Vatikan, Sveta Marta, 11. julij 2023
Nadvse eminentni gospodje kardinali
Walter BRANDMÜLLER
Raymond Leo Burke
Dragi bratje,
Pišem vam v zvezi z vašim pismom iz dne 10. julija. V njem ste želeli izpostaviti moji pozornosti določene dvome, ki so po vašem mnenju nekako vezani na proces, ki je bil sprožen v pripravo na škofovsko sinodo na temo sinodalnosti.
Glede tega bi rad podelil z vami nekatere zelo pomembne vidike. S prihodnjo sinodo sem močno želel sprožiti proces, ki bi naj na pomenljiv način vključil vse Božje ljudstvo.
V tej hoji, s pomočjo Svetega Duha in po Njegovem navdihu, smo lahko zbrali »Veselje in upanje, žalost in tesnobo današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih« in smo lahko še enkrat izkusili, da to veselje, to upanje, ta žalost in tesnobo »je hkrati veselje, in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev. In ničesar resnično človeškega ni, kar bi ne našlo odmeva v njihovih srcih« (Gaudium et spes, 1).
Prav zato, da bi v polnosti odgovoril na to, je ta proces – ki bo trajal do oktobra 2024 – zbral tudi vprašanja in posvetovanja o strukturi (soudeleženosti in občestva) in o poslanstvu Cerkve v času, v katerem nam je dano živeti.
Z veliko iskrenostjo vam pravim, da ni posebej lepo bati se teh vprašanj. Gospod Jezus, ki je obljubil Petru in njegovim naslednikom nepremagljivo pomoč pri nalogi skrbi za Božje ljudstvo, nam bo pomagal, tudi zahvaljujoč tej sinodi, da bomo v vse bolj stanovitnem dialogu z možmi in ženami našega časa in v popolni zvestobi Svetemu Evangeliju.
Zlasti pa:
Vprašanje 1
a) Odgovor je odvisen od pomena, ki ga pripišete besedi »reinterpretirati«. Če se s tem misli »bolje interpretirati« je izraz veljaven. V tem pomenu je 2. vatikanski koncil trdil, da je nujno, da s pomočjo dela eksegetov – jaz pa dodajam še: in teologov – »zori sodba Cerkve« (Dei Verbum, 12).
b) Zato, če je res, da je Božje Razodetje nespremenljivo in vselej zavezujoče, mora biti Cerkev ponižna in priznati, da nikoli ne izčrpa njegovega brezdanjega bogastva in potrebuje rast v njegovem dojemanju.
c) Zori torej tudi v dojemanju tega, kar je sama izrekla v svojem Učiteljstvu.
d) Kulturne spremembe in novi zgodovinski izzivi ne spreminjajo Razodetja, lahko nas pa spodbujajo, da pojasnimo nekatere vidike njegovega prekipevajočega bogastva, ki ponuja vselej nekaj več.
e) Neizbežno je, da to vodi do boljšega izraza nekaterih nekdanjih trditev Učiteljstva, kar se je dejansko dogajalo v zgodovini.
f) Po drugi strani je sicer res, da Učiteljstvo ni nadrejeno Božji Besedi, je pa tudi res, da besedila Svetega Pisma kakor tudi pričevanja Izročila potrebujejo razlago, ki omogoča razlikovanje med njihovo večno podstatjo in kulturnimi pogojenostmi. To je jasno npr. pri bibličnih besedilih (kakor v 2 Mz 21, 20–21) pa tudi v določenih posegih učiteljstva, ki so dopuščali suženjstvo (prim. Nikolaj V., bula Dum Diversas, 1452). Ne gre za drugotno vprašanje, saj je notranje povezano z večno resnico o neodtujljivem dostojanstvu človeške osebe. Ta besedila je treba interpretirati. Isto velja za nekatere novozavezne ugotovitve o ženski (1 Kor 11, 3–10; 1 Tim 2, 11–14) in za druga besedila Svetega pisma ter za pričevanja Izročila, ki jih danes ni mogoče materialno ponoviti.
g) Pomembno je podčrtati, da to, kar se ne more spremeniti je to, kar je bilo razodeto »v zveličanje vseh« (Dei Verbum, 7). Cerkev mora torej nenehno razločevati, kaj je bistveno za zveličanje in kaj je drugotno ali kar ni neposredno povezano s tem ciljem. V ta namen bi rad spomnil na to, kar je trdil sv. Tomaž Akvinski »kolikor bolj sežemo v podrobnosti, toliko bolj narašča nedoločenost« (S. th., I-II, q. 94, a. 4).
