Ali Bog hoče zlo?
(Q. 48, a. 6; q. 49, a. 2; I-II, q. 79, a. 1; II-II, q. 19, a. 1, ad 3; In Sent., lib. I, dist. xlvi, a. 4; S. c. G., lib. I, cap. 95 et 96; De pot., q. 1, a. 6; De malo, q. 2, a. 1, ad 16; op. II Compend. Theol., cap. 141 et 142)
ZDI SE, da Božja hoče zlo, saj:
1. Bog hoče vse, kar se dobrega zgodi. Vendar to, da se dogaja zlo, je dobro. Pravi namreč sv. Avguštin (Ench., XCVI): »Čeprav to, kar je zlo, v kolikor je zlo, ni dobro, je kljub temu dobro, da je poleg dobrega tudi zlo«. Torej Bog hoče zlo.
2. Sv. Dionizij pravi (De div. nom., IV, 19)[1]: »Zlo prispeva k popolnosti vsega (tj. vesolja)«. Sv. Avguštin tudi pravi (Ench., X)[2]: »Iz celote stvari nastane čudovita lepota vesolja, v katerem tudi to, čemur pravimo zlo, ko je dobro urejeno in postavljeno na svoje mesto, stori, da dobro pride bolj do izraza: zato je dobro ob primerjavi z zlom bolj všečno in bolj hvalevredno«. Bog pa hoče vse, kar se nanaša na popolnost in kras vesolja: zlasti to je tisto, kar Bog hoče pri ustvarjenih bitjih. Torej Bog hoče zlo.
3. Izvršitev zla in njegova neizvršitev sta si protislovno nasprotna. Toda Bog noče, da bi zlo ne bilo izvršeno, saj ko je zlo kdaj storjeno, ga Božja volja ne prepreči vselej. Torej Bog hoče izvršitev zla.
TODA PROTI temu pravi sv. Avguštin (Octog. trium quaest., q. 3)[3]: »Človek ne postane nikoli slabši zaradi vpliva modrega človeka. Vendar Bog je nad vsemi modreci; toliko manj lahko torej postane nekdo slabši zaradi Božjega vpliva. Z Božjim vplivom pa je mišljena Božja volja«. Torej človek ne postane slabši zaradi Božje volje. Jasno pa je, da zaradi kakršnegakoli zla postane nekaj slabše. Torej Bog noče zla.
ODGOVARJAM, da zato, ker je pojem zla pojem nečesa, kar je predmet težnje, kakor je bilo že rečeno (q. 5, a. 1), zlo nasprotuje dobremu; nemogoče je namreč, da bi bilo nekaj zlega kot takega, predmet težnje, niti naravne, niti živalske in niti umne, kar je volja. Nekaj zlega postane predmet težnje na pritičen način, v kolikor služi k dosegi česa dobrega. To se kaže pri vsaki vrsti težnje. Naravni vršilec namreč ne meri na umanjkanje ali preminutje, pač pa na lik, kateremu je pridruženo umanjkanje drugega lika; ali pa na nastanek nečesa, ki je obenem preminutje nečesa drugega. Tudi lev z ubojem jelena meri na hrano, kateri je pridružen uboj živali. Podobno prešuštnik meri na užitek, kateremu je pridružena izprijenost krivde.
Vendar zlo, ki je pridruženo nečemu dobremu, je umanjkanje drugega dobrega. Nikoli ne bi nekaj težilo k zlu, razen pritično, če bolj teži k dobru, ki se mu je pridružilo zlo, kakor k onemu, ki je odvzeto z zlom. Nobenega dobra pa Bog ne želi bolj kot svoje dobrote: toda želi nekatera dobra bolj od drugih. Zato pa na noben način noče zla krivde, ki odvzema usmerjenost k Božjemu dobru; vendar hoče zlo naravne pomanjkljivosti ali zlo kazni, ko hoče določeno dobro, ki se mu pridružuje tako zlo: tako, ko hoče pravičnost, hoče kazen, in ko hoče ohraniti naravni red, hoče, da kaj naravno premine.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da so nekateri[4] rekli, da čeprav Bog noče zla, vendar hoče, da zlo je in se vrši, kajti čeprav zlo ni dobro, je vendar dobro, da zlo je in se vrši. Tako so dejali, ker se to, kar je v sebi zlo, usmeri k nečemu dobremu: ta usmeritev naj bi bila vsebovana v njihovih besedah, da zlo je in se vrši. Vendar to ni prav povedano. Kajti zlo se ne usmerja k dobremu po sebi, pač pa pritično. Onstran namena grešnika je, da iz tega sledi kaj dobrega; kakor je onstran namena tiranov bilo, da je iz njihovih preganjanj zasijala stanovitnost mučencev. Zato ni mogoče reči, da je taka usmerjenost k dobremu vsebovana v njihovih besedah, da zlo je in se vrši: kajti nihče ne presoja glede na to, kar nečemu pripada na pritičen način, pač pa glede na to, kar mu pripada po sebi.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da zlo ne služi popolnosti in krasu vesolja drugače kot na pritičen način, kakor je bilo rečeno (ad 1). Torej tudi to, kar pravi sv. Dionizij, da zlo prispeva k popolnosti vesolja, je treba jemati skoraj kot nekakšno sklepanje na osnovi nemogočega.[5]
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da čeprav si izvršitev zla in njegova neizvršitev nasprotujeta na način protislovja, pa vendar hoteti izvršiti zlo in hoteti neizvršiti zlo si ne nasprotujeta na tak način, ker gre v obeh primerih za trdilne besedne zveze. Bog namreč noče niti, da se zlo izvrši, niti, da se ne izvrši; pač pa hoče dopustiti, da se zlo izvrši. In to je dobro.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PG 3, 717.
[2] PL 40, 236.
[3] PL 40, 11.
[4] Hugo de S. Victore, De Sacram., lib. I, p. iv, cap. 13 (PL 176, 239).
[5] Takšno sklepanje (reductio ad absurdum) imamo, ko pokažemo, da je zanikanje nekega stališča protislovno, torej stališče nujno velja. Vendar tu je treba razumeti Tomaževe besede bolj v smislu, da sv. Dionizij govori tu na nekoliko pretiran, oksimoronski način, ker kontekst odlomka sv. Dionizija ne kaže na nobeno argumentativno shemo v smislu reductio ad absurdum.