6. ČLEN
Ali obstaja le en vek?
(In Sent., lib. II, dist. ii, q. 1, a. 2; Quodl. V, q. 4, a. unic.; op. XXXVI De Instant., cap. 3)
ZDI SE, da ne obstaja le en vek, saj:
1. Zapisano je v apokrifu 3 Ezr 4, 40[1]: »mogočnost in oblast vekov je pri tebi, Gospod«.
2. Na različne rodove se nanašajo različne mere. Toda nekatera vekovita bitja, nebesna telesa namreč, sodijo v rod telesnih bitij; nekatera druga, angeli namreč, pa sodijo v rod duhovnih podstati. Torej vek ni en sam.
3. Ker je vek beseda, ki označuje trajanje, sledi, da pri tem, čigar vek je eden, mora biti eno tudi trajanje. Vendar nimajo vsa vekovita bitja enakega trajanja: nekatera namreč začnejo obstajati po drugih, kar je najbolj očitno pri človeških dušah. Torej ne obstaja le en vek.
4. Reklo bi se, da bitja, med katerimi ni odvisnosti, nimajo enotne mere trajanja: zdi se namreč, da so vsa časovna bitja podvržena enemu času, ker je vzrok vseh gibanj prvo gibanje, ki je prvo merjeno s časom. Vendar med vekovitimi bitji ni odvisnosti, saj ni angel vzrok drugega angela. Torej ni enega samega veka.
TODA PROTI temu je vek v primerjavi s časom preprostejši in bližji večnosti. Čas pa je le eden, torej to velja še toliko bolj za vek.
ODGOVARJAM, da glede tega obstaja dvoje mnenj: nekateri[2] namreč menijo, da je vek en sam; drugi[3] pa menijo, da jih je več. Vprašanja, katero od teh mnenj je resničnejše, se kaže lotiti tako, da izhajamo iz vzroka enotnosti časa: po telesnih stvareh pridemo namreč do spoznanja duhovnih.
Nekateri[4] menijo, da obstaja le en čas za vsa časovna bitja, zato ker obstaja eno število za vse, kar je šteto: čas je namreč po Aristotelu število.[5] Vendar to ne zadošča: časa namreč ne gre razumeti kot število, ki bi bilo odmišljeno izven štetega, pač pa kot tako, ki obstaja v štetem:[6] sicer bi čas ne bil zvezen; deset komolcev tkanine ima zveznost zaradi tega, kar je šteto,[7] ne pa zaradi števila. Število namreč kot obstaja v štetem ni enako za vse, pač pa je različno v različnem.[8]
Zato vidijo drugi[9] vzrok enotnosti časa v enotnosti večnosti, ki je počelo slehernega trajanja. Zato bi naj bila vsa trajanja eno z ozirom na njihovo počelo: mnogotera pa bi naj bila z ozirom na različnost bitji, ki prejmejo trajanje od prvega počela. Še drugi[10] vidijo vzrok enotnosti časa v prvotni tvari, ki je prva podlaga gibanja, katerega čas je mera. – Vendar nobeno od teh mnenj se ne zdi zadostno, kajti to, kar ima eno, pa še nadvse oddaljeno, počelo ali podlago, ni eno v pravem pomenu, pač pa le v določenem oziru.
Pravi vzrok enotnosti časa je enotnost prvega gibanja, po katerem je vse ostalo merjeno, ker je to gibanje nadvse preprosto, kakor pravi Aristotel (Metaph., X, 9)[11]. Tako se torej čas ne primerja z onim gibanjem le kot mera z merjenim, pač pa kot pritika s podlago; in tudi tako prejme od njega enotnost. Z drugimi gibanji pa se primerja le kot mera z merjenim. Zato pa njihovo mnoštvo ne povzroča mnoštva časov: ena ločena mera lahko meri mnogo reči.
Ko je to ugotovljeno, je treba vedeti, da je obstajalo dvoje mnenj o duhovnih podstatih. Nekateri so namreč rekli, da so vse izšle nekako enake iz Boga, kot je to trdil Origen;[12] ali pa da jih veliko izšlo enakih, kot so trdili drugi.[13] Še drugi so trdili, da so duhovne podstati izšle iz Boga po določenih stopnjah in redu. Zdi se, da je tako menil sv. Dionizij, ki je dejal (De cael. hier., X, 3)[14], da so med duhovnimi podstatmi prve, srednje in zadnje tudi v posameznem angelskem redu. Po prvem mnenju bi bilo torej nujno reči, da obstaja več vekov, ker je tam več enako prvotnih vekovitih bitij. Po drugem mnenju pa je treba reči, da obstaja le en vek. Aristotel namreč pravi (Metaph. X, 9)[15], da se vse meri s tem, kar je najbolj enostavno v danem rodu; torej se more bit vseh vekovitih bitij meriti z bitjo prvega vekovitega bitja, ki je toliko bolj enostavna, kolikor bolj je prvotna. Ker pa je slednje mnenje resničnejše, kakor bo še dokazano (q. 47, a. 2; q. 51, a. 4), recimo že sedaj, da obstaja le en vek.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da se kdaj pa kdaj beseda vek uporablja v pomenu stoletja, ki je čas trajanja nečesa: v tem smislu je z več veki mišljeno več stoletij.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da čeprav nebesna telesa sodijo v drug naravni rod kot duhovna bitja, pa se vendar ena in druga ujemajo v tem, da imajo nespremenljivo bit. Zato jih pa meri vek.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da tudi časovna bitja ne začnejo obstajati hkrati, pa kljub temu je čas le eden, zaradi prvega bitja izmed njih, ki ga meri čas. Prav tako vsa vekovita bitja so v enem veku zaradi prvega izmed njih, čeprav ne začnejo obstajati vsa hkrati.
GLEDE ČETRTEGA ugovora je treba reči, da ni potrebno, da je eno vzrok drugega, da bi bilo drugo merjeno od tega enega; potrebno je le, da je to eno enostavnejše.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Kolikor vem, ta knjiga ni vsebovana v slovenskih prevodih Svetega pisma, najdemo jo pa na koncu Vulgate (Deutsche Bibelgesellschaft, 1969) med apokrifi.
[2] Aleksander iz Halesa, Summa theologiae, p. I, n. 66 (QR I, 102).
[3] Bonaventura, In Sent., lib. II, dist. ii, p. I, a. 1, q. 2 (QR II, 60).
[4] Temistij, v: Averoes, In Phys., lib. IV, comm. 132 (IV, 203 L). Prim. In Sent., lib. II, dist. ii, q. 1, a. 2.
[5] Phys., IV, 12, 220 b 8.
[6] Prav tam.
[7] Tj. tkanine.
[8] Deset komolcev tkanine ni isto kot deset komolcev vrvi ali deset komolcev smrekove deske.
[9] Aleksander iz Halesa, Summa theologiae, p. I, n. 66 (QR I, 102).
[10] Bonaventura, In Sent., lib. II, p. I, a. 1, q. 2 (QR II, 59), čigar mnenje je morda prevzeto od Avicene, Suffic., lib. II, cap. 11 (fol. 44v).
[11] Bk 1053 a 8.
[12] Peri Archon, lib. I, cap. 8 (PG 11, 176).
[13] Prim. q. 50, a. 4.
[14] PG 3, 273.
[15] Bk 1052 b 33.