h) Končno pa se posameznega izraza resnice ne more nikoli ustrezno razumeti, če jo osamimo, če je jo izločimo od bogatega in skaldnega konteksta celotnega Razodetja. »Hierarhija resnic« vključuje tudi umestitev vsake resnice v pravo razmerje z bolj osrednjimi resnicami in s celoto Cerkvenega učenja. To lahko vodi, v zadnji posledici, k različnim načinom prikaza istega nauka, čeprav »tistim, ki sanjajo o monolitnem nauku, ki naj ga branijo vsi brez odtenkov, se lahko to zdi nepopolno drobljenje. Toda resnica je, da taka raznolikost pomaga bolje razkrivati in razvijati različne vidike neizčrpnega bogastva Evangelija« (Evangelii Gaudium, 40). Vsak teološka linija ima svoja tveganja, vendar tudi svoje priložnosti.
Vprašanje 2
a) Cerkev ima zelo jasno pojmovanje zakona: gre za izključno, stabilno in nerazvezljivo zvezo med možem in ženo, ki je po naravi odprta za roditev otrok. Le tako zvezo Cerkev imenuje »zakon«. Druge oblike zvez to dosegajo le na »delen in analoški način« (Amoris laetitia, 292) in se jih zato ne more imenovati »zakon« v ozkem pomenu.
b) Ne gre le za vprašanje poimenovanja, saj stvarnost, ki ji pravimo zakon, ima edinstveno bistveno zasnovo, ki zahteva ekskluzivno ime, ki ga ni mogoče pripisati drugim stvarnostim. Prav gotovo je mnogo več od preprostega »ideala«.
c) Zato se Cerkev izogiba slehernemu obredu ali zakramentalu, ki bi lahko zanikal to prepričanje in bi sporočal, da je priznano kot zakon nekaj, kar to ni.
d) Toda v odnosih z osebami ne smemo izgubiti pastoralne ljubezni, ki mora prežemati vse naše odločitve in drže. Obramba objektivne resnice ni edini izraz te ljubezni, ki je narejena tudi iz prijaznosti, potrpežljivosti, razumevanja, nežnosti in spodbujanja. Ne smemo torej postati sodniki, ki le zanikujejo, zavračajo in izključujejo.
e) Pastoralna preudarnost mora torej ustrezno razločevati, če obstajajo oblike blagoslova, za katerega zaprosi ena ali več oseb, ki ne sporočajo napačnega pojmovanja zakona. Saj tedaj, ko nekdo zaprosi za blagoslov, je to prošnja za pomoč Bogu, prošnja, da bi živeli na boljši način, je izraz zaupanja Očetu, ki nam lahko pomaga živeti bolje.
f) Po drugi strani, tudi če obstajajo položaji, ki iz objektivnega vidika niso moralno sprejemljive, zahteva od nas ta ista pastoralna ljubezen, naj ne obravnavamo zgolj kot »grešnike« druge osebe, katerih krivdo in odgovornost lahko zmanjšajo različni dejavniki, ki vplivajo na subjektivno krivdnost (prim. sv. Janez Pavel II., Reconciliatio et Paenitentia, 17).
g) Odločitve, ki lahko v določenih okoliščinah sodijo v okvir pastoralne preudarnosti, ne smejo postati po nujnosti norme. Drugače rečeno: ni primerno, da bi škofija, škofovska konferenca ali katerakoli cerkvena struktura dovolila na stalni in uradni osnovi procedur in pravil za vsako vrsto vprašanj, kajti vse, »kar je del praktičnega razločevanja v soočenju z posameznim položajem, ne more biti povzdignjeno na raven norme« (Amoris laetitia, 304). Cerkveno pravo ne more pokriti vsega in niti škofovske konference si ne morejo domišljati, da to zmorejo z raznimi dokumenti in protokoli, kajti življenje Cerkve je življenje Cerkve in poteka še po mnogih kanalih poleg normativnih.
Vprašanje 3
a) Kljub priznavanju, da vrhovno in polno avtoriteto Cerkve izvaja papež v moči svoje službe in škofovski zbor skupaj s svojo glavo papežem (Lumen gentium, 22), pa vendar s temi dubia vi sami kažete potrebo po soudeležbi, po svobodnem izražanju vašega mnenja in po sodelovanju in tako priznavate določeno obliko »sinodalnosti« pri izvajanju moje službe.
b) Cerkev je »skrivnost misijonskega občestva«, toda to občestvo ni le afektivno in eterično, pač pa po nujnosti vključuje stvarno soudeležbo, tj. da ne le hierarhija, pač pa da vse Božje ljudstvo, na različne načine in na različnih ravneh, lahko povzdigne svoj glas in se čuti del poti Cerkve. V tem smislu lahko dejansko trdimo, da sinodalnost kot slog in dinamizem je bistvena razsežnost življenja Cerkve. O tem je sv. Janez Pavel II. rekel mnogo lepega v Novo Millenio Ineunte.
c) Drugo pa je če sakralizirami ali vsilimo določeno sinodalno metodologijo, ki paše določeni skupini, in iz nje naredimo normo in obvezen kanal za vse, saj bi to vodilo le v »zamrznjenje« sinodalne poti, ki bi odmislilo od različnih značilnosti posameznih Cerkva in na raznoliko bogastvo univerzalne Cerkve.
