Sv. Tomaž Akvinski
PRVI DEL
1. VPRAŠANJE
5. ČLEN
Ali je sveta veda višja od drugih znanosti?
(I-II, q. 66, a. 5, ad 3; In Sent., lib. I, prol., a. 1; S. c. G. II, 4)
ZDI SE, da sveta veda ni višja od drugih znanosti, saj:
1. Razvidnost dane znanosti je razlog njenega dostojanstva. Toda druge znanosti, o načelih katerih ni mogoče dvomiti, se zdijo razvidnejše od svete vede. Njena načela so namreč členi veroizpovedi, o katerih je mogoče dvomiti. Zato se zdijo druge znanosti višje od nje.
2. K nižji znanosti sodi, da prejema vsebine od višje, kakor jih prejema muzika od aritmetike. Toda sveta veda prejema vsebine od filozofskih disciplin, kakor namreč pravi Hieronim v pismu Magnusu (Epist. 70): »Stari učitelji so posuli svoja dela s tolikimi nauki in izreki filozofov, da ne veš, kaj bi v njih bolj občudoval: svetno erudicijo ali poznavanje Sv. Pisma«. Sveta veda je torej nižja glede na druge znanosti.
TODA PROTI temu je, da so ostale znanosti njene dekle, saj piše (Prg 9, 3): »Poslala je svoje dekle vabit v grad«.
ODGOVARJAM rekoč, da ta znanost, ker je pod enim vidikom spekulativna in pod drugim praktična, presega vse znanosti, tako spekulativne kot praktične. Pri spekulativnih znanostih je ena višja od druge ali zaradi razvidnosti ali zaradi dostojanstva tvarine. Glede obojega pa ta veda presega ostale spekulativne znanosti. Glede razvidnosti namreč, saj druge znanosti razpolagajo z razvidnostjo, ki izhaja iz naravne luči človeškega razuma, ki se lahko moti, ta znanost pa razpolaga z razvidnostjo, ki izhaja iz luči Božjega védenja, ki je nezmotljivo. Glede dostojanstva tvarine pa prav tako, saj ta znanost obravnava stvari, ki zaradi svoje vzvišenosti presegajo razum, druge znanosti pa obravnavajo to , kar je podvrženo razumu.
Pri praktičnih znanostih pa je tista višja, ki usmerja k cilju, ki je bližje končnemu, kakor je državniška znanost višja od vojaške, saj je dobro vojske usmerjeno k dobremu države. Smoter svete vede, v kolikor je praktična, pa je večna blaženost, h kateri so usmerjeni vsi smotri praktičnih znanosti kot k poslednjemu smotru. Zato pa je očitno, da je v vseh smislih ta veda višja od vseh drugih.
GLEDE PRVEGA ugovora je zato treba reči, da nič ne prepoveduje, da je to, kar je razvidnejše po naravi, manj razvidno za nas, in sicer zaradi šibkosti našega uma, ki je, kakor pravi Aristotel (Metaf. II, 1, 993 b 9), »pred najrazvidnejšimi stvarmi v naravi kakor oko sove pred sončno svetlobo«. Zato pa dvom, ki se nanaša na člene veroizpovedi, ne izvira iz nerazvidnosti le-teh, pač pa iz šibkosti človeškega uma. Kljub temu pa je, kot pravi Aristotel (De part. animal. I, 5, 644 b 31), najmanjše spoznanje, ki ga lahko dosežemo glede najvišjih reči bolj zaželeno kot najrazvidnejše spoznanje, ki ga lahko imamo o najnižjih.
GLEDE DRUGEGA ugovora pa je treba reči, da ta znanost lahko prejema vsebine od filozofskih disciplin, pa ne zato, ker bi jih potrebovala, pač pa zato, da bi bile njene ugotovitve bolj razvidne. Ne prejema namreč svojih načel od drugih znanosti, pač pa neposredno od Boga, po razodetju. Zato pa ne prejema vsebin od drugih znanosti kot da bi ji bile nadrejene, pač pa jih uporablja kot podrejene in kot pomočnice; na ta način arhitektonske znanosti uporabljajo sebi podrejene znanosti, kot npr. državniška znanost uporablja vojaško. Jih pa ne uporablja na tak način zaradi svoje pomanjkljivosti ali nezadostnosti, pač pa zaradi pomanjkljivosti našega uma, ki se lažje pusti voditi za roko k temu, kar je onstran našega uma in kar ta znanost obravnava, če izhaja iz tega, kar je možno spoznati na osnovi naravnega razuma (kar je izhodišče ostalih znanosti).
