Ali je Božja volja spremenljiva?
(In Sent., lib. I, dist. xxxix, q. 1, a. 1; dist. xlvii, q. 1, ad 2; De ver., q. 12, a. 11, ad 3; S. c. G., lib. I, cap. 82; lib. III, cap. 91, 96 et 98; In Hebr., cap. 6, lect. 4)
ZDI SE, da je Božja volja spremenljiva, saj:
1. Gospod je dejal (1 Mz 6, 7): »žal mi je, da sem naredil človeka«. Toda vsakdo, ki se kesa tistega, kar je naredil, ima spremenljivo voljo. Torej ima Bog spremenljivo voljo.
2. V Jer 18, 7–8 je rečeno v imenu Gospoda: »Včasih zagrozim kakšnemu narodu ali kraljestvu, da ga bom izruval, zrušil in ugonobil. Če pa se tisti narod odvrne od svoje hudobije, zaradi katere sem mu grozil, se kesam hudega, ki sem mu ga mislil prizadeti«. Torej ima Bog spremenljivo voljo.
3. Karkoli Bog počne, počne hote. Toda ne počne vselej enakega: enkrat je namreč ukazal izpolnjevati pravne predpise, potem jih je prepovedal. Torej ima spremenljivo voljo.
4. Bog noče po nujnosti tega, kar hoče, kakor je bilo rečeno (a. 3). Torej lahko isto stvar hoče in noče. Vendar vse, kar je zmožno obeh nasprotij, je spremenljivo: tako to, kar lahko je in lahko ni, je spremenljivo glede podstati; kar je lahko tu in lahko ni tu, je spremenljivo glede kraja. Torej je Bog spremenljiv glede volje.
TODA PROTI temu je zapisano (4 Mz 23, 19): »Bog ni kot človek, da bi lagal; tudi ne kot sin človekov, da bi se spremenil«.
ODGOVARJAM, da je Božja volja povsem nespremenljiva. Pri tem pa je treba upoštevati, da je eno spremeniti voljo, drugo pa hoteti, da bi se nekatere stvari spremenile. Nekdo, ki ima nepremakljivo stanovitno voljo, hoče sedaj storiti to, potem pa nasprotno. Volja bi se tedaj spremenila, če bi nekdo začel hoteti to, kar prej ni hotel, ali bi nehal hoteti, kar je hotel. To pa se ne more zgoditi, ne da bi prišlo do spremembe ali na ravni spoznanja ali na ravni podstati nosilca hotenja. Če gre za hotenje nečesa dobrega, lahko nekdo na dva načina začne nekaj hoteti. Prvič tako, da mu začne to biti dobro. To pa se ne more zgoditi brez spremembe v hotečem: tako ob prihodu mraza, postane dobro sedeti ob ognju, kar pa prej ni bilo dobro. Drugič pa tako, da na novo spozna, da je to zanj dobro, česar prej ni vedel: zato pa je priporočljivo, da spoznavamo, kaj je za nas dobro. Zgoraj pa je bilo dokazano (q. 9, a. 1; q. 14, a. 15), da sta tako Božja podstat kot njegovo spoznanje povsem nespremenljiva. Torej mora biti tudi njegova volja povsem nespremenljiva.
GLEDE PRVEGA ugovora je treba torej reči, da je treba to Božjo besedo razumeti metaforično glede na podobnost z nami: ko se nečesa kesamo, uničimo, kar smo naredili. Pa vendar se lahko to zgodi brez spremembe hotenja, kajti tudi človek lahko brez spremembe hotenja hoče nekaj narediti in obenem namerava nato to uničiti. Rečeno je torej, da se je Bog pokesal glede na podobnost s tako dejavnostjo, saj je človeka, ki ga je naredil, je izbrisal z obličja zemlje s potopom.[1]
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da Božja volja, ki je prvi in univerzalni vzrok, ne izključuje vmesnih vzrokov, v moči katerih je, da proizvedejo določen učinek. Ker pa noben vmesni vzrok ne dosega zmožnosti prvega vzroka, je mnogo stvari v Božji moči, védenju in volji, ki niso vsebovane v redu nižjih vzrokov; tako je bilo z Lazarjevim vstajenjem. Če bi nekdo gledal na nižje vzroke, bi dejal: Lazar ni vstal; če pa gleda na prvi, Božji vzrok, lahko reče: Lazar je vstal. Vendar Bog hoče oboje: včasih hoče, da je nekaj narejeno po vmesnih vzrokih in ne po prvem; včasih pa nasprotno. Tako je treba torej reči, da Bog včasih izreče, da se bo nekaj zgodilo, kar je zajeto v red nižjih vzrokov, kot je npr. to, kar je vezano na razpoloženje narave ali zaslug; pa se vendar to ne zgodi, ker je določeno drugače na ravni višjega Božjega vzroka. Tako je bilo npr. napovedano Ezekiju (Iz 38, 1): »Daj ukaze za svojo hišo, kajti umrl boš, ne boš preživel!«, pa se to vendar ni zgodilo, ker je bilo od vekomaj drugače določeno v Božjem védenju in hotenju, ki sta nespremenljiva. Zato pravi sv. Gregor Veliki, da »Bog spremeni sodbo, ne pa svèta«,[2] namreč svèta svoje volje. Ko torej pravi, »kesam se«, je treba to razumeti metaforično: ko namreč ljudje ne uresničijo svojih groženj, je to zato, ker se jih najverjetneje kesajo.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da iz tega razloga ni mogoče zaključiti, da ima Bog spremenljivo voljo; pač pa da hoče spremembo.
GLEDE ČETRTEGA ugovora pa je treba reči, da čeprav ni brezpogojno nujno to, da Bog nekaj hoče, pa je vendar to pogojno nujno, zaradi nespremenljivosti Božje volje, kot je bilo že rečeno (a. 3).
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Ta odlomek je pomemben tudi za slovensko književnost, ker je na njem Simon Gregorčič utemeljil svojo obrambo pesmi Človeka nikar pred Mahničevo kritiko. Mahnič razlaga metaforičnost tega odlomka v skladu s sv. Ambrozijem nekoliko drugače kot sv. Tomaž, in sicer takole: »Tako velika je bila hudobija človekova, da bi se, ako bi bilo mogoče, Bog sam, ki je večno nespremenljiv, kesal bil« (A. Mahnič, »Dvanajsterim večerom« drugi dodatek, v: Slovenec, 91 [1885]; prim. I. Kerže, Mahničeva estetika in literarna kritika, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 2019).
[2] Sv. Gregor Veliki, Mor., lib. XVI, cap. 10 (PL 75, 1127).