3. ČLEN
Ali je večnost lastna le Bogu?
(In Sent., lib. I, dist. viii, q. 2, a. 2; lib. IV, dist. xlix, q. 1, a. 2, qc. 3, a. 3; In De div. nom., cap. 10, lect. 3; Quodl. X, q. 2, a. unic.; In De causis, lect. 2.)
ZDI SE, da večnost ni lastna le Bogu, saj:
1. V Dan 12, 3 je zapisano, da »tisti, ki so mnoge poučili v pravičnosti, bodo kakor zvezde na vekomaj trajajočih večnosti«. Vendar ne bi bilo mnogo večnosti, če bi bil večen le Bog. Torej Bog ni edini večen.
2. V Mt 25, 41 je zapisano: »Pojdite, prekleti, v večni ogenj«. Torej ni le Bog večen.
3. Vse večno je nujno. Vendar marsikaj je nujno, kot npr. vsa načela, iz katerih izhajajo dokazi, kakor tudi vse dokazani stavki. Torej ni večen le Bog.
TODA PROTI temu pravi sv. Hieronim (Epist. XV)[1], da »je le Bog tisti, ki nima začetka«. Kar pa ima začetek, ni večno. Torej je večen le Bog.
ODGOVARJAM, da je večnost v pravem in resničnem pomenu le v Bogu. Večnost namreč sledi iz nespremenljivosti, kot je bilo rečeno (a. 1): le Bog je namreč povsem nespremenljiv, kot je bilo zgoraj dokazano (q. 9, a. 2). Vendar v smislu, v katerem nekatera bitja prejmejo od njega nespremenljivost, prejmejo tudi večnost.
Nekatera bitja namreč prejmejo od Boga nespremenljivost v smislu, da nikoli ne prenehajo biti: in v tem smislu piše v Prd 1, 4, da »zemlja vekomaj ostaja«. O drugih stvareh piše Sveto pismo, da so večne zaradi trajnosti njihovega obstoja, čeprav so minljive: tako Psalm (75, 5) govori o »večnih gorah«, v 5 Mz 33, 15 pa je govor o »sadovih večnih gričev«. Nekatera bitja v večji meri deležijo na večnosti, ker imajo nespremenljivost tako glede obstoja, kot glede delovanja, kakor je to pri angelih in pri blaženih, ki zrejo Besedo: kajti v svetih zaradi tega zrenja Besede ni »spremenljivih misli«, kakor pravi sv. Avguštin (De Trin., XV, 16)[2]. Zato pravimo, da tisti, ki zrejo Boga, imajo večno življenje, po besedi iz Jn 17, 3, da »je večno življenje v tem, da spoznajo tebe«itd.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da govorimo o mnogih večnostih zaradi mnoštva tistih, ki deležijo na večnosti tako, da zrejo Boga.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da govorimo o večnosti peklenskega ognja le v smislu njegove neminljivosti. Vendar v mukah tistih, ki se v njem nahajajo obstaja sprememba, saj je zapisano pri preroku Jobu (25, 19): »iz snežnice naj pridejo v preveliko vročino«. Torej v peklu ni prave večnosti, temveč prej čas po besedi iz Psalma (80, 16): »njihov čas bo na veke«.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da je nujnost eden izmed načinov, ki so lastni resnici. Resnica pa po Aristotelu (Metaph., VI, 5)[3] biva v umu. Zato je to, kar je resnično in nujno večno, ker biva v večnem umu; tak pa je le Božji um. Torej iz tega ugovora ne sledi, da bi obstajalo kaj večnega izven Boga.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Ad Damasum (PL 22, 357).
[2] PL 42, 1079.
[3] Bk 1027 b 27.