Ali je zmota v čutu?
(Q. 15, a. 5; q. 85, a. 6; In Sent., lib. II, dist. vii, q. 2, a. 1, ad 1; dist. xxxix, q. 1, a 1, ad 5; De ver., q. 1, a. 2 et a. 11; In De an., lib. III, lect. 6; De malo, q. 7, a. 5, ad 6; In Metaph., lib. IV, lect. 12)
ZDI SE, da v čutu ni zmote, saj:
1. Sv. Avguštin pravi (De vera relig., XXXIII): »Če vsi telesni čuti kažejo to, kar se vanje vtisne, ne vem, kaj naj še od njih zahtevamo«. Torej se zdi, da nas čuti ne zavajajo v zmoto. Zmote torej ni v čutu.
2. Aristotel pravi (Metaph., IV, 5)[1], da »zmotnost ni lastna čutom, pač pa domišljiji«.
3. V nesestavljenih izrazih ni niti resnice in niti zmote, pač pa le v sestavljenih. Toda sestavljanje in razstavljanje ne pritiče čutu. Torej v čutu ni zmote.
TODA PROTI temu pravi sv. Avguštin (Soliloq., II, 6)[2]: »V vseh čutih se nam kaže podobnost, ki nas zapeljuje v zmoto«.
ODGOVARJAM, da ne kaže iskati zmote v čutih drugače, kot je najti v njih resnico. Resnica namreč ni v čutih v pomenu, da bi čut poznal resnico, pač pa v kolikor ima resnično dojetje čutnih stvari, kakor je bilo rečeno (q. 16, a. 2): to pa pomeni, da tako dojame stvari, kakršne so. Zmotnost v čutu je torej v tem, da dojame stvari ali o njih sodi drugače od tega, kakršne so.
Čut pa spoznava stvari tako, kakor je v njem njihova podobnost. Podobnost dane stvari pa je lahko v čutu na tri načine. Prvič tako, da je v njem prvenstveno in po sebi: kakor je v vidu podobnost barv in drugih svojskih čutnih predmetov. Drugič, po sebi, a ne prvenstveno: kakor je v vidu podobnost oblike in velikosti ter drugih skupnih čutnih predmetov. Tretjič, niti po sebi in niti prvenstveno, pač pa pritično: kakor je v vidu podobnost človeka, vendar ne kot človeka, pač pa v kolikor temu sklopu barv pritiče, da je človek. Čut glede svojskih čutnih predmetov nima zmotnega spoznanja, razen pritično in redko: namreč tako, da zaradi nedovzetnosti organa, le-ta ne sprejme čutnega lika na ustrezen način; podobno tudi druge trpne resničnosti zaradi svoje nedovzetnosti neustrezno sprejmejo vtis vršilcev. Zato pa se zdi bolnikom zaradi obolelosti jezika, da je grenko to, kar je sladko. O skupnih čutnih predmetih in o pritičnih čutnih predmetih pa lahko nastopi zmotna sodba tudi v pravilno delujočem čutu: čut se namreč ne nanaša neposredno nanje, pač pa se nanaša nanje le po pritiki ali po posledici, medtem ko se nanaša na drugo.
GLEDE PRVEGA ugovora je treba torej reči, da je vtisnjenje v čutu isto kot njihovo čutenje. Če torej čut kaže to, kar se vanj vtisne, sledi, da se ne motimo v sodbi, da nekaj čutimo. Toda iz tega, da je vtis v čut drugačen od tega, kakšna je stvar, sledi, da nam kaže stvar drugačno, kot v resnici je. Zato pa se motimo pri čutih glede stvari, ne pa glede samega čutenja.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da pravimo, da zmota ni lastna čutu, ker ne laže glede svojskega predmeta. Zato v drugem prevodu jasneje pravi, da »se čut ne moti glede svojskega predmeta«. Domišljiji pa pripisujemo zmotnost, ker prikazuje podobnost stvari, tudi če ni navzoča: ko se torej ozira na tako podobnost stvari kot na stvar samo, nastane iz takšnega dojetja zmota. Zato tudi Aristotel pravi (Metaph., V, 29)[3], da označujemo sence, slike in sanje kot zmotne, ker stvari, katerih podobnosti so, ne obstajajo.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da ta argument dokazuje le, da zmota ni v čutu kot nečem, kar pozna resnico in zmoto.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Bk 1010 b 2.
[2] PL 32, 890.
[3] Bk 1024 b 23.