2. ČLEN
Ali je Bog večen?
(In Sent., lib. I, dist. xix, q. 2, a. 1; S. c. G., lib. I, cap. 15; op. II Compend. theol., cap. 5, 7 et 8)
ZDI SE, da Bog ni večen, saj:
1. K Bogu ne sodi, da bi bil kakorkoli narejen. Toda večnost je nekaj narejenega: Boecij namreč pravi (De Trin., cap. 4)[1], da »tekoči trenutek naredi čas, mirujoči trenutek pa naredi večnost«; sv. Avguštin pa pravi (Octog. trium quaest., q. 23)[2], da je »Bog naredil večnost«. Torej Bog ni večen.
2. Kar je pred večnostjo in kar je po večnosti, tega večnost ne meri. Toda Bog je pred večnostjo, kakor je rečeno v delu De Causis (§ 2)[3], in pred večnostjo, kakor je rečeno v 2 Mz 15, 18, da »Gospod kraljuje večno in še čez«. Torej k Bogu ne sodi, da je večen.
3. Večnost je nekakšna mera. Vendar k Bogu ne sodi, da je izmerjen. Torej k njemu ne sodi niti, da je večen.
4. V večnosti ni sedanjosti, preteklosti ali prihodnosti, ker je vsa hkrati, kakor je bilo rečeno (a. 1). Vendar v Svetem pismu se o Bogu izrekajo besede v sedanjiku, pretekliku in prihodnjiku. Torej Bog ni večen.
TODA PROTI temu pravi sv. Atanazij: »Večni Oče, večni Sin, večni Sv. Duh«.[4]
ODGOVARJAM, da pojem večnosti izhaja iz nespremenljivosti, kakor pojem časa izhaja iz gibanja, kot sledi iz že rečenega (a. 1). Ker je torej Bog nadvse nespremenljiv, mu nadvse pripada, da je večen. Pa ne le, da je večen – on je svoja večnost: nobena druga stvar namreč ni svoje trajanje, saj ni svoja bit. Bog pa je svoja[5] enotna bit: kakor je torej svoje bistvo, tako je tudi svoja večnost.
GLEDE PRVEGA ugovora je treba reči, da pravimo, kako mirujoči trenutek naredi večnost, le glede na naše dojemanje. Kakor je v nas povzročeno dojetje časa po dojetju tekočega trenutka, tako je povzročeno v nas dojetje večnosti po dojetju mirujočega trenutka. Ko pa pravi sv. Avguštin, da je »Bog naredil večnost«, je to mišljeno glede udeležene večnosti: Bog nekaterim bitjem podeljuje svojo večnost, kakor jim podeljuje svojo nespremenljivost.
Iz tega sledi tudi rešitev DRUGEGA ugovora. O Bogu pravimo, da je pred večnostjo, v smislu kot so na večnosti udeležene netvarne podstati. Zato na istem mestu pravi, da se »um izenači z večnostjo«. Glede omenjenega stavka 2 Mz (»Gospod kraljuje večno in še čez«) pa je treba vedeti, da je večnost tu razumljena v smislu veka, kakor se glasi drug prevod (»Gospod kraljuje na veke in še čez«). V tem smislu je torej rečeno, da bo kraljeval onstran večnosti, ker traja onstran vseh vekov, tj. onstran slehernega določenega trajanja: nič drugega ni namreč vek kot trajanje poljubne stvari, kakor piše v De cael. (I, 9)[6]. Lahko pa kraljevanje onstran večnosti pomeni tudi, da celo če bi še kaj drugega vedno bilo (kot npr. gibanje nebesnih teles, kakor menijo nekateri filozofi)[7], bi kljub temu Bog vladal onstran tega, ker je njegovo kraljevanje vse hkrati.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da večnost ni nič drugega kot Bog sam. Zato ne pravimo, da je Bog večen, kot da bi bil izmerjen, pač pa jemljemo pojem merila le po našem dojemanju.
GLEDE ČETRTEGA ugovora je treba reči, da se besede v različnih časih nanašajo na Boga, ker večnost vključuje vse čase, ne pa ker bi se razlikovala po sedanjosti, preteklosti in prihodnosti.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 64, 1253.
[2] PL 40, 16.
[3] BA 165.4.
[4] Denz. 39.
[5] Prim. prvo op. h q. 3, a. 4, c.
[6] Bk 279 a 23.
[7] Prim. q. 46, a. 1, ad 3 et 5.