Kdor se je vprašal, zakaj Frančišek ne samo zavrača tradicionalno mašo, ampak jo preganja, je pred kratkim prejel odgovor iz njegovih lastnih ust: papež se ne ukvarja s čudovitimi obredi ali latinščino; namesto tega Frančišek verjame, da je drugi vatikanski koncil reformo Cerkve naredil odvisno od tega, kakšna bo reforma maše. Kdor je le rahlo obveščen, ve, da je to ne drži. Še več, liturgična reforma Pavla VI. je posegla bistveno dlje od Koncilskih predlogov in privedla do dramatičnega propada Cerkve.
Toda, kaj govori preganjanje “stare” maše o Frančišku?
Preprost odgovor bi bil, da – kot večina jezuitov – nima pojma, ko gre za liturgijo. Še huje: zanj je maša zgolj sredstvo za dosego cerkvene reforme, kar pomeni, da gre na koncu le za politični instrument. O tem zgovorno pričajo neljubeče, celo popačene papeške liturgije, ki jih trenutno doživljamo.
Bolj poglobljen odgovor se pojavi, ko preučimo tako imenovane “Ottavianijeve opombe”. Toda katere so to? Kardinal Alfredo Ottaviani se je leta 1969 obrnil na Pavla VI. in v pisni obliki izrazil zadržke glede “nove maše”. Navsezadnje je bil Ottaviani prefekt Kongregacije za nauk vere in njegovo mnenje je bilo cenjeno. Njegova razsodba je bila ostra in je poudarila pomen tradicionalne maše kot “popolnega spomenika” katoliške vere, kot so to učili vsi predhodni koncili. Po drugi strani pa je bila nova maša pomanjkljiva in nevarna; konec koncev je predstavljala neko popolnoma novo cerkev.
Če to misel uporabimo pri našem izvornem vprašanju, se nam pojavi jasna slika: boj proti tradicionalni sveti maši, je boj proti resnicam Cerkve. To pa pomeni tudi, da sta stara in nova maša nezdružljivi.
Janez Pavel II. in Benedikt XVI. sta sicer poskušala vzpostaviti neko pragmatično ravnovesje: obe obliki maše naj bi obstajali druga ob drugi. Na koncu pa so simulirali kontinuiteto, ki v resnici nikoli ni obstajala, in upali, da bodo ohranili enotnost Cerkve. Težave, ki jih je prepoznal Ottaviani, pa so še vedno ostajale nerešene.
Zdaj pa so pod Frančiškom stvari prišle do skrajne točke. Zanj enotnost Cerkve ni več glavna prednostna naloga. Skrbi predvsem za izvajanje svojih “reform” in le s tega vidika je mogoče razumeti njegov odnos do tradicionalne svete maše: Frančišek je sedaj stisnjen v kot zaradi zavračanja cerkvene tradicije kot celote. Konec koncev se papež, ki dovoljuje prešuštvo in “blagoslavljanje” homoseksualnih odnosov”, ne more več sklicevati na Kristusovo cerkev in nauke apostolov, vključno takrat, ko bi želel v bližnji prihodnosti imenovati “diakonise”. Njegov pontifikat označuje zgodovinski prelom, ki je tudi prelom s “staro mašo. ”
Po besedah Ottavianija je desekralizacija in protestantizacija nove maše že postavila temelje tej katastrofi: žrtveni značaj in Resnična navzočnost se v njem le komaj izražata in sta celo v celoti odsotna iz problematične Druge evharistične molitve.
Na splošno je maša omejena na definicijo “obroka“, o tem, da predstavlja žrtvovanje na križu, ni več nobenega govora, prav tako o zahvalni žrtvi Najsvetejši Trojici ali o spravni žrtvi ni nobenega sledu. Ottaviani piše: “Tu ni več mogoče najti nobene bistvene dogmatične vrednosti maše, ki predstavlja njeno resnično definicijo. ”
Doda pa še: “Vloga duhovnika je minimalizirana, izkrivljena, ponarejena (…) in se nikakor ne razlikuje od protestantskega verskega klerika.” Namesto tega se zdi, da so ljudje “odeti v neodvisne duhovniške moči”, kot na primer v tretji evharistični molitvi, kjer se ustvari vtis, da so ljudje, ne pa duhovnik, “nepogrešljivi del slavljenja”.
To, kar Ottaviani označuje za krivoverstvo nove maše, je zdaj prevzelo dokončno obliko vere v Cerkvi pod Frančiškom. Kot “spomenik” resnični veri pa je Tradicionalna sveta maša pri tem v napoto in jo je zato treba odpraviti v skladu s papeževo voljo. Njegov boj proti “stari maši”, je v resnici boj proti Cerkvi; in to je edini razlog, zakaj je tako pomemben in zakaj se tako močno bije.
Ottaviani je imel novo mašo za usodno “napako” Pavla VI., ki bi imela “nepredvidljive” posledice. Imel je prav in Pavel VI. je to na koncu tudi priznal. Šokiran je leta 1972 izjavil, da je Satanov dim “vstopil v Cerkev skozi nekaj razpok”. Nič čudnega: sam Pavel je odprl to razpoko z novo mašo.
Od takrat naprej naj bi obžaloval svojo “zmoto”, vendar je ni nikoli popravil. Vsekakor ni ostal ravnodušen ob dejstvu, ki ga je Ottaviani na koncu svojega pisma poudaril in sicer, da je papež Pij V. obsodil vsakogar, ki bi si upal položiti roko na tradicionalno sveto mašo. In če je bilo to opozorilo o “besu Vsemogočnega Boga” takrat naslovljeno na Pavla VI., je danes enako veljavno za Frančiška. Konec koncev je vsak papež le strežnik, od katerega bo Gospod zahteval jasen račun (prim. Lk 16:1-9). A vendar si, pa če si še tako razbijam glavo, ne morem razložiti, kako lahko odvračanje od resnic Svetega pisma v nauku in bogoslužju ustreza Njegovi volji. Razsodba tega pontifikata bo torej lahko prav tako stroga, kot je boj tega papeža proti Cerkvi.
Prevedeno po članku: https://www.lifesitenews.com/news/german-priest-pope-francis-fight-against-the-latin-mass-is-a-fight-against-the-church/, ki pa je prevod tega izvirnega članka: https://www.marcotosatti.com/2024/02/20/der-kampf-des-papstes-gegen-die-alte-messe-ein-kampf-gegen-die-kirche/