Vprašanje 4
a) »Skupno duhovništvo vernikov in službeno ali hierarhično duhovništvo se med seboj razlikujeta po bistvu« (Lumen gentium, 10). Ni primerno zagovarjati razlike v stopnji, iz katere bi sledilo, da je skupno duhovništvo vernikov kot nekaj »drugorazrednega« ali manjvrednega (»nižja stopnja«). Obe obliki duhovništva se osvetljujeta in se med seboj podpirata.
b) Ko je sv. Janeza Pavel II. učil, da je treba nemožnost podeljevanja mašniškega posvečenja ženskam zatrditi »definitivno«, ni na noben način obrekoval žensk ali pa dajal moškim vrhovno oblast. Sv. Janez Pavel II. je trdil tudi druge stvari. Na primer, da tedaj, ko govorimo o mašniški moči, »se nahajamo v okviru funkcije, ne pa dostojanstva ali svetosti« (sv. Janez Pavel II., Christifideles laici, 51). Gre za besede, ki jih nismo dovolj dojeli. Jasno je trdil tudi, da čeprav mašnik sam vodi Evharistijo, ta naloga »ne pomeni višjega položaja enega nad drugimi« (sv. Janez Pavel II., Christifideles laici, op 190; prim. Kongregacija za nauk vere, Izjava Inter Insigniores, V). Trdil je tudi, da čeprav je mašniška funkcija »hierarhična«, je ne gre razumeti kot obliko obvladovanja, saj »je vendar popolnoma usmerjena k svetosti Kristusovih udov« (sv. Janez Pavel II., Mulieris dignitatem, 27). Če vsega tega ne razumemo ali če ne potegnemo praktičnih posledic iz teh distinkcij, bo težko sprejeti, da je mašništvo pridržano moškim in ne bo mogoče priznati pravic žensk ali nujnosti, da sodelujejo na različne načine pri vodstvu Cerkve.
c) Po drugi strani, da bomo natančni, priznavamo, da jasen in avtoritativen nauk o točni naravi »definitivne izjave« še ni bila razvita na izčrpen način. Ne gre za dogmatično definicijo, čeprav jo morajo vsi spoštovati. Nihče je ne sme javno zanikati, je pa lahko predmet preučevanja, kot pri vprašanju veljavnosti posvečenj v Anglikanski skupnosti.
Vprašanje 5
a) Kesanje je nujno za veljavnost zakramentalne odveze in vključuje namen ne grešiti več. Vendar to ni matematika in vas moram še enkrat spomniti, da spovednica ni carinarnica. Nismo gospodarji, pač pa ponižni delivci Zakramentov, ki hranimo vernike, kajti ti Gospodovi darovi, so prej pomoč Svetega Duha za življenje ljudi kot pa relikvije, ki jih je treba varovati.
b) Je več načinov, kako izrazimo kesanje. Pogosto pri osebah, ki imajo močno ranjeno samospoštovanje, je priznanje krivde kruto mučenje, vendar je samo dejanje pristopa k spovednici simbolni izraz kesanja in iskanja Božje pomoči.
c) Rad bi tudi spomnil, da »nas včasih drago stane dati prostor v pastorali brezpogojni Božji ljubezni« (Amoris laetitia, 311), vendar se moramo tega naučiti. Sledeč sv. Janezu Pavlu II. trdim, da ne smemo zahtevati od vernikov preveč natančnih in zanesljivih resolucij o poboljšanju, ki na koncu se izkažejo za abstraktne in celo egolatrične, pač pa da tudi predvidljivost ponovnega padca »ne odpravlja iskrenosti namena« (sv. Janez Pavel II., Pismo kardinalu Williamu W. Baumu in sodelujočim pri letnem tečaju Apostolske penitenciarije, 22. marec 1996, 5).
d) Končno mora biti jasno, da pogoji, ki so običajno vezani na spoved, niso splošno uporabni, ko se oseba nahaja v agoniji ali v zelo omejenem stanju umskih in duševnih zmožnosti.
Dragi bratje,
Verjamem, da so ti odgovori taki, da bodo zadostili vašim vprašanjem.
Ne pozabite moliti zame. Jaz molim za vas.
Z bratskim pozdravom,
Frančišek