Ali je vse, kar je, življenje v Bogu?
(De ver., q. 4, a. 8; S. c. G., lib. IV, cap. 13; In Ioann., cap. 1, lect. 2; op. XIII De diff. Verbi div. et hum.)
ZDI SE, da ni vse, kar je, življenje v Bogu, saj:
1. Zapisano je v Apd 17, 28: »v njem živimo, se gibljemo in smo«. Toda ni vse, kar je, gibanje v Bogu. Torej tudi ni vse, kar je, v njem življenje.
2. Vse je v Bogu kot v svojem prvem vzoru. Vendar kar ima nekaj za vzor, se mora priličiti vzoru. Ker pa ne živi vse v sebi, se zdi, da ni vse, kar je, življenje v Bogu.
3. Kakor pravi sv. Avguštin (De ver. relig., XXIX)[1], je živa podstat boljša od sleherne nežive podstati. Če bi torej bitja, ki v sebi niso živa, bila življenje v Bogu, bi se reklo, da so ta bitja resničneje v Bogu kot v sebi. Vendar se to zdi napačno, saj so v sebi v deju, v Bogu pa le v možnosti.
4. Kakor Bog pozna, kar je dobro in kar je nastalo v času, tako pozna tudi, kar je zlo in kar bi lahko naredil, pa česar vendar nikoli ne bo. Če bi torej bila vsa bitja življenje v Bogu, ker jih Bog pozna, bi se reklo, da je življenje v Bogu tudi to, kar je zlo in kar nikoli ne bo obstajalo, ker Bog to pozna. To pa se zdi neustrezno.
TODA PROTI temu piše v Jn 1, 3–4: »kar je nastalo, je bilo življenje v njej«[2]. Nastalo pa je vse, kar ni Bog. Torej vse, kar je, je življenje v Bogu.
ODGOVARJAM, da Božje življenje je njegovo umevanje, kakor je bilo že rečeno (a. 3). V Bogu so namreč um, predmet umevanja in umevanje samo eno in isto. Torej, karkoli je v Bogu kot predmet umevanja, je obenem njegovo življenje. Ker pa so vsa bitja, ki jih je Bog naredil, v njem kot predmeti umevanja, sledi, da vse, kar je, je samo Božje življenje.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da se lahko ustvarjena bitja nahajajo v Bogu na dvoje načinov. Prvič, ker jih Božja moč obvladuje in ohranja. Na ta način pravimo, da so ustvarjena bitja v Bogu tudi, ko so v lastnih naravah. Na ta način je treba tudi razumeti besedo sv. Pavla, ki pravi »v njem živimo, se gibljemo in smo«: naše življenje, naša bit in naše gibanje so namreč povzročeni od Boga. Drugič, pravimo, da so stvari v Bogu kot v spoznavajočem, kjer se nahajajo po svojih pojmih, ki se v Bogu ne razlikujejo od Božjega bistva. Zato pa stvari, v kolikor so na ta način v Bogu, so Božje bistvo. Ker pa je Božje bistvo življenje in ne gibanje, sledi da stvari, po tem načinu izražanja, niso v Bogu kot gibanje, temveč kot življenje.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da kakor to, kar ima nekaj za vzor, se mora priličiti vzoru glede na značaj lika, ne pa glede na način biti. Včasih ima namreč lik drug način biti v vzoru in v tistem, kar ga ima za vzor: tako ima lik hiše v duhu gradbenika netvarno in umljivo bit, v hiši, kot je izven duše, pa ima tvarno in čutno bit. Zato pa pojmi stvari, ki v sebi ne živijo, so v Bogu življenje, ker imajo v Božjem umu Božjo bit.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da če tvar ne bi sodila k pojmu naravnih stvari, pač pa le lik, bi bile naravne stvari v vseh smislih bolj resnične v Božjem umu in njegovih idejah, kot pa same v sebi. Zato pa je Platon trdil, da je resnični človek ločen človek,[3] tvarni človeka pa da je človek le po deležnosti.[4] Ker pa tvar sodi k pojmu naravnih stvari, je treba reči, da imajo naravne stvari v pravem pomenu resničnejšo bit v Božjem umu kot pa v sebi; saj imajo v Božjem umu neustvarjeno bit, v sebi pa ustvarjeno. Toda konkretno bit, tj. bit človeka ali konja, pa imajo resničneje v svoji naravi kot v Božjem umu: ker k človeški resničnosti sodi tvarnost, ki je ni v Božjem umu. Tako ima tudi hiša plemenitejšo bit v umu gradbenika kot pa v tvari; čeprav pravimo, da je hiša, ki je v tvari, resničnejša od tiste, ki je v umu; prva je namreč v deju, druga pa v možnosti.
GLEDE ČETRTEGA ugovora je treba reči, da čeprav je to, kar je zlo, v Božjem védenju, ker ga to védenje zapopada, vendar ni v Bogu kot da je on to ustvaril ali da to ohranja; niti ni v njem kot da ima v njem svoj pojem, saj Bog pozna to, kar je zlo, po pojmu tega, kar je dobro. Zato ni mogoče reči, da je to, kar je dobro, življenje v Bogu. Tisto, česar v nobenem času ne bo, lahko rečemo, da je življenje v Bogu, če z življenjem mislimo na golo umevanje, saj Bog to umeva; ne če življenje vključuje počelo delovanja.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 34, 145.
[2] Tudi SSP3 navaja to kot možno branje.
[3] Tj. od tvari ločen človek ali platonska ideja človeka.
[4] Tj. po deležnosti na ideji človeka.