V letu 2023 je papež Frančišek le našel čas in odgovoril štirim kardinalom (od tega sta dva že pokojna), ki so leta 2016(!) podali papežu uradni dokument t.i. dubia, v katerem so ga z zaskrbljenostjo spraševali o vedno večjih zablodah v smeri katerih je namigovalo papeževanje Frančiška.
Zaradi približujoče “sinode o homomodernizaciji” Cerkve na katero z zaskrbljenostjo gledajo določeni kardinali, so nezadovoljni nad papeževim odgovorom letos julija ponovno podali Dubio, ki jo je s svojim pismom pospremil Raymond kardinal Burke. Vse tri dokumente, dubio 2023, reformulirano dubio in spremno pismo smo v želji po obveščenosti našega ljudstva za vas prevedli. Objavili bomo tudi prevod julijskega odgovora papeža Frančiška.
***
Obvestilo Kristusovim vernikom (kan. 212 § 3) glede papežu Frančišku posredovanih Dubia
Bratje in sestre v Kristusu,
Mi, člani Svetega kardinalskega zbora smo v skladu z dolžnostjo vseh vernih, »da posvečenim pastirjem povedo svoje mnenje o tistih stvareh, ki zadevajo blagor Cerkve« (kan. 212 § 3) in zlasti v skladu z obveznostjo kardinalov, da »pomagajo rimskemu papežu… kot posamezniki… predvsem pri vsakodnevni skrbi za Cerkev«, izrazili našo najglobljo zaskrbljenost Sv. očetu glede na različne izjave visoko umeščenih prelatov v zvezi z obhajanjem prihodnje škofovske sinode, ki so v odkritem nasprotju s stalnim naukom in disciplino Cerkve. Te izjave so povzročile in še povzročajo veliko zmedo ter zapadanje v zmote pri vernikih in drugih ljudeh dobre volje. Z našim pismom z dne 10. julija 2023 smo na osnovi preizkušene prakse izročanja dubia (vprašanj) nadrejenemu, da se mu ponudi priložnost, da s svojimi responsa (odgovori) pojasni nauk in disciplino Cerkve, izročili papežu Frančišku pet dubia, katerih kopija je tu priložena. Papež je s svojim pismom z dne 11. julija odgovoril na naše pismo.
Potem ko smo proučili njegovo pismo, ki ni sledilo praksi responsa ad dubia (odgovorov na vprašanja), smo reformulirali dubia tako, da bi spodbudili jasen odgovor, ki naj temelji na vekovitem nauku in disciplini Cerkve. S svojim pismom z dne 21. avgusta 2023 smo izročili papežu reformulirane dubia, katerih kopijo prilagamo. Do sedaj še nismo prejeli odgovora na reformulirana dubia.
Glede na resnost vsebine, na katero se dubia nanašajo, in zlasti glede na skorajšnje zasedanje škofovske sinode, sodimo, da je naša dolžnost, da vas, vernike, o tem obvestimo (kan 212 § 3), tako da ne bi bili podvrženi zmedi, zmoti in malodušju, pač pa naj raje molijo za vesoljno Cerkev in zlasti za Sv. očeta, da bi se Evangelij poučeval vse jasneje in da bi se izpolnjeval vse zvesteje.
Vaši v Kristusu,
Raymond Leo kardinal Burke
Juan kardinal Sandoval Íñiguez
Robert kardinal Sarah
Joseph kardinal Zen Ze-kiun
V Rimu, 2. oktobra 2023
***
DUBIA
1. Dubium glede trditve, da je treba reinterpretirati Božje Razodetje na osnovi sodobnih kulturnih in antropoloških sprememb.
Ob izjavah nekaterih škofov, ki niso bile niti korigirane niti preklicane, se postavlja vprašanje, ali je treba v Cerkvi reinterpretirati Božje Razodetje v skladu s kulturnimi spremembami našega časa in v skladu z novim pogledom na človeka, ki ga te spremembe spodbujajo; ali pa je Božje Razodetje zavezujoče za vselej, nespremenljivo in torej ne smemo priti z njim v protislovje, v skladu z izrekom II. vatikanskega koncila, da je treba Bogu, ki se razodeva, izkazovati »poslušnost vere« (Dei Verbum 5); da, kar je razodeto v odrešenje vseh, mora ostati »za vedno neokrnjeno« in živo, in da »prihaja do vseh rodov« (7) in da razvoj razumevanja ne vključuje nobene spremembe resnice besed ali stvari, ker je bila vera »izročena enkrat za vselej« (8), Učiteljstvo pa ni nad Božjo Besedo, pač pa uči le to, kar je izročeno (10).
