Že nekaj časa opazujem, kaj se dogaja v našem šolskem sistemu. In čim globlje gledam, tem bolj jasno postaja: to ni več izobraževanje. To je sistematično oblikovanje zavesti.
Otroci ne dobijo trdnih temeljev v slovenščini, v zgodovini ali v logičnem mišljenju. Namesto tega dobijo obilico balasta – šport, likovna, projekti, »kompetence«, »vključevanje«. Rezultati pri slovenščini so sramotni. A nihče se resno ne vpraša, zakaj. Namesto tega se iščejo izgovori in se še bolj poudarja »mehke vsebine«.
Jaz imam štiri otroke. Šolam jih doma. In vsak dan znova vidim, koliko časa in energije se v javnem šolstvu porabi za stvari, ki otrok ne izobražujejo, temveč jih počasi, a vztrajno oddaljujejo od resnice, od naravnega reda in od lastne kulture. Otroci postajajo vse bolj zabiti v temeljnih stvareh, hkrati pa se jih uči, da je vse relativno in da je treba slediti »duhu časa«.
Kolikokrat so škofje ali odgovorni v Cerkvi javno in jasno povedali, da je takšen sistem nevaren za vero in za narod? Kolikokrat so podprli starše, ki hočejo svoje otroke vzgajati drugače? Skoraj nikoli. Namesto tega slišimo tišino ali celo posredno podporo sistemu.
To ni naključje. To je načrtno. Sistem hoče otroke oblikovati v poslušne, korenine nimajoče posameznike. In žal se zdi, da tudi del Cerkve pri tem molči ali celo sodeluje.
Mi pa vemo, da je vzgoja otrok najprej in predvsem odgovornost staršev, ne države. In da je prava vzgoja tista, ki otroka pripravlja na večnost, ne pa samo na trg dela.
Dokler se ne bomo tega zavedli in dokler ne bomo množično začeli zahtevati prave svobode za starše, bo ta sistem še naprej delal svoje. Tiho. Sistematično. Proti Kristusu in proti našemu narodu.
Christus vincit!