Ali je zmota v umu?
(Q. 58, a. 5; q. 85, a. 6; In Sent., lib. I, dist. xix, q. 5, a. 1, ad 7; De ver., q. 1, a. 12; S. c. G., lib. I, cap. 59; lib. III, cap. 108; In De an., lib. III, lect. 11; In De int., lib. I, lect. 3; In Metaph., lib. VI, lect. 4; lib. IX, lect. 11)
ZDI SE, da v umu ni zmote, saj:
1. Sv. Avguštin pravi (Octog. trium quaest., q. 32)[1]: »Vsak, kdor se moti, ne umeva tega, v čemer se moti«. Toda zmoto označujemo kot zmotno spoznanje. Torej v umu ni zmote.
2. Aristotel pravi (De an., III, 10)[2], da je »um vedno pravilen«. Torej v umu ni zmote.
TODA PROTI temu pravi Aristotel (De an., III, 6)[3], da, »kjer je sestavljanje pojmov, tam sta resnica in zmota«. Toda sestavljanje pojmov nastopa v umu. Torej sta v njem tudi resnica in zmota.
ODGOVARJAM, da kakor ima stvar bit po svojem liku, tako ima spoznavna moč spoznanje po podobnosti spoznane stvari. Zato, kakor naravna stvar[4] ne more izgubiti biti, ki ji pripada po svojem naravnem liku, lahko pa izgubi pritične in posledične lastnosti (človek lahko npr. izgubi nogi, ne pa to, da je človek); tako spoznavni zmožnosti ne umanjka spoznanje v odnosu do tiste stvari, katere podobnost jo oblikuje: lahko pa ji umanjka kaj, kar ji sledi, ali ji je dodano. Kakor je bilo rečeno (a. 2), da vid ne zavaja glede svojskega čutnega predmeta, pač pa lahko zavaja glede skupnih čutnih predmetov in glede tega, kar je le pritično čutno.
Kakor čut neposredno oblikuje podobnost svojskih čutnih predmetov, tako um oblikuje podobnost kajstva stvari. Zato glede tega, kaj nekaj je, nas um ne vara, kakor nas ne vara čut o svojskih čutnih predmetih. Pri sestavljanju in razstavljanju pa nas lahko vara, ko pripiše stvari, katere kajstvo umeva nekaj, kar ji ne pripada ali ji celo nasprotuje. Takšno vlogo odigrava um pri presojanju o takih stvareh, kakršno odigrava čut pri presojanju o skupnih in pritičnih čutnih predmetih. Treba pa je pri tem upoštevati razliko, ki smo jo že omenili, ko je bil govor o resnici (q. 16, a. 2), in sicer, da je lahko zmota v umu ne le tako, da je spoznanje uma zmotno, pač pa tudi tako, da um to spozna, kakor spoznava tudi resnico; v čutu namreč zmote ni kot nečesa spoznanega, kakor je bilo rečeno (a. 2).
Umska zmota je po sebi le v umskem sestavljanju, toda pritično je lahko zmota tudi v dejavnosti uma, ki spoznava, kaj nekaj je, če se k temu primeša umsko sestavljanje. To se lahko dogaja na dva načina. Prvič tako, da um definicijo nečesa pripiše nečemu drugemu: kot če bi npr. definicijo kroga pripisal človeku. Definicija ene stvari je namreč zmotna, če jo pripišemo drugi stvari. Drugič pa tako, da se povežejo deli definicije, ki jih ni mogoče povezati; na ta način definicija ni le zmota z ozirom na neko stvar, pač pa je zmotna v sebi. Kakor če bi oblikovali definicijo, ki se glasi štirinožna razumna žival: um se moti, ko oblikuje tako definicijo, ker se moti pri oblikovanju takšnega sestavljenega izraza: »nekatere razumne živali imajo štiri noge«. Zato pa pri spoznavanju preprostih kajstev se um ne more motiti, pač pa je ali resničen ali pa sploh ničesar ne umeva.
GLEDE PRVEGA ugovora je treba torej reči, da je kajstvo stvari svojski predmet uma, zato pa tedaj pravimo, da v pravem pomenu umevamo, ko nekaj zvajamo na to, kaj nekaj je, in tako o njem sodimo: tako se to dogaja pri dokazih, v katerih ni zmote. Tako je treba razumeti Avguštinove besede, da »vsak, kdor se moti, ne umeva tega, v čemer se moti«: ne torej tako, kot da v nobeni dejavnosti uma ni zmote.
GLEDE DRUGEGA ugovora pa je treba reči, da je um vedno pravilen, v kolikor se nanaša na načela: glede njih se ne more zmotiti iz istega razloga, zaradi katerega se ne more motiti glede tega, kaj nekaj je. Samoumevna načela so namreč tista, ki jih spoznamo takoj, ko razumemo izraz, ker je njihov predikat vsebovan v definiciji subjekta.[5]
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 40, 22.
[2] Bk 433 a 26.
[3] Bk 430 a 27.
[4] Dokler obstaja.
[5] Gre za pomembno sholastično načelo, da je pri nujno resničnih stavkih predikat vsebovan v subjektu (praedicatum inest subiecto): na tak način je npr. pojem razumnosti vsebovan v človeku (tj. v njegovi definiciji, ki se glasi, da je razumna žival), torej ko rečemo: človek je razumen, je ta stavek nujen, ker je predikat (razumen) vsebovan v subjektu (človek). Podobno (in še bolj) velja za prvo izmed vseh načel, tj. za zakon neprotislovnosti, ki pravi, da nekaj ne more hkrati in v istem oziru biti in ne biti. V pojmu nečesa ali bitja je namreč že vsebovana razlika z ne-bitjem, ker je nekaj ravno to, kar ni ne-bitje. To sicer ne pomeni, da je ne-ne-bitje (nonnihil) definicija bitja, saj bitja ni mogoče definirati, ker je prvi pojem, ki torej ni razgradljiv na še prvotnejše in ga zato ni mogoče z njimi opredeliti; vendar je razlika z ničem nekaj, kar iz bitja neposredno in nujno sledi, »kakor sledi senca telesu« (M. Liberatore, Della conoscenza intellettuale, II. zv., Civiltà cattolica, Rim 1858, str. 362).