Ali sta si resnica in zmota v nasprotju?
(Q. 58, a. 4, ad 2; I-II, q. 8, a. 1, ad 3; q. 35, a. 5, ad 2; q. 36, a. 1, c; q. 64, a. 3, ad 3; S. c. G., lib. II, cap. 50 et 55; In Metaph., lib. VII, lect. 6)
ZDI SE, da si resnica in zmota nista v nasprotju, saj:
1. Kar je resnično in kar je zmotno, si nasprotujeta kakor to, kar je, in to, česar ni: »resnično je namreč to, kar je«, kakor pravi sv. Avguštin (Soliloq., II, 5)[1]. Toda kar je in česar ni, se razlikujeta kot nasprotji. Torej sta resničnost in zmotnost nasprotji.
2. Eno nasprotje ni v drugem. Toda kar je zmotno, je v tem, kar je resnično: kakor pravi sv. Avguštin (Soliloq., II, 10)[2]: »Traged ne bi bil lažni Hektor, če bi ne bil resnični traged«. Torej si resnično in zmotno nista v nasprotju.
3. V Bogu ni nobene nasprotnosti: nič ni namreč nasprotno Božji podstati, kakor pravi sv. Avguštin (De civ. Dei, XII, 2)[3]. Toda Bog[4] kljubuje lažnosti: Sv. Pismo namreč označuje malike kot »laži« v Jer 8, 5: »oprijeli so se laži«. Glosa[5] se glasi: »tj. malikov«. Resnično in zmotno si torej nista v nasprotju.
TODA PROTI temu velja, kar pravi Aristotel (De int., II, 14)[6], ki postavlja zmotno mnenje kot nasprotje resničnemu.
ODGOVARJAM, da se resnično in zmotno razlikujeta kot nasprotji in ne kot trditev in zanikanje,[7] kot so trdili nekateri.[8] Da bi to postalo razvidno, je treba vedeti, da zanikanje ničesar ne postavlja niti ne določa subjekta. Zato se zanikanje lahko izreka tako o bitju kot o ne-bitju, kakor npr. ne gledajoče ali ne sedeče.[9] Umanjkanje ničesar ne postavlja, toda določa podlago, saj je zanikanje v podlagi, kakor pravi Aristotel (Metaph., IV, 2)[10]: slep je namreč lahko le tisti, ki je take narave, da bi lahko videl. Nasprotje pa nekaj postavlja in določa podlago: črno je namreč vrsta barve.[11] – Toda zmota nekaj postavlja. Kakor pravi Aristotel (Metaph., IV, 7)[12], je namreč nekaj zmotno zato, ker trdi ali meni, da nekaj je, česar ni, ali pa da nečesa ni, kar je: kar je resnično, torej, postavlja ustrezno dojetje stvari, kar je zmotno, pa postavlja dojetje stvari, ki ni ustrezno.[13] Zato je posledično očitno, da sta si resnica in zmota v nasprotju.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da je v stvareh resnica stvari; v tem, kar je dojeto, pa je resnica uma, in prvenstveno v slednjem je resnica. Torej tudi, kar je zmotno, je to, česar ni, vendar kot nekaj dojetega. Dojetje biti pa je v nasprotju z dojetjem ne-biti, kakor dokazuje Aristotel (De int., II, 14)[14], ko pravi, da mnenje, po katerem je dobro dobro, nasprotuje mnenju, po katerem dobro ni dobro.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da zmotno ni utemeljeno v njemu nasprotnem resničnem, kakor tudi zlo ne v njemu nasprotnem dobrem, pač pa sta utemeljena na podlagi nasprotja. Temu je v obeh primerih tako, ker sta resnično in dobro splošnosti, ki sta stvarno istovetni z bitjem; ker pa je vsako umanjkanje[15] utemeljeno v podlagi, ki je bitje, tako je vsako zlo utemeljeno v nečem dobrem in je vse, kar je zmotno, utemeljeno v nečem resničnem.
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da to, kar si med sabo kljubuje ali nasprotuje se nanaša na isto. Zato pa Bogu, če ga obravnavamo kot je v sebi, ničesar ne nasprotuje, niti glede njegove dobrote niti glede njegove resnice, saj v njegovem umu ne more biti nobene zmote. Toda v našem dojemanju pa je nekaj, kar mu nasprotuje: resničnemu mnenju o njem namreč nasprotuje zmotno mnenje. Zato pa pravimo, da so maliki laži, ki nasprotujejo Božji resnici, ker zmotno mnenje o malikih nasprotuje resničnemu mnenju o enosti Boga.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 32, 889.
[2] PL 32, 893.
[3] PL 41, 350.