2. Dubium glede trditve, da bi naj bila razširjena praksa blagoslavljanja zvez oseb istega spola skladna z Razodetje in Učiteljstvom (KKC 2357).
Po Božjem Razodetju, ki ga izpričuje Sveto Pismo in ki jo Cerkev »po Božjem naročilu in ob podpori Svetega Duha pobožno posluša, sveto čuva in zvesto razlaga« (Dei Verbum 10), je Bog »v začetku/počelu/načelu« [principio] ustvaril človeka po svoji podobi, moškega in žensko je ustvaril in ju blagoslovil, da bi bila rodovitna (prim. 1 Mz 1, 27–28), zato apostol Pavel uči, da je zanikanje spolne razlike posledica zanikanja Stvarnika (Rim 1, 24–32). Vprašanje se glasi: ali lahko Cerkev odstopi od tega »načela« in ga ima, zoper to, kar uči Veritatis splendor 103, za goli ideal, ter sprejme kot »možno dobro« objektivno grešne položaje, kakor so to zveze oseb istega spola, ne da bi na ta način prišla v nasprotje z razodetim naukom?
3. Dubium glede trditve, da je sinodalnost »konstitutivna razsežnost Cerkve« (Cost.Ap. Episcopalis Communio 6), tako da je Cerkev po svoji naravi sinodalna.
Glede na to, da škofovska sinoda ne predstavlja zbora škofov, pač pa je le papežev posvetovalni organ, saj škofje kot pričevalci vere ne morejo delegirati svoje izpovedi vere, se zastavlja vprašanje, ali je lahko sinodalnost vrhovni regulativni kriterij trajnega vladanja v Cerkvi, ne da bi se s tem sprevrgel njen konstitutivni ustroj, kakršnega je hotel njen Ustanovitelj, v skladu s katerim je vrhovno in polno oblast v Cerkvi izvaja ali papež v moči svoje službe, ali pa zbor škofov skupaj s svojo glavo – papežem (Lumen gentium 22).
4. Dubium glede podpore pastirjev in teologov teoriji, da »se je teologija Cerkve spremenila« in da je torej mogoče podeliti mašniško posvečenje ženskam.
Sledeč izjavam nekaterih prelatov, ki niso bile niti korigirane niti preklicane, po katerih naj bi se z 2. vatikanskim koncilom spremenila teologija Cerkve in pomen Sv. Maše, se zastavlja vprašanje, ali še vedno velja izrek 2. vatikanskega koncila, da se »skupno duhovništvo vernikov in službeno ali hierarhično duhovništvo med seboj razlikujeta po bistvu in ne samo po stopnji« (Lumen gentium 10) in da duhovniki v moči »svetega reda za darovanje Sv. Maše in odpuščanje grehov« (Presbyterorum Ordinis 2), delujejo v imenu in osebi Kristusa srednika, po katerem postane duhovna daritev vernikov popolna? Zastavlja se še vprašanje, ali je še veljavno učenje apostolskega pisma Ordinatio Sacerdotalis sv. Janeza Pavla II., ki uči nemožnost podeljevanja mašniškega posvečenja ženska kot resnico, ki jo je treba imeti za definitivno, zaradi česar ta nauk ni več spremenljiv in ni več dopusten predmet za svobodno razpravo med pastirji in teologi.
5. Dubium glede trditve, da je »odpuščanje človekova pravica« in glede vztrajnosti Sv. očeta pri poudarjanju dolžnosti, da se podeli odveza vsem in vselej, iz česar bi sledilo, da da kesanje ni nujni pogoj zakramentalne odveze.
Vprašanje se glasi, ali še vedno velja nauk Tridentinskega koncila, po katerem je za veljavnost zakramentalne spovedi nujno kesanje grešnika, ki je v tem, da mrzi storjeni greh z namenom, da ne bo več grešil (XIV. zasedanje, IV. poglavje: DH 1676), tako da mora duhovnik zavrniti odvezo, če je jasno, da ta pogoj ni izpolnjen.
