Ali se imena, ki se izrekajo o Bogu in ustvarjenih bitjih, izrekajo o njih enoznačno?
(In Sent., lib. I, prol., a. 2, ad 2; dist. ii, q. 1, a. 3; dist. xix, q. 5, a. 2, ad 1; dist. xxxv, a. 4; De ver., q. 2, a. 3, ad 4; a. 11; q. 3, a. 1, ad 7; q. 8, a. 1, ad 6; q. 23, a. 7, ad 9; S. c. G., lib. I, cap. 3, 33 et 34; De div. nom., cap. 1, lect. 3; De pot., q. 7, a. 7; op. II Compend. theol., cap. 27)
ZDI SE, da kar se izreka o Bogu in ustvarjenih bitjih, se izreka o njih enoznačno, saj:
1. Vse, kar je mnogoznačno se zvaja na to, kar je enoznačno, kakor se zvaja mnogotero na eno. Če se namreč ime pes izreka o živali, ki laja, in o morskem psu, je nujno, da se o nečem izreka enoznačno, tj. o lajajočih živalih, sicer bi nikoli ne mogli ugotoviti pomena imena. Najti je določene enoznačne dejavnike, ki se ujemajo s svojimi učinki v imenu in definiciji, kot npr. ko človek poraja človeka; obstajajo pa tudi mnogoznačni dejavniki, kot npr. ko sonce povzroča vročino, čeprav samo ni vroče razen na mnogoznačen način.[1] Zdi se torej, da je prvi dejavnik, na katerega je treba zvesti vse ostale dejavnike, enoznačni dejavnik. Zato pa se, kar se izreka o Bogu in ustvarjenih bitjih, izreka na enoznačen način.
2. Med mnogoznačnimi izrazi ni nobene podobnosti. Če je torej med ustvarjenimi bitji in Bogom nekakšna podobnost, saj je pisano (1 Mz 1, 26): »Naredimo človeka po svoji podobi in sličnosti«, potem se zdi, da se med Bogom in stvarmi izreka kakšno ime na enoznačen način.
3. Mera je istorodna s tem, kar je merejno, kot piše v Metaph. X, 9[2]. Toda Bog je prva mera vseh bitij, kot piše prav tam. Torej je Bog istoroden z ustvarjenimi bitji in se zato nekaj izreka o Bogu in ustvarjenih bitjih na enoznačen način.
TODA PROTI temu karkoli izrekamo o nečem po istem imenu, ne pa v istem oziru, se izreka o tem na mnogoznačen način. Toda nobeno ime ne ustreza Bogu v istem oziru, zato pa pravimo o ustvarjenem bitju, da je modrost v njem kvaliteta, v Bogu pa ne; ko spremenimo rod se spremeni ozir, ker je del definicije. Isto velja tudi za druge primere. Karkoli torej izrekamo o Bogu in ustvarjenih bitij, to izrekamo na mnogoznačen način.
Poleg tega je Bog bolj oddaljen od ustvarjenih bitij, kot so ona med sabo. Toda zaradi razdalje med določenimi ustvarjenimi bitji sledi, da ni mogoče ničesar o njih enoznačno izrekati; kot pri tistih bitjih, ki ne sodijo v isti rod. Zato pa se toliko manj lahko kaj enoznačnega izreče o Bogu in ustvarjenih bitjih, temveč je o njih mogoče govoriti le na mnogoznačen način.
ODGOVARJAM, da je nemogoče, da bi se kaj izrekalo enoznačno o Bogu in ustvarjenih bitjih. Saj vsak učinek, ki ne dosega moči dejavnega vzroka, prejema podobnost slednjega, vendar ne v istem oziru, pač pa nepopolneje: tako to, kar je deljeno in mnogotero v učinkih, je v vzroku nedeljeno in enovito; kakor sonce z eno močjo proizvaja raznolike in mnogovrstne like v tem, kar je pod njim. Na enak način, kot je bilo že rečeno (a. 4), vse popolnosti stvari, ki so prisotne v ustvarjenih bitjih na deljen in mnogoter način, predobstajajo v Bogu na enovit način. Tako torej ko izrečemo ime, ki se nanaša na popolnost ustvarjenega bitja, izraža to ime popolnost kot pojmovno različno od definicije drugih popolnosti: ko izrekamo npr. ime moder o človeku, izražamo s tem popolnost, ki se razlikuje od bistva človeka, kakor tudi od njegove možnosti in biti ipd. Ko pa to ime izrečemo o Bogu, nočemo izraziti nekaj različnega od njegovega bistva ali možnosti ali biti. Zato pa ko ime moder izrekamo o človeku, le-to nekako zajame in zapopade menjeno stvar; ni pa tako, ko ga izrekamo o Bogu, saj pušča v tem primeru menjeno stvar v nezapopadenosti, saj presega to, kar ime izraža. Od tod sledi, da imena moder ne izrekamo v istem oziru glede Boga in glede človeka. Enako velja za ostala imena. Zato pa ne izrekamo nobenega imena enoznačno o Bogu in ustvarjenih bitjih.
Vendar to ne pomeni, da jih izrekamo na povsem mnogoznačen način, kot so trdili nekateri.[3] Kajti če bi bilo tako, bi ne bilo mogoče ničesar spoznati ali dokazati o Bogu iz ustvarjenih bitij, saj bi ti dokazi temeljili na zmotnem sklepanju iz mnogoznačnosti. To pa je tako proti filozofom, ki so veliko dokazali o Bogu, kakor tudi proti sv. Pavlu, ki pravi v Rim 1, 20: »kar je v Bogu nevidnega, z umom dojemamo po ustvarjenih bitjih«.