6. ČLEN
Ali je sveta veda isto kot modrost?
(II-II, q. 45, a. 3; In Sent., lib. I, prol., a. 3, q. 1 et 3; S. c. G. II, 4)
ZDI SE, da ta veda ni isto kot modrost, saj:
1. Nobena veda, ki prejema svoja načela od drugod, ni vredna, da bi jo imenovali modrost. Aristotel namreč pravi (Metaf. I, 2, 982 a 18), da je »modrecu lastno urejati in ne pa da ga kdo drug ureja«. Toda ta veda, kot že rečeno (a. 2), prejema svoja načela od drugod. Torej ta veda ni modrost.
2. Modrosti je lastno utemeljiti načela drugih znanosti, zato pa jo Aristotel (Et. Nich. VI, 7, 1141 a 20) obravnava »kot glavo« znanosti. Toda ta veda ne utemeljuje načel drugih ved. Torej ni istovetna modrosti.
3. To vedo usvojimo z učenjem, modrost pa pridobimo po izlitju Svetega Duha, zato jo štejemo med sedem darov Svetega Duha, kakor pravi Izaija (11, 2). Zato ta veda ni modrost.
TODA PROTI temu je to, kar piše v 5. Mojzesovi knjigi (4, 6), na začetku zakonov: »To namreč bodi vaša modrost in vaša razumnost vpričo narodov«.
ODGOVARJAM rekoč, da je ta veda najvišja modrost glede na vse človeške modrosti in to ne le pod enim vidikom, pač pa nasploh. Kakor je namreč modrecu lastno urejevati in soditi, sodi pa se o stvareh glede na njim nadrejene vzroke, sledi, da je moder glede določenega področja tisti, ki obravanava najvišje vzroke tistega področja. Tako npr. na področju gradbeništva označujemo za modrega in arhitekta tistega, ki določa obliko hiše, ne pa podrejenih obrtnikov, ki oblajo tramove in klešejo kamne. Zato pravi sv. Pavel (1 Kor 3, 10): »Kot moder arhitekt sem postavil temelj«. Podobno označujemo na področju celotnega človeškega življenja preudarnega človeka za modrega, ker usmerja človeška dejanja k pravim smotrom, kakor je zapisano v Prg 10, 23: »človeku je preudarnost modrost«. Tisti torej, ki obravnava najvišji vzrok vsega vesolja, tj. Boga, je moder v najpolnejšem smislu, zato pa je spoznanje Božjih reči modrost, kot pravi sv. Avguštin (De Trin. XII, 14). Sveta veda se namreč ukvarja na najlastnejši način z Bogom kot najvišjim vzrokom, saj se ne ukvarja z njim le, v kolikor ga je možno spoznati iz ustvarjenin (kar so spoznali že filozofi, kot pravi sv. Pavel [Rim 1, 19]: »Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu očitno«), pač pa tudi glede na to, kar je znano o njem le njemu samemu in je bilo drugim sporočeno po razodetju. Zato je sveta veda modrost v najpolnejšem smislu.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da sveta veda ne prejema svojih načel od nobene človeške znanosti, pač pa od Božjega védenja, ki kot najvišja modrost ureja vsako naše spoznanje.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da načela drugih ved so ali samoumevna in jih torej ni mogoče utemeljiti, ali pa jih je mogoče utemeljiti s kakšnim naravnim razlogom, vzetim iz druge znanosti. Spoznanje, ki je lastno tej znanosti, pa je pridobljeno po razodetju in ne po naravnem razumu. Zato pa ji ne pritiče utemeljevanje načel drugih znanosti, pač pa le njih presojanje, saj če je v drugih znanostih najti karkoli kar nasprotuje resnici te znanosti, je treba to obsoditi kot lažno. Zato piše v 2 Kor 10, 4: »Podiramo razmisleke in vsako visokost, ki se dviga proti Božjemu védenju«.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da zato ker modrecu pristoji presoja, sledita iz dveh načinov presojanja dve vrsti modrosti. Možno je namreč presojati na osnovi nagnjenja, kakor tisti, ki ima krepost, prav sodi o tem, kar je treba storiti v skladu s krepostjo, ker se k temu nagiba, zato pa pravi Aristotel (Et. nich. X, 5, 1176 a 17), da je kreposten človek merilo in pravilo človeških dejanj. Drugi način presoje pa je na osnovi spoznanja, kot nekdo, ki je poučen v moralni znanosti, lahko sodi o krepostnih dejanjih, tudi če nima kreposti. Prvi način presoje o Božjih rečeh je tisti, ki pripada modrosti, ki je dar Svetega Duha, zato piše v 1 Kor 2, 15, da »duhovni človek vse presoja«, in sv. Dionizij pravi (De div. nom. II, 9): »Hierotej ni moder le zato, ker se uči o Božjih rečeh, pač pa tudi zato, ker jih utrpeva«. Drugi način presoje je lasten tej znanosti v kolikor izhaja iz učenja, čeprav njena načela izvirajo iz razodetja.