Vatikan, 10. julij 2023
Walter kardinal Brandmüller
Raymond Leo kardinal Burke
Juan kardinal Sandoval Íñiguez
Robert kardinal Sarah
Joseph kardinal Zen Ze-kiun
***
REFORMULIRANA DUBIA
Njegovi svetosti
FRANČIŠKU
papežu
Sveti oče,
Zelo smo hvaležni za odgovore, ki ste nam jih želeli prijazno ponuditi. Radi bi najprej pojasnili, da Vam nismo zastavili teh vprašanj iz strahu pred dialogom z ljudmi našega časa, kakor tudi ne pred vprašanji, ki bi nam jih lahko zastavili glede Kristusovega Evangelija. Dejansko smo prav tako kot vi, Vaša svetost, prepričani, da prinaša Evangelij polnost človeškemu življenju in odgovarja na vsako vprašanje. Skrb, ki nas vzgiblje, je druga: zaskrbljeni smo, ko vidimo pastirje, ki dvomijo v zmožnost Evangelija, da preobrazi srca ljudi, in zato jim ne ponujajo več zdravega nauka, pač pa »nauke, ki skušajo ustreči njihovim ušesom« (2 Tim 4, 3). Poleg tega nas skrbi, umanjkanje razumevanja, da Božje usmiljenje ni v pokrivanju naših grehov, pač pa je veliko večje, saj nas usposablja, da odgovorimo na Njegovo ljubezen s spoštovanjem zapovedi, tj. s spreobrnjenjem in verovanjem v Evangelij (prim. Mr 1, 15).
Z isto iskrenostjo, s katero ste nam odgovorili, moramo dodati, da Vaši odgovori niso rešili dvomov, ki smo jih predstavili, pač pa so jih celo poglobili. Čutimo se torej dolžne, da ponovno zastavimo ta vprašanja v reformulirani obliki Vaši svetosti, ki imate kot Petrov naslednik nalogo, da potrdite Vaše brate v veri. To je toliko bolj nujno v pričakovanju skorajšnje sinode, ki bi jo marsikdo rad uporabil za zanikanje katoliškega nauka prav glede vprašanj, s katerimi se ukvarjajo naša dubia. Torej Vam znova zastavljamo svoja vprašanja na način, da lahko nanje odgovorite s preprostim »da« ali »ne«.
1. Vaša svetost vztraja na dejstvu, da lahko Cerkev poglobi svoje dojemanje zaklada vere. To dejansko uči Verbum Dei 8 in je lastno katoliškemu nauku. Toda Vaš odgovor ne naslovi naše skrbi. Veliko kristjanov, vključno s teologi in pastirji, danes trdi, da bi morale kulturne in antropološke spremembe našega časa spodbuditi Cerkev k temu, da bi začela učiti nasprotje od tega, kar je vselej učila. To zadeva vprašanja, ki so za naše zveličanje bistvenega in ne drugotnega značaja, kakor so to izpoved vere, subjektivni pogoji za dostop k zakramentom in moralni zakon. Želimo torej reformulirati naš dubium: ali je možno, da Cerkev uči danes nauke, ki so nasprotni tistim, ki jih je poučevala pred tem glede vere in morale, bodisi preko papeževega učenja ex cathedra, bodisi v preko definicij ekumenskih koncilov, bodisi preko rednega vesoljnega učiteljstva škofov po svetu (prim. Lumen gentium 25)?
2. Vaša svetost je vztrajala na dejstvu, da ne more priti do zamešanja zakona in drugih vrst zvez spolnega tipa in da bi se zato bilo treba ogibati kakršnegakoli obreda ali zakramentalnega blagoslova istospolnih parov, ki bi spodbujal takšno pomešanje pojmov. Toda naša skrb se nanaša na nekaj drugega: zaskrbljeni smo, da bi blagoslavljanje istospolnih parov ustvarilo zmedo v vsakem primeru, ne le v primeru, da bi spodbujale vtis o podobnosti teh zvez z zakonom, pač pa tudi zato, ker bi se na ta način istospolna dejanja prikazala kot nekaj dobrega, ali vsaj kot tisto možno dobro, ki ga Bog želi od oseb, ki so na poti k Njemu. Zato reformuliramo naš dubium: ali je možno, da bi v določenih okoliščinah pastir blagoslovil zveze istospolnih oseb in bi tako sporočil, da istospolno ravnanje kot tako ni nasprotno Božjemu zakonu in poti osebe k Bogu? Ob tem vprašanju se zastavlja še drugo: ali je še vedno veljaven nauk rednega vesoljnega učiteljstva, da je vsako spolno dejanje izven zakona, zlasti pa istospolna dejanja, težek objektivni greh zoper Božji zakon, ne glede na okoliščine, v katerih do njega pride in ne glede na namen, s katerim se stori?
