Ali se ime Bog izreka enoznačno o Bogu po deleženju, po naravi in po mnenju?
(In Sent., lib. I, dist. ii, expos. text.)
ZDI SE, da se ime Bog, izreka enoznačno o Bogu po deleženju, po naravi in po mnenju, saj:
1. Kjer gre za razliko v pomenu, ni protislovja, če to hkrati trdimo in zanikamo: mnogoznačnost namreč preprečuje protislovje. Vendar če katoličan pravi, da malik ni Bog, je to v protislovju s poganom, ki pravi, da malik je Bog. Torej je v teh dveh pomenih beseda Bog dojeta enoznačno.
2. Kakor je malik Bog le na osnovi mnenja in ne na osnovi in ne na osnovi resnice, prav tako pravijo, da je uživanje telesnih dobrin srečnost na osnovi mnenja in ne na osnovi resnice. Vendar se izraz srečnost izreka enoznačno tako o domnevni kot o resnični srečnosti. Zato se tudi ime Bog izreka enoznačno tako o resničnem kot o domnevnem Bogu.
3. Enoznačni so tisti izrazi, ki imajo isti pomen. Toda ko katoličan pravi, da obstaja le en Bog, misli z imenom Bog na nekaj vsemogočnega in nadvse vrednega češčenja: to pa ima v mislih tudi pogan, ko pravi, da je malik Bog. Torej se ime Bog izreka enoznačno v obeh primerih.
TODA PROTI temu velja, da kar je v umu, je podobnost tega, kar je v stvarnosti, kakor pravi Aristotel (De int., I, 1)[1]. Vendar ime žival, ki ga izrekamo o resnični in o naslikani živali, se izreka na mnogoznačen način. Torej se tudi ime Bog izreka mnogoznačno o pravem in o domnevnem Bogu.
Poleg tega nihče ne more izražati tega, kar ne pozna: pogan pa ne pozna Božje narave; ko torej pravi, da je malik Bog, nima v mislih pravega božanstva, ki pa jo ima v mislih katoličan, ko pravi, da je Bog eden. Torej se ime Bog ne izreka enoznačno, pač pa mnogoznačno o resničnem Bogu in o domnevnem Bogu.
ODGOVARJAM, da se ime Bog v omenjenih treh pomenih ne izreka niti enoznačno niti mnogoznačno, pač pa analoško. Razlog je v tem, da je pri enoznačnih izrazih pomen popolnoma enak, pri mnogoznačnih je popolnoma različen, pri analoških pa je tako, da je izraz v enem pomeni vsebovan v definiciji istega izraza v drugih pomenih. Tako je bitje v pomenu podstati vsebovano v definiciji bitja v pomenu pritike; zdravo kot se izreka o živali, pa je vsebovano v definiciji zdravega, kot se izreka o urinu in zdravstvu; urin namreč označuje, zdravstvo pa povzroča zdravo kot je v živali.[2]
Tako je tudi v tem primeru. Ime Bog v pomenu resničnega Boga, je vsebovano v pojmu Boga, po katerem se izreka domnevni Bog in Bog po deležnosti. Ko namreč komu spregovorimo o Bogu po deležnosti, označujemo z imenom Boga nekaj, kar ima podobnost z resničnim Bogom. Podobno, ko kdo imenuje malika za Boga, označuje z imenom Bog nekaj, o čemer ljudje mislijo, da je Bog. Tako je očitno, da so pomeni tega imena različni, vendar je en pomen vsebovan v ostalih. Zato je očitno, da gre za analoško izrekanje.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da mnoštvo imen ne izhaja iz izrekanja imen, pač pa iz njihovega pomena: ime človek, ne glede na to, o čem ga izrekamo, pa če resnično ali zmotno, se izreka v enem pomenu. Bi se ga pa izrekalo na več načinov, če bi z imenom človek izraziti različne pomene: če bi npr. nekdo želel s tem imenom označiti, kar je res človek, drugi bi pa želel s tem imenom označiti kamen, ali kaj drugega. Zato sledi, da katoličan, ki pravi, da malik ni Bog, je v protislovju s tistim, ki trdi nasprotno: oba namreč uporabljata ime Bog v pomenu pravega Boga. Saj ko pogan pravi, da je malik Bog, ne uporablja tega izraza v pomenu, da je to domnevni Bog: sicer bi govoril resnico, saj tudi katoličani včasih uporabijo to ime v tem pomenu, kakor v Ps 95, 5, kjer je zapisano: »vsi bogovi poganov so hudi duhovi«.
Podobno je treba reči GLEDE DRUGEGA in TRETJEGA ugovora. Ti razlogi namreč izhajajo iz različnih izražanj imena, ne pa iz različnega pomena.
GLEDE ČETRTEGA ugovora je treba dalje reči, da se ime žival, ki se izreka o resnični in naslikani živali, ne izreka povsem mnogoznačno; Aristotel (Cat., I)[3] jemlje mnogoznačne izraze v širokem smislu, ki vključuje tudi analoške izraze. Saj tudi za bitje, ki ga označuje za analoški izraz, pravi, da se mnogoznačno izreka o različnih kategorijah.
GLEDE PETEGA ugovora pa je treba reči, da sama narava Boga, kakor je v sebi, ne pozna niti pogan niti katoličan: oba ga poznata s pomočjo presežnosti, vzročnosti, zanikanja, kakor je bilo že rečeno (q. 12, a. 12). Po tem pa lahko pogan izrazi ime Bog, ko pravi da je malik Bog, v istem pomenu kot katoličan, ko pravi, da malik ni Bog. Če bi pa bil kdo, ki bi na noben način ne poznal Boga, ga ne bi niti imenoval, razen morda tako, kot izrekamo imena, katerih pomena ne poznamo.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Bk 16 a 5.
[2] Prim. op. k a. 5, c.
[3] Bk I a 1.