7. ČLEN
Ali je Bog predmet te znanosti?
(In Sent., lib. I, prol., a. 4; op. LXX De Trin., q. 5, a. 4)
ZDI SE, da Bog ni predmet te znanosti, saj:
1. V sleherni znanosti je treba vedeti, kaj je njen predmet, kakor pravi Aristotel (An. post. I, 1, 71 a 13). A v tej znanosti ne vemo, kaj je Bog, saj pravi Damaščan, da »ni mogoče povedati, kaj je Bog« (De fide orth. I, 4). Torej Bog ni predmet te znanosti.
2. Vse, kar se ugotavlja v neki znanosti, mora biti zajeto v predmetu te znanosti. Toda Sveto pismo obravnava marsikaj, kar ni Bog, npr. ustvarjenine in navade ljudi. Torej Bog ni predmet te znanosti.
TODA PROTI temu velja, da je predmet določene znanosti tisto, o čemer je govor v tej znanosti. V tej znanosti pa je govor o Bogu, saj se ji reče teologija, kar prav govorjenje o Bogu. Torej je Bog predmet te znanosti.
ODGOVARJAM rekoč, da je Bog predmet te znanosti. V takšnem odnosu je namreč predmet do znanosti, v kakršnem je do zmožnosti ali zadržanja. V svojskem smislu pa se predmet pripisuje zmožnosti ali zadržanju, glede na vidik, pod katerim se stvari nanašajo na to zmožnost ali zadržanje: človek in kamen se npr. nanašata na vid, ker sta obarvana, saj je to, kar je obarvano, svojski predmet vida. V sveti vedi pa se vse obravnava pod vidikom Boga: ali zato, ker je to Bog sam, ali pa zato, ker je usmerjeno k Bogu kot izvoru in smotru. Zato torej sledi, da je Bog resnični predmet te znanosti. Kar pa je tudi razvidno iz načel te znanosti, tj. iz členov veroizpovedi, ki se seveda nanašajo na Boga: isti pa je predmet načel in predmet celotne znanosti, saj je celotna znanost vsebovana v načelih. Nekateri sicer so pripisali drug predmet tej znanosti, kot npr. reči ali znamenja; popravno dejanje; celoten Kristus, v glavi in v udih. Tako so menili, ker so bili pozorni na to, kar ta znanost obravnava, ne pa na vidik, pod katerim to obravnava. Vse našteto sicer ta znanost res obravnava, vendar z ozirom na Boga.XXX
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da je sicer res, da o Bogu ne moremo vedeti, kaj je, se pa zato v tej vedi namesto definicije poslužujemo učinkov tako narave kot milosti, da bi ugotavljali, kar ta veda ugotavlja o Bogu, kakor se tudi v drugih filozofskih znanostih dokazuje nekaj o vzroku iz učinka, uporabljajoč učinek namesto definicije vzroka.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da je v Bogu zajeto vse, kar ugotavlja sveta veda, toda ne kot da so to deli ali vrste ali pritike Boga, pač pa v kolikor so te reči k njemu tako ali drugače usmerjene.
© 2022, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.