3. Vztrajali ste na dejstvu, da obstaja sinodalna razsežnost Cerkve, saj vsi, vključno z vernimi laiki, so poklicani, da spregovorijo. Vendar naša težava je drugje: dandanes se prikazuje prihajajoča sinoda o »sinodalnosti«, kakor če le-ta skupaj s papežem predstavlja vrhovno oblast v Cerkvi. Toda škofovska sinoda je papežev posvetovalni organ, ne predstavlja škofovskega zbora in ne more odločati o vprašanjih, ki se bodo tam obravnavala, niti izdati odlokov s tem v zvezi, razen če bi mu Sv. oče, ki mora ratificirati odločitve sinode, v posameznem primeru, predal oblast za odločanje (kan. 343). Gre za odločilno točko, ker izključevanje škofovskega zbora od vprašanj, kakršne so tiste, ki bi jih skorajšnja sinoda rada odprla in ki se dotikajo samega ustroja Cerkve, bi bilo zoper samo korenino sinodalnosti, ki bi se naj tu spodbujala. Naj nam bo torej dovoljeno, da reformuliramo naš dubium: ali bo škofovska sinoda, ki se bo zbrala v Rimu in ki vključuje le izbrano predstavništvo pastirjev in vernikov, izvajala glede zastavljenih doktrinarnih in pastoralnih vprašanj vrhovno oblast v Cerkvi, ki pritiče samo papežu in, una cum capite suo, škofovskemu zboru (kan. 336)?
4. V Vašem odgovoru je Vaša svetost pojasnila, da je treba imeti odločitev sv. Janeza Pavla II. v Ordinatio Sacerdotalis za definitivno in je pravilno poudarila, da je nujno, da se ne razume duhovništva v ključu oblasti ampak služenja, da bi se ustrezno dojelo odločitev našega Gospoda, da je pridržal mašniško posvečenje le za moške. Po drugi strani pa je na koncu Vašega odgovora dodano, da je možno to vprašanje še poglobiti. Zaskrbljeni smo, da bi lahko kdo razumel to trditev v pomenu, da vprašanje še ni bilo odločeno na definitiven način. Sv. Janez Pavel II. namreč trdi v Ordinatio Sacerdotalis, da je ta nauk del nezmotljivega rednega in vesoljnega učiteljstva in da zato sodi v zaklad vere. Tak je bil tudi odgovor Kongregacije za nauk vere na tozadeven dubium, ki se je pojavil glede apostolskega pisma; ta odgovor pa je potrdil sam Janez Pavel II. Moramo torej reformulirati naš dubium: ali bi lahko Cerkev v prihodnje imel oblast, da podeli mašniško posvečenje ženskam, s čimer bi prišla v protislovje z naukom, da sodi pridržanost tega zakramenta za krščene moške k sami podstati Zakramenta Sv. Mašniškega posvečenja, ki ga Cerkev ne more spremeniti?
5. Končno, je Vaša svetost potrdila nauk Tridentinskega koncila, po katerem veljavnosti zakramentalne odveze zahteva kesanje grešnika, ki vključuje namen ne grešiti več. Povabili ste nas naj ne dvomimo o neskončnosti Božjega usmiljenja. Na to bi radi rekli, da naše vprašanje ne izvira iz dvoma v veličino Božjega usmiljenja, pač pa, nasprotno, iz našega zavedanja, da je to usmiljenje tako veliko, da nas je zmožno spreobrniti k Njemu, izpovedati krivdo in živeti, kakor nas je učil. Poleg tega, bi lahko kdo razumel Vaš odgovor, da je že samo dejstvo, da se nekdo približa spovednici, zaodstni pogoj za prejem odveze, v kolikor implicitno vsebuje izpoved grehov in kesanje. Želeli bi torej reformulirati naš dubium: ali lahko prejme veljavno zakramentalno odvezo spokornik, ki kljub temu, da je priznal greh, ne bi hotel na noben način skleniti, da ga ne bo več storil?
Vatikan, 22. julij 2023
Raymond Leo kardinal Burke
Juan kardinal Sandoval Íñiguez
Robert kardinal Sarah
Joseph kardinal Zen Ze-kiun