Ali so imena, ki se izrekajo o Bogu, sopomenke?
(In Sent., lib. I, dist. ii, a. 3; dist. xxii, a. 3; S. c. G., lib. I, cap. 35; De pot., q. 7, a. 6; op. II Compend. theol., cap. 25)
ZDI SE, da so imena, ki se izrekajo o Bogu, sopomenke, saj:
1. Sopomenke so imena, ki pomenijo povsem isto. Toda ta imena, ki jih izrekamo o Bogu, v Bogu pomenijo povsem isto: Božja dobrota je namreč njegovo bistvo, podobno velja za njegovo modrost. Torej so ta imena sopomenke.
2. Če bi rekli, da ta imena pomenijo isto glede na stvar, vendar različno glede na vidik, velja proti temu, da vidik, ki ne odraža ničesar v stvari, je prazen; če je torej omenjenih vidikov več, stvar pa le ena, se zdijo ti vidiki prazni.[1]
3. Bolj je enovito to, kar je eno glede na stvar in glede na vidik, kot kar je eno glede na stvar in mnogotero glede vidikov. Toda Bog je nadvse enovit. Torej bi se reklo, da ni enovit le glede na stvar pač pa tudi glede vidikov. Zato pa imena, ki se izrekajo o Bogu, ne pomenijo različnih vidikov: zato so sopomenke.
TODA PROTI temu velja za vse sopomenke, da če jih povežemo v stavke, zvenijo kot besedna igra, kot če bi rekli, da je obleka oblačilo. Če bi torej vsa imena, ki jih izrekamo o Bogu, bila sopomenke, ne bi bilo mogoče primerno reči, da je Bog dober, ipd.; vendar v Jer 32, 18 je zapisano: »najmočnejši, veliki in mogočni, Gospod vojskinih trum«.
ODGOVARJAM, da omenjena imena, ki se izrekajo o Bogu, niso sopomenke. To bi se zlahka uvidelo, če bi rekli, da ta imena pomenijo zanikanje ali pa razmerje vzročnosti do ustvarjenih bitij: v takem primeru bi različni vidiki teh imen izhajali iz različnih zanikanih stvari, ali pa iz različnih obravnavanih učinkov. Vendar tudi glede na to, da smo rekli (a. 2), da pomenijo taka imena Božjo podstat, pa čeprav na nepopoln način, jasno sledi iz že rečenega (a. 1 in 2), da vključujejo različne vidike. Vidik, ki ga izraža ime, je umsko pojmovanje stvari, ki ga izraža ime. Naš uma pa, ki spoznava Boga iz ustvarjenih bitij, si oblikuje pri tem pojme, ki so sorazmerni popolnostim, ki izhajajo iz Boga v ustvarjena bitja. Te popolnosti predobstajajo v Bogu na enovit in nesestavljen način; v ustvarjenih bitjih pa so prejete ločeno in v mnogoterosti. Kakor torej mnoštvu popolnosti ustvarjenih bitij odgovarja eno enovito počelo, ki ga predstavljajo različne popolnosti ustvarjenih bitij na raznolik in mnogoter način, tako raznolikim in mnogoterim pojmom našega uma odgovarja eden, ki je povsem enovit in ki je po teh pojmih nepopolno spoznan. Zato pa imena, ki jih pripisujemo Bogu, niso sopomenke, saj, čeprav pomenijo eno stvar, jo vendar izražajo pod mnogimi in različnimi vidiki.
To pa je rešitev PRVEGA ugovora, saj so sopomenke tista imena, ki pomenijo eno pod enim vidikom. Imena, ki izražajo različne vidike iste stvari, ne pomenijo enega prvenstveno in po sebi, saj ime izraža stvar le po pojmovanju uma, kot je bilo rečeno (a. 1).
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da različni vidiki pri teh imenih niso votli in prazni, saj vsi odgovarjajo enemu enovitemu kajstvu, ki pa je po njih predstavljeno na mnogoter in nepopoln način.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da k sami Božji popolni enovitosti sodi, da je to, kar je v drugih stvareh prisotno na mnogoter in ločen način, v njem prisotno na nesestavljen in enoten način. Iz tega sledi, da je enovit glede na stvar, mnogoter pa glede na vidike; in to zato, ker ga naš um na mnogoter način dojema, kakor ga stvari na mnogoter način predstavljajo.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Ugovor je zanimiv in pomemben glede na težo, ki jo ima razlikovanje med stvarjo in vidikom (re et ratione) pri sv. Tomažu in že prej pri Aristotelu. Prim. op. h q. 5, a. 1, ad 1. Pomen tega razlikovanja pri sv. Tomažu je lepo poudaril že omenjeni G. Ventimiglia v svojem delu Differenza e contraddizione, Vita e pensiero, Milan 1997, str. 301 sl.