[4] Ki je resnica.
[5] Glossa interl., super Ierem. VIII (IV, 123v).
[6] Bk 23 b 35.
[7] Razlika med nasprotjem in protislovjem (tj. razliko med trditvijo in zanikanjem istega) izhaja iz aristotelskega logičnega kvadrata, tj. sistema logičnih razmerji med asertoričnimi stavki, tj. takimi kjer je nekaj (predikat) zatrjeno o nečem (o subjektu). Kot smo že videli, ko sv. Tomaž govori o stavkih misli vedno točno take stavke. V logičnem kvadratu imamo stavke, ki se razlikujejo po trdilnosti in nikalnosti ter po univerzalnosti in partikularnosti. Razmerje med trdilnim in nikalnim univerzalnim stavkom (npr. med stavkoma »Vsi labodi so beli« in »Noben labod ni bel«) je označeno kot nasprotje ali kontrarnost. Razmerje med univerzalnim (trdilnim ali nikalnim) partikularnim (nikalnim ali trdilnim) stavkom pa je označeno kot protislovje ali kontradikcija (npr. med stavkoma »Vsi labodi so beli« in »Nekateri labodi niso beli« ter med stavkoma »Noben labod ni bel« in »Nekateri labodi so beli«). Nasprotna stavka ne moreta biti hkrati resnična, sta pa lahko hkrati neresnična (v primeru, denimo, da so nekateri labodi beli, nekateri pa ne). Protislovna stavka tudi ne moreta biti hkrati resnična, a ne moreta biti niti hkrati neresnična (eden od dveh je nujno resničen). Logični kvadrat (ki vsebuje še odnosa subalternacije in subkontrarnosti) iz opisa teh razmerij v Aristotelovem delu De int.
[8] Alexander Halensis, Summa theol., P. I, n. 101 (QR I, 159).
[9] Oboje lahko velja tako za bitje kot za ne-bitje, saj tudi za ne-bitje (tj. za nič) velja, da ne gleda in da ne sedi. Lahko pa velja to tudi za kakšno bitje npr. za človeka, ki se miže sprehaja, ali pa za stol.
[10] Bk 1004 a 15.
[11] Kot vidimo tu sv. Tomaž ne določa nasprotja na način stavka (kot je to v logičnem kvadratu), pač pa na način pojma (črno). Povedati hoče, da je črno nasprotje belega. Povezava s pravkar rečenim o logičnem kvadratu (štiri opombe višje) je taka: bela je tista barva ki nima v sebi nič črne in črna je tista, ki nima nič bele (kot vemo, je namreč bela barva skupek vseh spektralnih barv, črna pa je pravzaprav odsotnost vsake take barve). Tudi prej omenjeno umanjkanje ali privacija (tj. zanikanje v podlagi) je nekaj, česar v logičnem kvadratu ne najdemo. Ko sv. Tomaž pravi, da nasprotje nekaj postavlja in določa podlago, želi reči, da je črno pač nekaj določenega (tj. barva), ki določa tudi svojo podlago (tj. neko telesno podstat, ki ima edina lahko barvo). Umanjkanje določa podlago (slepo je lahko le živo bitje, ki ima po svoji naravi zmožnost gledanja, ki pa je v danem osebku onemogočena zaradi bolezni ali poškodbe), ne postavlja pa neke določene pritike, ki bi jo naj ta podlaga imela, pač pa tako pritiko (vid) le zanikuje.
[12] Bk 1011 b 26.
[13] Skratka, kakor je črno vrsta barve, ki je nasprotna beli (ker je vrsta barve, ki ne vsebuje nič od beline), tako je zmota vrsta dojetja, ki je nasprotna resnici (ker je vrsta dojetja, ki ne vsebuje nič od resnice). Umanjkanje resnice bi torej bilo (v analogiji s slepoto) nekaj kar se tako kot zmota lahko godi le v spoznavajočem posamezniku, vendar kot preprosto umanjkanje dojetja (kot je to npr. pri človeku, ki ni priseben, ali ki nečesa preprosto ne pozna). Zanikanje resnice (v smislu protislovja in torej neresnice) bi pa ne določalo niti podlage in bi ga bilo npr. možno pripisati tudi bitju, ki ni zmožno spoznavanja (npr. kamnu) ali pa celo ne-bitju. Ta premislek tudi potrjuje smiselnost prevajanja teme tega vprašanja (falsitas) z zmoto in ne z neresnico.
[14] Bk 23 b 35.
[15] Nasprotje in umanjkanje imata namreč skupno to, da določata podlago: zato kar velja za podlago, velja tudi za resnico in zmoto, ki sta si nasprotni.