsem prekmurske zgodovine. Koliko ur je namenil prevajanju in razlaganju tekstov iz latinščine ali madžarščini. Koliko lepih spisov so nam njegove marljive roke zapustile, tako vestno izpisanih z njegovo elegantno pisavo. Ne le slovenska Cerkev, ampak tudi slovenska intelektualna smetana bi se morala zaviti v črnino, ter s hvaležnostjo sprejemata njegov opus, tako dragocen za vse nas, ki smo ponosni Slovenci, ter za vse naše zanamce. Morda nas je zapustil še zadnji Slovenec, ki je bil sposoben komunicirati v latinščini, temu jeziku Cerkve, ki ga je spremljal od trenutka njegovega krsta, med njegovim otroštvom ter semeniških in duhovniških letih, bodisi kot liturgični bodisi kot učni jezik. Prav ta ljubezen do jezika ga je vodila, da je pogosto obhajal mašo v latinščini, ter se tako še bolj približal Bogu ter univerzalnosti Rimske Cerkve. Ob enem pa je bil mojster tako pisane kot govorjene latinske besede, o čemur nam pričajo premnogi kronogrami, ki so razpršeni po vsej Sloveniji. Ko se je slovenska javnost končno odločila, da je čas da da čast zvestemu sinu, je škof Smej z naj prisrčno ponižnostjo prejel Red za zasluge ter ga najprej daroval Bogu ter nato sprejel v imenu vseh duhovnikov, redovnic ter katehetov, ki s svojim delom prispevajo za narodov blagor ter lepoto naše dediščine.

Milostljivi škof je izkoristil vsako priložnost, da je kakor sv. Janez Krstnik klical ljudi k spreobrnjenju ter pozival narod naj se drži svojih krščanskih korenin ter vrednot. Sedaj bo pri Bogu prosil za vse nas, njemu drage Slovence ter predvsem za njegovo rodno Prekmurje, da bi ohranilo sveto rimsko katoliško in apostolsko vero.

In paradisum deducant te Angeli; in tuo adventu suscipiant te martyres, et perducant te in civitatem sanctam Jerusalem. Chorus angelorum te suscipiat, et cum Lazaro quondam paupere æternam habeas requiem.

R. I. P.