2. ČLEN
Ali je življenje nekakšna dejavnost?
(q. 54, a. 1, ad 2; II-II, q. 179, a. 1, ad 1; In Sent., lib. III, dist. xxxv, q. 1, a. 1, ad 1; lib. IV, dist. xlix, q. 1, a. 2, qa 3; S. c. G., lib. I, cap. 98; In De div. nom., cap. 6, lect. 1)
ZDI SE, da je življenje nekakšna dejavnost, saj:
1. Nič ni razlikovano, razen po tem, kar je istega rodu. Toda življenje je razlikovano po določenih dejavnostih, kakor pravi Aristotel (De an., II, 2)[1], ki razlikuje življenje po štirih dejavnostih, in sicer po hranjenju, čutenju, gibanju po prostoru in umevanju. Torej je življenje nekakšna dejavnost.
2. Dejavno življenje se razlikuje od kontemplativnega. Vendar se pripadniki kontemplativnih in dejavnih redov razlikujejo le po določenih dejavnostih. Torej je življenje nekakšna dejavnost.
3. Spoznavanje Boga je nekakšna dejavnost. V tem pa je življenje, kakor je zapisano v Jn 17, 3: »Večno življenje pa je v tem, da spoznajo tebe, edinega pravega Boga«. Torej je življenje dejavnost.
TODA PROTI temu pravi Aristotel (De an., II, 4)[2], da je »življenje bit živečih«.
ODGOVARJAM, da je naš um, ki mu je lastno, da ima za predmet spoznanja kajstvo stvari, odvisen od čutov, ki imajo za svojski predmet zunanje pritike, kakor je bilo dokazano (q. 17, a. 1 et 3). Zato pa je tako, da prehajamo od tega, kar nam stvar kaže navzven, k spoznanju bistva stvari. Ker pa imenujemo nekaj, kakor to spoznavamo, kot sledi iz rečenega (q. 13, a. 1), je večinoma tako, da oblikujemo imena, ki pomenijo bistvo stvari, na osnovi zunanjih lastnosti. Zato so taka imena včasih razumljena v pravem pomenu, tj. da pomenijo bistva stvari, za imenovanje katerih so bila predvsem vpeljana: včasih pa se v manj pravem pomenu nanašajo na lastnosti, na osnovi katerih so bila uvedena. Tako je bilo npr. ime telo izbrano, da pomeni določen rod podstati, ker je v njih najti tri razsežnosti: zato pa se včasih uporabi ime telo, da bi pomenilo tri razsežnosti, ker je telo[3] vrsta kvanitete.
Isto je treba reči o življenju. Ime življenje izhaja iz vidne zunanje lastnosti stvari, ki je v tem, da se premika sama od sebe: ni pa bilo to ime izbrano, da bi pomenilo to, pač pa da bi pomenilo podstat, ki ji po naravi pritiče, da se giblje ali da kakorkoli deluje sama od sebe. Zato pa živeti ne pomeni nič drugega kot biti v taki naravi; življenje pomeni isto, vendar kot abstraktum, tako kot je tek abstraktum od teči. Izraz živ torej ni pritični, temveč podstatni predikat. Včasih pa se ime življenje uporablja za življenjske dejavnosti, iz katerih izhaja ta izraz: v tem pomenu pravi Aristotel (Eth. nic., IX, 9)[4], da »živeti pomeni predvsem čutiti in umevati«.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da tu Aristotel jemlje izraz živeti v pomenu življenjske dejavnosti. – Bolje pa je reči, da se imena čutenje, umevanje ipd. včasih uporabljajo za te dejavnosti, včasih pa za samo bit tega, kar tako deluje. Pravi namreč Aristotel (Eth. nic., X, 9)[5], da »biti pomeni čutiti ali umevati«, tj. imeti naravo, ki je zmožna čutiti in umevati. Na ta način razlikuje Aristotel življenje po onih štirih dejavnosti. V tem nižjem svetu so namreč štiri rodovi živega. Eden ima naravo omejeno le na dejavnost hranjenja in posledično na rast in na razmnoževanje; drug rod seže dalje do čutenja, kot je to pri negibnih živalih, kakor je to ostriga; tretji rod seže do gibanja po prostoru, kakor je to pri popolnih živalih, kakor so to štirinožci, ptice ipd.: četrti rod pa seže še dlje: do umevanja, kot je to pri človeku.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da so dejavnosti življenja tiste, katerih počela so v delujočem, tako da se le-ta sam sproži v te dejavnosti. Dogaja pa se, da v človeku ni najti le naravnih počel določenih dejavnosti, pač pa tudi taka, ki so nekako dodana, kakor so to zadržanja, ki nagibajo k določenemu rodu dejavnosti na skoraj naravni način in storijo, da so te dejavnosti prijetne. Zato pa pravimo skoraj po nekakšni podobnosti, da je življenje človeka tista dejavnost, ki je človeku prijetna, h kateri je nagnjen, v kateri se uri in v katero usmerja svoje življenje: zato pa pravimo, da nekateri živijo pohotno življenje, nekateri pa pošteno. To pa je način po katerem razlikujemo med dejavnim in kontemplativnim življenjem. Po tem načinu tudi pravimo, da je spoznavanje Boga večno življenje.
Od tod pa sledi tudi rešitev TRETJEGA ugovora.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Bk 413 a 22.
[2] Bk 415 b 13.
[3] Mišljeno je geometrično telo.
[4] Bk 1170 a 18.
[5] Bk 1170 a 33.