Ali lahko v tem življenju spoznamo Boga z naravnim razumom?
(q. 32, a. 1; q. 84, a. 7, ad 3; q. 86, a. 2, ad 1; In Sent., lib. I, dist. ii, q. unic.; dist. iii, Divisio primae partis textus, q. 1, a. 1; a. 3; dist. xxxv, q. 1, a. 1, c; lib. III, dist. xxvii, q. 3, a. 1; op. LXX De Trin., q. 1, a. 2; In De div. nom., cap. 7, lect. 4; S. c. G., lib. IV, cap. 1; De pot., q. 7, a. 5, ad 2; In Rom.,cap. 1, lect. 6)
ZDI SE, da Boga z naravnim razumom v tem življenju spoznati ne moremo, saj:
1. Boecij pravi (De consol. V, 4)[1], da »razum ne dojame nesestavljenega lika«. Bog pa je v njavišji meri nesestavljeni lik, kot je bilo dokazano (q. 2, a. 7). Torej naravni razum ne more seči do tega, da bi ga spoznal.
2. Duša ne more z naravnim razumom spoznati ničesar brez čutne predstave, kakor pravi Aristotel (De an. III, 7)[2]. Toda ni mogoče, da bi v nas bila čutna predstava Boga, saj je povsem netelesen. Torej ga ni mogoče spoznati po naravnem spoznanju.
3. Spoznanje naravnega razuma je skupno tako dobrim kot zlim, saj imajo skupno naravo. Toda spoznanje Boga pripada le dobrim: sv. Avguštin (De Trin. I, 2)[3] namreč pravi, da »se ostrina človeškega uma ne more zazreti v tako vzvišeno luč, če je ne očisti pravičnost vere«. Torej Boga ni mogoče spoznati z naravnim razumom.
TODA PROTI temu piše v Rim 1, 19 takole: »kar se o Bogu more spoznati, jim je očitno«, in sicer kar je možno spoznati o Bogu z naravnim razumom.
ODGOVARJAM, da naše naravno spoznanje ima svoj izvor v čutih: zato pa naše spoznanje seže do tja, do koder ga vodi to, kar je čutno zaznavno. Od čutnih predmetov se naš um ne more povzpeti do zrenja Božjega bistva, ker so čutna ustvarjena bitja učinki Boga, ki ne dosegajo moči vzroka. Zato ni mogoče iz spoznanja čutnih predmetov spoznati celotne Božje moči: posledično ni mogoče iz tega uzreti njegovega bistva. Ker so pa njegovi učinki odvisni od vzroka, lahko iz njih izhajamo pri ugotavljanju ali Bog je; pa tudi da spoznamo o njem to, kar mu je po nujnosti lastno kot prvemu vzroku, ki presega vse svoje učinke. Zato spoznamo njegov odnos do ustvarjenih bitij, namreč da je vsem njihov vzrok; kakor tudi razliko med ustvarjenimi bitji, da ni torej sam nič od tega, kar je od njega povzročeno; in da mu tega ne odrekamo zaradi njegove pomanjkljivosti, pač pa ker vse to prekomerno presega.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da razum ne more dospeti do nesestavljenega lika, da bi spoznal, kaj je; lahko pa o njem spozna, ali je.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da Boga spoznamo po naravnem spoznanju na osnovi čutni predstav njegovih učinkov.
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da spoznanje Božjega bistva, ki se zgodi po milosti, pripada le dobrim; spoznanje Boga, ki se zgodi po naravnem razumu, pa pripada tako dobrim kot zlim. Zato pravi sv. Avguštin (Retract. I, 4)[4]: »Zavračam, kar sem izrekel v eni od svojih molitev: ‘O Bog, ki si hotel, da le čisti spoznajo tvojo resnico’; ugovarja se mi namreč lahko, da veliko nečistih pozna veliko resnic’, in sicer po naravnem razumu.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 63, 847.
[2] Bk 431 a 16.
[3] PL 42, 822.
[4] PL 32, 589.