O ZMOTI
Sledi obravnava zmote.
Glede nje se zastavljajo štiri vprašanja:
1. Ali je zmota v stvareh?
2. Ali je zmota v čutu?
3. Ali je v umu?
4. O nasprotju med resnico in zmoto.
1. ČLEN
Ali je zmota v stvareh?
(In Sent., lib. I, dist. xix, q. 5, a. 1; De ver., q. 1, a. 10; In Metaph., lib. V, lect. 22; lib. VI, lect. 4)
ZDI SE, da zmote ni v stvareh, saj:
1. Sv. Avguštin pravi (Soliloq., II, 8)[1]: »Če je resnično to, kar je, je treba zaključiti, da zmote nikjer ni, pa naj kdorkoli temu ugovarja«.
2. Zmota prihaja od glagola motiti se. Toda stvari se ne motijo, saj, kakor pravi sv. Avguštin (De vera relig., XXXVI)[2] »ne kažejo drugega kot svoje vrste«. Torej zmote ni najti v stvareh.
3. Resnico pripisujemo stvarem z ozirom na Božji um, kakor je bilo rečeno (q. 16, a. 1). Toda vsaka stvar, v kolikor je, posnema Boga. Torej je vsaka stvar resnična in brez zmote. Zato pa ni nobena stvar zmotna.
TODA PROTI temu pravi sv. Avguštin (De vera relig., XXXIV)[3], da je vsako telo resnično telo in zmotna enota«: ker namreč posnema enoto, čeprav ni enota. Toda vsaka stvar posnema Božjo dobroto, a je ne dosega. Torej je zmota v vseh stvareh.
ODGOVARJAM, da je treba, glede na to, da sta resnica in zmota nasprotni in se to, kar si nasprotuje, nanaša na isto, iskati najprej zmoto tam, kjer smo pred tem našli resnico, tj. v umu. V stvareh namreč ni niti resnice niti zmote, razen z ozirom na um. Ker pa imenujemo vsako stvar po tem, kar ji pripada po sebi; po tem, kar ji pripada le pritično pa jo imenujemo le v določenem oziru; je mogoče reči, da je stvar preprosto zmotna v primerjavi z umom, od katerega je odvisna, in na katerega se po sebi nanaša; v odnosu do drugih umov, s katerimi se primerja le pritično, pa je mogoče reči le, da je zmotna v določenem oziru.
Naravne stvari so odvisne od Božjega uma, kakor so umetne od človeškega. Pravimo pa, da so umetne stvari po sebi zmotne, v kolikor se odmikajo od lika umetelnosti: zato pravimo, da se izdelovalec zmoti pri izdelku, ko se odmakne od umetelnega izdelovanja. Zato pa v stvareh, ki so odvisne od Boga, ni mogoče najti zmote z ozirom na Božji um, saj vse, kar se pripeti v stvarnosti, izhaja iz odredb Božjega uma; razen morda le pri svobodnih vršilcih, v čigar moči je, da se uprejo odredbam Božjega uma, v čemer obstaja zlo krivde in po čemer se v Sv. Pismu sami grehi imenujejo »zmote in laži«, kakor je zapisano v Ps 4, 3: »Zakaj ljubite nečimrnost in iščete laži?«. Podobno se nasproti temu imenuje krepostna dejavnost resnica življenja, ker je podvržena redu Božjega uma; zato je zapisano (Jn 3, 21): »Kdor pa dela resnico, pride k luči«.
Toda glede na naš um, s katerimi se primerjajo naravne stvari le pritično, je mogoče reči, da so zmotne, a ne po sebi, pač pa v določenem oziru, in sicer na dva načina. Prvič glede na predstavo: kakor pravimo, da je zmotno v stvareh to, kar je predstavljeno ali izraženo v zmotnem govoru ali pojmovanju. Po tem načinu bi lahko rekli, da je vsaka stvar zmotna, glede na to, kar k njej ne sodi, kakor ko pravimo skupaj z Aristotelom (Metaph., V, 29)[4], da je diagonala zmotno sorazmerna stranici kvadrata; ali kakor pravi sv. Avguštin (Soliloq., II, 10)[5], da je »traged lažni Hektor«. Tako je mogoče nasprotno reči o čemurkoli, da je resnično, če nečemu pripada. – Drugi način je glede na vzrok. Tako pravimo, da je stvar lažna, če je tako narejena, da vzbuja zmotno mnenje. Nam pa je naravno, da sodimo o stvareh po tem, kako se kažejo navzven, saj se naše spoznanje začne pri čutih, ki imajo v prvi vrsti in po sebi za predmet zunanje pritike; zato pravimo, da je to, kar je po zunanjih pritikah podobno drugim stvarem, zmotno ali lažno po sebi; tako je žolč lažni med in kositer pa lažno srebro. Zato pa sv. Avguštin pravi (Soliloq., II, 6)[6], da »imamo za lažne tiste stvari, ki imajo videz resničnosti«. Aristotel podobno pravi (Metaph., V, 29)[7], da imenujemo lažno »karkoli je narejeno tako, da izgleda nekaj drugega ali nekaj drugačnega«. Zato tudi pravimo, da je človek zmotljivec, ker ljubi zmotna mnenja in izjave. Ne pa že zato, ker si jih je zmožen zamisliti ali izreči, saj bi sicer bili zmotljivci tudi modreci in izobraženci, kakor opozarja Aristotel (Metaph., V, 29)[8].
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da imenujemo stvar resnično, če jo primerjamo z umom, glede na to, kar je: po tem, kar ni, pa pravimo, da je zmotna ali lažna. Zato pa je »resnični traged lažni Hektor«, kakor pravi sv. Avguštin (c). Kakor je namreč v tem, kar je, najti nekaj, kar ni, tako je v tem, kar je najti pojem zmote.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da se po sebi stvari ne motijo, pač pa po pritiki. Dajejo namreč priložnost za zmoto zaradi podobnosti, ki jo imajo z drugimi, katerih narave pa nimajo.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da po primerjavi z Božjim umom ne pravimo, da so stvari zmotne, kar bi pomenilo, da so zmotne po sebi; pač pa po primerjavi z našim umom, kar pomeni, da so zmotne le v določenem oziru.
GLEDE tega, kar je omenjeno v razdelku TODA PROTI, je treba reči, da podobnost ali nepopolno predstavljanje nima značaja zmotnosti, razen če ponuja priložnost za zmotno mnenje. Zato ne pravimo, da je stvar zmotna, kjerkoli imamo opravka s podobnostjo; pač pa tam, kjer je taka podobnost narejena, da bi sprožila napačno mnenje, in to ne le pri enem, pač pa pri večini.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 32, 892.
[2] PL 34, 152.
[3] PL 34, 150.
[4] Bk 1024 b 19.
[5] PL 32, 893.
[6] PL 32, 889.
[7] Bk 1024 b 21.
[8] Bk 1025 a 2.