Ali bi lahko kdo v tem življenju zrl bistvo Boga?
(II-II, q. 175, a. 4 et 5; q. 180, a. 5; In Sent., lib. III, dist. xxvii, q. 3, a. 1; dist. xxxv, q. 2, a. 2, qa 2; lib. IV, dist. xlix, q. 2, a. 7; De ver., q. 10, a. 11; In II Cor., cap. 12, lect. 1; S. c. G., lib. III, cap. 47; Quodl. I, a. unic.)
ZDI SE, da bi lahko kdo v tem življenju zre Božje bistvo, saj:
1. Jakob pravi (2 Mz 32, 30): »videl sem Boga iz obličja v obličje«. Toda videti iz obličja v obličje, pomeni zreti bistvo tega, kakor sledi iz 1 Kor 13, 12: »zdaj gledamo v zrcalu in uganki, takrat pa iz obličja v obličje«. Torej je možno zreti Božje bistvo v tem življenju.
2. Gospod pravi o Mojzesu (4 Mz 12, 8): »z njim govorim od ust do ust in on gleda Gospoda očitno, ne pa po ugankah in podobah«. To pomeni, da je zrl Božje bistvo. Torej lahko nekdo v času tega življenja zre Božje bistvo.
3. To, v čemer vse ostalo poznamo in po čemer drugo presojamo, nam je po sebi znano. Toda tudi sedaj vse spoznavamo v Bogu. Pravi namreč sv. Avguštin (Conf., XII, 25)[1]: »Če oba vidiva, da je res, kar praviš ti, in oba vidiva, da je res, kar pravim jaz, kje vendarle to vidiva? Ne vidim tega jaz v tebi in niti ti v meni, pač pa oba to vidiva v isti nespremenljivi resničnosti, ki se nahaja onstran najinih umov«. Prav tako pravi tudi drugje (De ver. relig., XXX)[2], da vse presojamo na osnovi Božje resnice. Še drugje pravi (De Trin., XII, 2)[3], da je »razumu lastno presojati telesne stvari na osnovi netelesnih in večnih pojmov, ki bi gotovo ne bili nespremenljivi, če bi ne bivali onstran našega uma«. Torej tudi v tem življenju zremo Božje bistvo.[4]
4. Po sv. Avguštinu (De Gen. ad litt., XXIV)[5] zremo z umskim zrenjem vse to, kar je v duši po svojem bistvu. Toda umsko zrenje dojema umljive stvari po samem bistvu in ne po kakšnih podobnostih, kot sam pravi prav tam. Ker pa je Bog po svojem bistvu v naši duši, zremo njegovo bistvo.
TODA PROTI temu velja, kar piše v 2 Mz 33, 20, da »noben človek me ne more videti in ostati živ«. Razlaga se glasi: »Dokler živimo tu dol svoje smrtno življenje, lahko zremo Boga po določenih podobnostih, ne pa po samem spoznavnem liku njegove narave«.
ODGOVARJAM, da očiščen človek ne more zreti Božjega bistva, razen če se loči od tega smrtnega življenja. To pa zato, ker, kakor je bilo že rečeno (a. 4), način spoznanja sledi načinu narave spoznavajoče stvari. Naša duša pa, dokler živimo v tem življenju, ima bit v telesni tvari; zato pa lahko naravno spoznava le to, kar ima lik v tvari ter kar je možno na osnovi tega spoznati. Toda očitno je, da ni mogoče spoznati Božjega bistva izhajajoč iz narave tvarnih stvari: dokazano je namreč bilo (a. 2), da spoznanje Boga po kakršnikoli ustvarjeni podobnosti ni istovetno zrenju njegovega bistva. Zato ni mogoče, da bi človeška duša zrla Božje bistvo v tem življenju. Pokazatelj tega je, da je naša duša toliko bolj sposobna dojeti abstraktne umne predmete, kolikor bolj se odvrne od telesnih stvari. Zato smo v sanjah in v stanju odtujenosti od telesnih čutov bolj dovzetni za Božja razkritja in za napovedi prihodnosti. Zato duša ne more biti povzdignjena k najvišjemu umnemu predmetu, tj. k Božjemu bistvu, dokler je še vpeta v to smrtno življenje.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da je po sv. Dioniziju (De cael. hier., IV, 3) v Svetem pismu govor o tem, da nekdo vidi Boga, ko pride do nastanka nekakšnih oblik, čutnih ali domišljijskih, ki predstavljajo podobnost nečesa Božjega. Ko torej Jakob reče: »videl sem Boga iz obličja v obličje«, se to ne nanaša na Božje bistvo, pač pa na kakšno obliko, ki predstavlja Boga. Videti Božjo osebo, da govori, pa čeprav v domišljijskem zrenju, pa že sodi na določen način k vzvišenosti preroštva, kakor bomo še dokazali (II-II, q. 174, a. 3), ko bo govor o stopnjah preroštva. Lahko pa, da je Jakob to rekel, da bi označil določeno vzvišenost umske kontemplacije, ki presega običajno stanje.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da kakor lahko Bog čudežno naredi kaj nadnaravnega v telesnih stvareh, tako je povzdvignil k zrenju svojega bistva um nekaterih ljudi, ki so še živeli v tem mesu, vendar ne da bi se posluževal mesenih čutov. Tako je govoril sv. Avguštin (De Gen. ad litt., XII, 26; Epist., CXLVII, 13)[6], [7] o Mojzesu, ki je bil učitelj Judov, in o sv. Pavlu, ki je bil učitelj poganov. To bomo obsežneje obravnavali, kjer bo govor o zamaknjenju (II-II, q. 175, a. 3–6).
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da je treba razumeti izraz, da vse zremo v Bogu in da po njem vse sodimo, v pomenu, da vse spoznavamo in presojamo, ker deležimo na njegovi luči. Tako tudi pravimo, da vse čutne stvari vidimo in presojamo v soncu, tj. v sončni svetlobi. Zato pa pravi sv. Avguštin (Soliloq., I, 8)[8]: »Predmetov raznih ved ni mogoče uzreti, če jih ne razsvetli njihovo sonce«, tj. Bog. Kakor torej zato, da bi nekaj čutno uzrli, ni potrebno zreti podstati sonca, tako tudi za umsko zrenje ni nujno zreti Božjega bistva.
GLEDE ČETRTEGA ugovora pa je treba reči, da umski zor ima za predmet to, kar je v duši, kakor je umljivo v umu. Na ta način je Bog v dušah blaženih, ne pa v naši duši, kjer se nahaja po prisotnosti, bistvu in moči.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 32, 840.
[2] PL 34, 146.
[3] PL 42, 999.
[4] Tako stališče so zagovarjali ontologisti, zlasti Vincenzo Gioberti.
[5] PL 34, 474.
[6] PL 34, 467.
[7] PL 33, 610.
[8] PL 32, 877.