Dejstva so jasna in večkrat potrjena. Kjer je še dovoljena tradicionalna latinska sveta maša, skupnosti rastejo. Prihajajo mladi. Prihajajo spreobrnjenci. Družine so večje. Število duhovniških in redovniških poklicev je višje. To niso teorije. To so rezultati, ki jih je priznalo celo uradno poročilo Kongregacije za nauk vere iz leta 2021.
In kaj se dogaja pri nas v Sloveniji?
Namesto da bi se veselili sadov, se nekateri bojijo. Bojijo se, da bo »preveč« ljudi hotelo resno, dostojno in lepo bogoslužje. Bojijo se, da bodo mladi videli razliko med resnostjo Tradicije in površnostjo »duha časa«. Zato raje ohranjajo omejitve. Raje ohranjajo »dialog«, ki v resnici pomeni: miruj in se ne premikaj.
To ni skrb za enotnost Cerkve. To je strah pred uspehom Tradicije.
Enako se dogaja pri vprašanju šolanja na domu. Enako pri obnovi obhajilnih miz. Kadar koli se pokažejo pravi, vidni sadovi, se sproži mehanizem zaviranja in diskreditacije. In vedno ista hinavščina: »Mi smo odprti za dialog« – medtem ko nas na noben resen pogovor sploh ne povabijo.
Mi ne zahtevamo privilegijev. Zahtevamo samo tisto, kar je Cerkev vedno imela in kar je skozi stoletja prinašalo obilne sadove: svobodo za tradicionalno bogoslužje in svobodo za starše, da vzgajajo otroke v pravi veri.
Rast tradicionalnih skupnosti ni grožnja Cerkvi. Je dokaz, da je Tradicija živa in da ljudje – zlasti mladi – še vedno iščejo Kristusa, ne pa zabave ali ideologije.
Tisti, ki se tega bojijo, naj se vprašajo, zakaj se bojijo sadov Svetega Duha.
Mi se ne bojimo. Mi bomo nadaljevali.
Christus imperat!