Ali je ime, Ki je, tisto, ki je Bogu najbolj lastno?
(In Sent., lib. I, dist. viii, q. 1, a. 1 et 3; In De div. nom., cap. 5, lect. 1; De pot., q. 2, a. 1; q. 7, a. 5; q. 10, a. 1, ad 9)
ZDI SE, da ime, Ki je, ni tisto, ki je Bogu najbolj lastno, saj:
1. Ime Bog je nepriobčljivo, kakor je bilo rečeno (a. 9). Toda ime, Ki je, ni nepriobčljivo. Zato ime, Ki je, ni tisto, ki je najbolj lastno Bogu.
2. Sv. Dionizij pravi (De div. nom., III, 1)[1], da »dobro poimenovanje izraža vsa Božja izhajanja«. Vendar to najbolj sodi k Bogu, da je univerzalno počelo stvari.[2] Zato je ime dobro najbolj lastno Bogu, ne pa ime, Ki je.
3. Zdi se, da vsako Božje ime vključuje odnos do ustvarjenih bitij, saj Boga lahko spoznavamo le po ustvarjenih bitjih. Vendar to ime, Ki je, ne vključuje nobenega odnosa do ustvarjenih bitij. Zato ime, Ki je, ni najbolj lastno Božje ime.
TODA PROTI temu velja, kar piše v 2 Mz 3, 13–14, kjer na Mojzesovo vprašanje, »če mi rečejo: ‘Kako mu je ime’? – kaj naj jim rečem?«, Bog pa mu je odgovoril: »Tako reci Izraelovim sinovom: ‘Ki je, me je poslal k vam«. Zato ime, Ki je, je najbolj lastno Božje ime.
ODGOVARJAM, da je ime, Ki je, iz treh razlogov najbolj lastno ime Boga. Prvič namreč, zaradi njegovega pomena, saj ne pomeni nobenega lika, pač pa bit samo. Ker je torej Božja bit[3] njegovo bistvo, in to ni lastno ničemur drugemu, kot je bilo že dokazano (q. 4, a. 4), je očitno, da to ime med vsemi ostalimi imeni najbolj lastno označuje Boga: vse ostalo je namreč imenovano po svojem liku.
Drugič, zaradi njegove splošnosti. Vsa ostala imena so manj splošna: tudi če so z njim stvarno istovetna,[4] mu vendar nekaj pojmovno dodajajo in ga tako nekako oblikujejo in določajo. Naš um namreč v tem življenju ne more spoznati samega Božjega bistva, kot je v sebi, in kakorkoli opredeljuje, kar o Bogu spoznava, ne zapopada načina, na kateri Bog biva v sebi. Zato pa, kolikor manj so imena opredeljena in kolikor bolj so splošna in brezpogojna, toliko bolj lastno spregovorimo z njimi o Bogu. Zato je rekel tudi sv. Damaščan (De fide orth., I, 9)[5], da je »Ki je, najpomembnejše od vseh imen, s katerimi označujemo Boga: ker namreč vsebuje v sebi vse, zajema samo bit kot nekakšen neskončen in nedoločen ocean podstati«. Katerokoli drugo ime je namreč določeno po kakšnem načinu podstati stvari: ime, Ki je, pa ne določa nobenega načina biti, pač pa je v nedoločenem razmerju do vseh: tako pa označuje sam neskončen ocean podstati.[6]
Tretjič pa še zaradi sopomena. Pomeni namreč bit v sedanjosti: to je pa najbolj lastno Bogu, čigar bit ne pozna niti preteklosti niti prihodnosti, kakor pravi sv. Avguštin (De Trin., V).[7]
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da ime, Ki je, je Bogu lastnejše od imena Bog, glede na osnovo, iz katere je postavljeno, tj. iz biti, ter glede na način pomenjenja in sopomenjenja, kakor je bilo rečeno (c). Glede tega, za kar je postavljeno, pa je bolj lastno ime Bog, ker je postavljeno, da bi označevalo Božjo naravo. Še bolj lastno ime pa je Tetragram, ki je postavljeno, da bi označevalo samo nepriobčljivo in, če smemo tako reči, posamezno Božjo podstat.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da je ime dobro glavno Božje ime, če jemljemo Boga kot vzrok, vendar ne v brezpogojnem smislu: bit je namreč spoznana pred vzročnostjo.
GLEDE TRETJEGA vzroka je treba reči, da ni nujno, da vsa Božja imena vsebujejo odnos do ustvarjenih bitij; dovolj je da se postavljajo na osnovi popolnosti, ki izhajajo od Boga k ustvarjenim bitjem. Med njimi pa je prva bit, iz katere izvira ime, Ki je.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PG 3, 680.
[2] Tukaj sv. Tomaž verjetno predpostavlja Aristotelov nauk, da prvi vzrok vzgiblje vse kot Ljubljeno (ὡς ἐρόμενον – Metaph., XII, 7, 1072 b 3) in torej kot Dobro (saj je dobro splošni predmet ljubezni).
[3] Tudi tu sv. Tomaž govori (zoper gilsonizem), da ni Božje bistvo bit nasploh, pač pa Božja bit: prim. op. h q. 3, a. 4, c.
[4] Kot to velja za transcendentalne pojme eno, dobro, resnično… (prim. q. 6, a. 4; q. 11, a. 1).
[5] PG 94, 836.
[6] Opozoril bi rad le na neizmerno poetičnost tega izraza: »pelagus substantiae infinitum«.
[7] Prim. Petrus Lombardus, Sent., lib. I, dist. viii, cap. 1 (QR I, 58); Isidorus, Etymol., lib. VII, cap. 1 (PL 82, 261); Rabanus, In Exod., lib. 1, cap. 6 (PL 108, 21).