Med starejšimi katoliškimi pisci najdemo več del, ki poudarjajo, da Cerkev ni zgolj trpeča in molčeča skupnost, temveč da ima od vsega začetka tudi značaj vojskujoče se Cerkve. Avtor enega takih del jasno piše, da mora biti kristjan vedno pripravljen na duhovni boj – ne proti konkretnim ljudem, temveč proti grehu, proti duhu tega sveta in proti vsem silam, ki hočejo oslabiti ali izkriviti pravo vero in njen nauk.
Danes se pogosto sliši, da mora biti kristjan predvsem prijazen, strpen in odprt do vseh mnenj in načinov življenja. Takšen pristop pa hitro vodi v to, da resnica postane relativna in da se vera prilagaja zahtevam sveta, namesto da bi svet spreminjala po Božji volji. Prava tradicija nas uči, da je takšna pasivnost nevarna. Kdor noče bojevati se za resnico in za čistost vere, jo prej ali slej izgubi, saj se vera brez borbe postopoma razvodeni, izgubi svojo moč in postane le še ena od mnogih človeških idej.
Starejši avtorji so poudarjali, da je Cerkev Ecclesia militans – vojskujoča se Cerkev. Ta značaj ni nekaj naključnega ali zgodovinsko pogojenega, temveč izhaja iz same narave krščanstva, ki je vedno v nasprotju z duhom tega sveta. Kristjan ni poklican k mirnemu sožitju z vsem, kar svet ponuja, temveč k stalnemu razločevanju in boju za tisto, kar je resnično dobro in sveto. Brez te borbenosti vera hitro postane šibka, prilagodljiva in brez prave moči.
Danes, ko se od kristjanov pogosto zahteva, da molčijo in se ne izpostavljajo, da ne bi motili javnega miru ali da ne bi užalili določenih skupin, so ta stara opozorila še posebej aktualna in potrebna. Če kristjan noče več stati za resnico, ker se boji posledic, potem njegova vera postane le še zunanjost brez notranje moči. Zato je treba spet obuditi zavedanje, da je biti kristjan povezano tudi z borbo in s pripravljenostjo na žrtvovanje lastnega udobja za višje resnice.