18. VPRAŠANJE
O BOŽJEM ŽIVLJENJU
Ker umevanje pritiče živim bitjem, je treba sedaj po obravnavi Božjega védenja in uma obravnavati še Božje življenje.
Glede nje se zastavljajo štiri vprašanja:
1. Komu pritiče življenje?
2. Kaj je življenje?
3. Ali Bogu pritiče življenje?
4. Ali je vse v Bogu življenje?
1. ČLEN
Ali življenje pritiče vsem naravnim stvarem?
(II-II, q. 179, a. 1; In Sent., lib. III, dist. xxxv, q. 1, a. 1; lib. IV, dist. xiv, q. 2, a. 3, qa 2; dist. xlix, q. 1, a. 2, qa 3; De ver., q. 4, a. 8; S. c. G., lib. I, cap. 97; lib. IV, cap. 11; In De div. nom., cap. 6, lect. 1; De pot., q. 10, a. 1; De an., lib. 1, lect. 14; lib. II, lect. 1; In Ioann., cap. 17, lect. 1)
ZDI SE, da življenje pritiče vsem naravnim stvarem, saj:
1. Aristotel pravi (Phys., VIII, 1)[1], da je gibanje »kot nekakšno življenje, ki je vsem, kar naravno obstaja«. Toda vse naravne stvari so deležne gibanja. Torej so vse naravne stvari deležne življenja.
2. O rastlinah pravimo, da živijo, ker imajo v sebi počelo gibanja v smislu rasti in upadanja. Toda gibanje po prostoru je popolnejše in po naravi prvotnejše kot pa gibanje rasti in upadanja, kakor dokazuje Aristotel (Phys., VIII, 7)[2]. Ker pa imajo vsa naravna telesa nekakšno počelo gibanja po prostoru, se zdi, da vsa naravna telesa živijo.
3. Med naravnimi telesi so najmanj popolni elementi.[3] Toda pripisujemo jim življenje, saj govorimo o živih vodah. Torej toliko bolj velja za druga naravna telesa, da imajo življenje.
TODA PROTI temu pravi sv. Dionizij (De div. nom., VI, 1)[4], da »rastline živijo po zadnjem odmevu življenja«, kar bi se dalo sklepati, da so rastline na najnižji stopnji življenja. Vendar brezdušna telesa so na nižji stopnji od rastlin. Torej takim telesom ne pritiče življenje.
ODGOVARJAM, da iz tega, kar očitno živi, je mogoče dojeti, čemu življenje pritiče in čemu ne. Življenje namreč očitno pritiče živalim. Aristotel namreč piše (De plant., I, 1)[5], da je »življenje v živalih očitno«. Po tem torej kaže razlikovati živa bitja od neživečih, po čemer pravimo, da živali živijo. To pa je tisto, po čemer se prvič kaže življenje in v čemer do konca ostane. Pravimo pa, da začne žival živeti po tem, da se začne gibati sam od sebe, in tako dolgo sodimo, da žival živi, dokler se javlja v njej tako gibanje; ko se pa sam od sebe več ne giblje, pač pa se giblje le zaradi česa drugega, tedaj pravimo, da je žival mrtva, ker je umanjkalo življenje. Iz tega sledi, da je v pravem pomenu živo to, kar giblje samo sebe po kateri izmed vrst gibanja; pa naj je tu mišljeno gibanje v pravem pomenu, kot dej nečesa nepopolnega, ki torej obstaja v možnosti; ali pa tudi če je mišljeno gibanje v splošnejšem smislu, kakor pravimo, da sta umevanje in čutenje gibanji, kakor pravi Aristotel (De an., III, 7)[6]. Na ta način pravimo, da je živo vse, kar se od sebe giblje ali kakorkoli deluje: tega, kar pa nima v svoji naravi, da se od sebe giblje ali deluje, ne moremo označiti kot živo razen po kakšni podobnosti.
GLEDE PRVEGA ugovora je treba torej reči, da je možno to Aristotelovo izjavo razumeti bodisi o prvem gibanju, tj. o gibanju nebeških teles, ali pa o gibanju nasploh. V obeh pomenih je gibanje opredeljeno kot življenje naravnih teles, vendar po podobnosti in ne kot nekaj lastnega tem telesom. Gibanje nebes je namreč vesolju telesnih narav tako, kot je gibanje srca v živali, ki ji ohranja življenje. Podobno tudi sleherno naravno gibanje je v takem odnosu do naravnih stvari, da ima določeno podobnost z življenjsko dejavnostjo. Zato, če bi celotno telesno vesolje bilo ena žival, tako da bi bilo njegovo gibanje imelo počelo v njem samem, kot so nekateri[7] menili, bi sledilo, da je to gibanje življenje vseh naravnih teles.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da težkim in lahkim telesom ne pritiče gibanje, razen če so izven naravnega položaja, kot tedaj, če so izven njim lastnega kraja: če so namreč v svojem naravnem kraju, mirujejo.[8] Toda rastline in druga živa bitja se gibljejo z življenjskim gibanjem tedaj, ko so v svojem naravnem položaju, ne pa tedaj ko se k njemu bližajo ali od njega oddaljujejo: pravzaprav se odmikajo od svojega naravnega položaja tedaj, ko odstopajo od tega gibanja. – Poleg tega težka in lahka telesa so gibana od zunanjega gibalca, ki s tem ko jih proizvede, jim da lik, ali pa tako, da jim umika ovire, ki so jim na poti, kakor pravi Aristotel (Phys., VIII, 4)[9]: torej ne gibljejo sebe, kot to počnejo živa telesa.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da pravimo, da so žive tiste vode, ki stalno tečejo: vodam pa, ki stojijo in ki jih ne napaja stalno tekoči izvir, pravimo, da so mrtve, kot vode v vodnjakih in v močvirjih. To pa pravimo po podobnosti: zdi se namreč, da se gibljejo od sebe in zato imajo podobnost z življenjem. Vendar v njih ni resničnega značaja življenja, saj tega gibanja nimajo od sebe, pač pa od vzroka, ki jih poraja, kakor je to pri gibanju težkih in lahkih teles.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Bk 250 b 14.
[2] Bk 260 a 28.
[3] Mišljen je tu klasičen nauk o štirih elementih (zemlja, voda, zrak, ogenj), iz katerih bi naj bilo sestavljeno vse, kar je tvarno, in ki ga je zagovarjal tudi Aristotel.
[4] PG 3, 856.
[5] Bk 815 a 10.
[6] Bk 431 a 6.
[7] Prim. Platon, Timaj, 30 B–D, 33 B.
[8] Prim. op. h q. 7, a. 3, c.
[9] Bk 255 b 35.