Ali Bog pozna, kar je izrekljivo?
(In Sent., lib. I, dist. xxxviii, a. 3; dist. xli, a. 5; De ver., q. 2, a. 7; S. c. G., lib. I, cap. 58–59)
ZDI SE, da Bog ne pozna tega, kar je izrekljivo, saj:
1. Poznati, kar je izrekljivo, ustreza našemu umu, ki sestavlja in razstavlja.[1] V Božjemu umu pa ni nobene sestave. Torej Bog ne pozna tega, kar je izrekljivo?
2. Vsako spoznanje se dogaja po podobnosti. Toda v Bogu ni nobene podobnosti z izrekljivimi resničnostmi, saj je sam povsem nesestavljen. Torej Bog ne pozna tega, kar je izrekljivo.
TODA PROTI temu je zapisano (Ps 93, 11): »Gospod pozna človekove misli«. Izrekljive resničnosti pa so vsebovane v človekovih mislih. Torej Bog pozna izrekljive resničnosti.
ODGOVARJAM, da glede na to, da je oblikovanje izrekljivih resničnosti v moči našega uma in da Bog pozna vse, kar je v možnosti Boga ali ustvarjenega bitja, kot je bilo rečeno (a. 9), po nujnosti sledi, da Bog ve za vse izrekljive resničnosti, ki jih je možno oblikovati. Toda kakor pozna, kar je tvarno na netvaren način in kar je sestavljeno na nesestavljen način, tako ne pozna tega, kar je izrekljivo, na način izrekljivih resničnosti, kakor da bi namreč bila v njegovemu umu sestavljanje in razstavljanje, ki sta lastna izrekanju; saj pozna vse z nesestavljenim umevanjem, tako da ume bistvo vsake stvari: kakor če bi mi, ko bi doumeli, kaj je človek, obenem doumeli vse, kar je mogoče o človeku izreči. Do tega pa v naš umu ne pride, ker prehaja od ene vsebine k drugi, zato, ker umljivi lik predstavlja eno takó, da ne predstavlja drugega. Posledično, ko umevamo človeka, ne umevamo obenem ostalega, kar je v njem, pač pa to umevamo ločeno, v nekakšnem zaporedju. Zato pa to, kar smo doumeli ločeno, moramo povezati v eno s pomočjo sestavljanja in razstavljanja, tako da oblikujemo izjavo. Toda lik Božjega uma, tj. njegovo bistvo, zadostuje, da mu prikaže vse. Ko torej umeva svoje bistvo, spoznava bistva vseh stvari in vse to, kar se jim lahko zgodi.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da bil veljal, če bi Bog spoznaval izrekljive resničnosti na izrekljiv način.
GLEDE DRUGEGA ugovora pa je treba reči, da sestava izrekljive resničnosti pomeni bit stvari: tako pa je Bog po svoji biti, ki je njegovo bistvo, podobnost vsega, kar lahko izrekljive resničnosti pomenijo.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Tj. ki je diskurziven (prim. a. 7), saj diskurzivnost vključuje zatrjevanje in zanikovanje tj. sestavljanje in razstavljanje subjektov in predikatov.