Starejši katoliški avtorji so pogosto in odločno opozarjali na nevarnost lahkomiselnega in nečastnega ravnanja s svetimi rečmi. Avtor enega takih del poudarja, da vsaka površnost pri ravnanju z Najsvetejšim Zakramentom, s svetimi podobami, z molitvijo in s samimi cerkvenimi prostori vodi v postopno ohladitev vere in v izgubo pravega strahospoštovanja do Boga.
Danes se srečujemo z različnimi oblikami nečastnega odnosa do svetega. Pogosto lahko opazimo površno in nepremišljeno obhajilo, neprimerno vedenje v cerkvi, hitro in nepoglobeno molitev ter splošno pomanjkanje zavedanja, da imamo opravka s svetim. Takšen odnos ne more ostati brez posledic za duhovno življenje posameznika in za celotno krščansko skupnost.
Ko človek izgubi občutek za svetost, hitro izgubi tudi globino svoje vere in postane dovzeten za površnost in ravnodušnost. Zato je treba z vso resnostjo pristopati k vsemu, kar je sveto, in se varovati vsake oblike lahkomiselnosti pri ravnanju s svetimi rečmi in mesti. Starejši avtorji so poudarjali, da je spoštovanje svetega eden od temeljev prave vere in da brez tega spoštovanja vera postane šibka in brez prave globine.
Danes, ko se svetost pogosto relativizira ali pa se z njo ravna površno, so ta opozorila še posebej potrebna. Brez pravega spoštovanja do svetega človek hitro izgubi tudi zavedanje o Božji navzočnosti in postane ravnodušen do stvari, ki bi morale biti najpomembnejše v njegovem življenju.