Ali je le Bogu lastno, da je dober po bistvu?
(S. c. G., lib. I, cap. 38; lib. III, cap. 20; De ver., q. 21, a.1, ad 1; a. 5; op. LXIX De hebdom., lect. 3 et 4; De div. nom., cap. 4, lect. 1; cap. 13, lect. 1; op. II Compend. theol., cap. 109)
ZDI SE, da ni le Bogu lastno, da je dober po bistvu:
1. Kakor je eno stvarno istovetno z bitjem, tako je tudi z dobrim, kakor je bilo že rečeno (q. 5, a. 1). Vendar vsako bitje je eno po svojem bistvu, kot pravi Aristotel (Metaph., IV, 3)[1]. Torej je vsako bitje dobro po svojem bistvu.
2. Če je dobro to, k čemer vsi težijo, in je bit sama tisto, kar si vsi želijo, sledi, da je sama bit katerekoli stvari njeno dobro. Vendar vsaka stvar je bitje po svojem bistvu. Torej je vsaka stvar dobra po svojem bistvu.
3. Vsaka stvar je dobra po svoji dobroti. Če bi torej obstajala stvar, ki ne bi bila dobra po svojem bistvu, bi pomenilo, da njena dobrota ni njeno bistvo. Ta dobrota, ker je nekakšno bitje, je dobra: če je dobra po nadaljnji dobroti, bo treba isto reči še o tej dobroti, kar se bo nadaljevalo v neskončnost, ali pa bomo prišli do dobrote, ki ni dobra po nadaljnji dobroti. Zato pa je resničen prvi stavek. Katerakoli stvar je dobra po svoji dobroti.
TODA PROTI temu pravi Boecij (De Hebdomad.)[2], da vse to, kar ni Bog, je dobro po udeleženosti in ne po bistvu.
ODGOVARJAM, da je le Bog dober po svojem bistvu. Nečemu rečemo, da je dobro, v kolikor je popolno. Popolnost nečesa pa je trojna. Prvič tista, po kateri je nekaj vzpostavljeno v svoji biti. Drugič tista, po kateri so nečemu dodane pritike, ki so nujne za njegovo popolno delovanje. Tretjič pa je popolnost nečesa v tem, da dosega nekaj drugega kot svoj smoter. Tako je prva popolnost pri ognju v njegovi biti, ki jo ima po svojem podstatnem liku; druga popolnost je v tem, da je gorak, lahak, suh ipd.; tretjo popolnost pa ima v toliko, kolikor počije v svojem kraju.[3]
Ta trojna popolnost ni lastna nobenemu ustvarjenemu bitju po svojem bistvu, pač pa le Bogu: le k njemu sodi, da je njegovo bistvo njegova bit; da se mu ne dodajajo pritike, pač pa to, kar drugim stvarem pripada na pritičen način, pripada njemu na bistven, kakor moč, modrost ipd., kot je bilo že rečeno (q. 3, a. 6). Tudi ni usmerjen k ničemur drugemu kot k smotru, pač pa je sam poslednji smoter vseh stvari. Očitno je torej, da ima le Bog vso popolnost v svojem bistvu in je zato edini dober po svojem bistvu.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da eno ne vključuje pojma popolnosti, pač pa le nedeljenosti, ki vsaki stvari pripada po njenem bistvu. Bistva enostavnih bitij so nedeljena tako po deju kot po možnosti; pri sestavljenih pa so bistva nedeljena le glede na dej.[4] Zato pa je nujno, da je sleherna stvar ena po svojem bistvu, ne pa dobra, kot je bilo pokazano (c).
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da je sicer res, da nekaj dobro, ker ima bit, vendar bistvo ustvarjenega bitja ni bit sama, zato pa ne sledi, da je ustvarjena stvar dobra po svojem bistvu.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da dobrota ustvarjenega bitja ni njeno bistvo, pač pa nekaj dodanega: ali je to njena bit, ali dodana popolnost, ali pa usmerjenost k smotru. Taki dodani dobroti pripisujemo, da je dobra tako kot ji pripisujemo, da je bitje: ji pripisujemo, da je bitje, ker je sama nekaj, ne pa zato, ker bi bila po čem drugem. Prav tako ji pravimo, da je dobra, ker je nekaj dobrega in ne zato, ker bi imela drugo dobroto, po kateri bi bila dobra.
© 2022, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Bk 1003 b 32.
[2] PL 64, 1313.
[3] Po Aristotelski fiziki posamezna fizikalna telesa težijo k posameznim »krajem« ali smerem v prostoru. Ogenj teži navzgor, zemlja navzdol (tj. gravitacijska sila) ipd., prim. De cael., II, 13–14.
[4] Človek je sestavljeno bitje saj se njegovo bistvo lahko deli na dušo in telo, dejansko pa je nedeljeno (dokler je pač živ). Pri angelu, ki je nesestavljeno bitje pa ni bistvo le dejansko nedeljeno, pač pa tudi v možnosti (je nedeljivo), saj je neuničljiv.