Treba je torej reči, da se ta imena izrekajo o Bogu in ustvarjenih bitjih po analogiji, tj. po razmerju. To pa pri imenih pomeni dvoje: prvič to, da jih ima več razmerje do enega, kakor se izreka ime zdravo ali zdrav tako o zdravstvu kot o urinu, ker ima oboje usmerjenost k oz. razmerje do zdravja živali: slednje je namreč znamenje zdravja, prvo pa njegov vzrok; drugič to, da ima eno razmerje do drugega, kakor se ime zdravo ali zdrava izreka o zdravstvu in o živali, ker je zdravstvo vzrok zdravja, ki je v živali. Na ta način se nekatera imena izrekajo o Bogu in ustvarjenih bitjih na analoški in ne na povsem mnogoznačen, pa tudi ne na enoznačen način. Ne moremo namreč imenovati Boga drugače kot izhajajoč iz ustvarjenih bitij, kakor je že bilo rečeno (a. 1). Tako torej karkoli izrekamo o Bogu in ustvarjenih bitjih, izrekamo gleda na to, da obstaja določena usmerjenost ustvarjenega bitja k Bogu, kot k počelu in vzroku, v katerem na odličnejši način obstajajo vse popolnosti stvari.
Ta način skupnega izrekanja o Bogu in ustvarjenih bitjih je vmes med čisto mnogoznačnostjo in preprosto enoznačnostjo. Vendar v tem, kar se izreka na analoški način ni le enega ozira, kot je to pri enoznačnih imenih, niti ni ta ozir povsem različen, kot je to pri mnogoznačnih imenih; pač pa izraža ime, ki se izreka na mnogoter način tako, da pomeni različna razmerja k nečemu enemu; kakor ko se zdrav(o) izreka o urinu kot znamenje zdravja živali, o zdravstvu pa kot vzrok tega istega zdravja.[4]
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da čeprav pri stavkih kaže zvesti mnogoznačne izraze na enoznačne, pa vendar pri dejanjih neenoznačni dejavni vzrok po nujnosti predhaja enoznačnemu. Neenoznačni dejavni vzrok je namreč splošni vzrok celotne vrste, kakor je sonce vzrok nastanka celotnega človeštva. Enoznačni vzrok[5] pa ni splošni dejavni vzrok celotne vrste (sicer bi bil vzrok samega sebe, saj bi bil vsebovan v tej vrsti), pač pa je posameznostni vzrok tega posameznika, ki je vzpostavljen v deleženju na vrsti. Splošni vzrok celotne vrste zato ni enoznačni dejavni vzrok. Splošni vzrok je torej pred posameznostnim.[6] – Ta splošni dejavni vzrok pa, čeprav ni enoznačen, ni niti povsem mnogoznačen, kajti sicer ne bi proizvedel nekaj sebi podobnega; zato mu rečemo analogni dejavni vzrok: prav tako se v zadnji posledici tudi pri stavkih zvedejo vsi enoznačni pojmi na enega prvega, ki ni enoznačen, pač pa analoški, tj. na bitje.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da je podobnost ustvarjenega bitja z Bogom nepopolna: zaradi česar ustvarjeno bitje ne predstavlja Boga niti po rodu, kot je bilo že rečeno (q. 4, a. 3).
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da Bog ni merilo, ki bi bilo sorazmerno temu, kar je merjeno. Zato ne sledi, da bi bili Bog in ustvarjena bitja vsebovani v istem rodu.
Iz argumentov razdelka TODA PROTI sledi, da se taka imena ne izrekajo enoznačno o Bogu in ustvarjenih bitjih, ne pa da se izrekajo povsem mnogoznačno.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Tu sv. Tomaž znova govori v okviru aristotelske astronomije, po kateri je Sonce narejeno iz posebne tvari (etra), ki se spreminja le glede na položaj ne pa glede drugih tvarnih lastnosti (toplote npr.), ki so po nujnosti spremenljive. Zato samo ni toplo.
[2] Bk 1053 a 24.
[3] Prim. Maimonides, Doct. perplex., P. I, cap. 59 (FR 84); Averroes, In Metaph., lib. XII, comm. 51 (VIII, 337 B).
[4] To si lahko jasneje predstavljamo takole, da je bitje na sploh to, kar ni protislovno; to pa je dalje dovzetno za obstoj (kar ni protislovno je možno in torej lahko obstaja). Ta odnos ali razmerje do obstoja, pa se v Bogu realizira drugače kot v ustvarjenem bitju: v Bogu sta bistvo in obstoj istovetna, v ustvarjenem bitju pa ne (prim. q. 3, a. 4). Primer (morda nekoliko neroden, ki pa je vzet iz Aristotela: Metaph., IV, 2, 1003 a 34–36) razmerja izrazov zdrav(o) : urin : zdravstvo je torej enak razmerju izrazov odnos do obstoja : ustvarjeno bitje : Bog, v smislu, da kot se izraz zdrav realizira na dva različna načina v urinu (kot znamenje zdravja) in v zdravstvu (kot vzroku zdravja), tako se odnos do obstoja realizira na dva različna načina v ustvarjenem bitju (kjer obstoj ni stvarno istoveten bistvu) in v Bogu (kjer obstoj je stvarno istoveten bistvu). Prim. R. Garrigou-Lagrange, Dieu, son existence et sa nature, n. d., str. 536; Kajetan, De analogia nominum, n. 46, v: Kajetan, Scripta philosophica, ur. N. Zammit in H. Hering, Angelicum, Rim 1952, str. 47.
[5] Kot tedaj ko človek poraja človeka: prim. arg. 1.
[6] Brez sonca ne bi moglo biti nobenega človeka, brez tega posameznega porajajočega človeka (imenujmo ga A), bi pa lahko obstajal kak človek (namreč tak, ki bi ga porodil B, ali bi ga ustvaril Bog).