Ali Božja volja podeljuje nujnost temu, kar hoče?
(Q. 22, a. 4; De ver., q. 23, a. 5; S. c. G., lib. I, cap. 85; lib. II, cap. 30; Quodl. XI, q. 3, a. unic.; De malo, q. 16, a. 7, ad 15; Quodl. XII, q. 3, a. unic., ad 1; In De int., lib. I, lect. 14; Metaph., lib. VI, lect. 3)
ZDI SE, da Božja volja podeljuje nujnost temu, kar hoče, saj:
1. Sv. Avguštin pravi (Ench., CIII)[1]: »Nihče se ne reši razen tistega, za katerega Bog hoče, da je rešen. Zato je treba prositi, da to hoče, ker če to hoče, je nujno, da bo tako«.
2. Vsak vzrok, ki ne more biti oviran, po nujnosti proizvede svoj učinek: zato narava deluje vedno enako, razen če jo kaj ovira, kakor pravi Aristotel (Phys., II, 8)[2]. Toda Božja volja ne more biti ovirana: pravi namreč sv. Pavel (Rim 9, 19): »kdo se more upirati njegovi volji«. Torej Božja volja podeljuje nujnost temu, kar hoče.
3. Kar črpa svojo nujnost iz tega, kar mu predhaja, je brezpogojno nujno: zato je smrt za žival nujna, ker je sestavljena iz nasprotij. Toda od Boga ustvarjene stvari so v odnosu do Božje volje kot do nečesa predhodnega, do česar črpajo nujnost: resničen je namreč pogojni stavek, če Bog kaj hoče, se to zgodi; pravzaprav je vsak resničen pogojni stavek nujen. Sledi torej, da vse, kar Bog hoče, je brezpogojno nujno.
TODA PROTI temu, vse, kar se dobrega zgodi, Bog hoče, da se zgodi. Če bi torej njegova volja podeljevala nujnost temu, kar hoče, bi sledilo, da se vse dobro zgodi po nujnosti. Tako bi pa odpadla svobodna izbira, svobodno preudarjanje in vse kar je temu podobnega.
ODGOVARJAM, da Božja volja podeljuje nujnost nekaterim predmetom hotenja, ne pa vsem. Razlog za to so nekateri hoteli videti v vmesnih vzrokih, češ da to kar povzroči po nujnih vzrokih je nujno, kar pa povzroči po prigodnih vzrokih je prigodno. Vendar taka razlaga se ne zdi zadostna zaradi dvojega. Prvič namreč, ker postane učinek poljubnega prvega vzroka prigoden zaradi drugega vzroka, v kolikor je pomanjkljivost drugega vzroka tista, ki ovira učinek prvega: tako je pomanjkljivost rastline tista, ki ovira moč sonca. Vendar nobena pomanjkljivost drugotnih vzrokov ne more ovirati Božje volje pri proizvajanju svojega učinka. – Drugič, ker če se razlika med nujnostjo in prigodnostjo naslanja le na drugotne vzroke, pomeni, da to ni odvisno od Božje volje: to pa ni prikladno.
Zato pa je bolje reči, da se to dogaja zaradi učinkovitosti Božje volje. Ko je namreč vzrok učinkovit v svojem delovanju, bo učinek skladen z vzrokom ne le glede na to, kar je narejeno, pač pa tudi glede na način kako je narejeno in kako je: zaradi pomanjkljivosti dejavne moči v semenu se zgodi, da se sin, ki se rodi, razlikuje od očeta po pritikah, ki sodijo k načinu bivanja. Ker pa je Božja volja nadvse učinkovita, ne sledi le, da se zgodi to, kar Bog hoče, pač pa tudi, kakor to Bog hoče. Bog namreč hoče, da nekaj nastane nujno, nekaj pa prigodno, in sicer zaradi dovršenosti vesolja. Zato pa je določenim učinkom dodelil nujne, nezgrešljive vzroke, iz katerih učinki po nujnosti izvirajo; drugim pa je dodelil prigodne, zgrešljive vzroke, iz katerih izhajajo vzroki na prigoden način. Od Boga hoteni učinki torej ne nastajajo prigodno zato, ker so njihovi bližnji vzroki prigodni, pač pa jim je Bog dodelil prigodne vzroke zato, ker je hotel, da nastajajo prigodno.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da je treba pri onih Avguštinovih besedah razumeti nujnost stvari, ki jih Bog hoče, v pogojnem in ne v brezpogojnem pomenu; nujno je namreč resničen pogojni stavek, ki pravi, če Bog to hoče, je nujno, da se to zgodi.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da iz tega, da se nič ne more zoperstaviti Božji volji, ne sledi le, da se zgodi to, kar Bog hoče, da se zgodi, pač pa tudi, da se to zgodi na prigoden ali nujen način, če Bog hoče, da se tako zgodi.
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da, kar je naknadno, črpa nujnost iz predhodnega po načinu predhodnega. Zato pa to, kar se zgodi po Božji volji ima tako nujnost, kakršno Bog hoče, da jo ima; tj. brezpogojno ali pa le pogojno. Torej ni vse brezpogojno nujno.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 40, 280.
[2] Bk 199 b 18.