5. ČLEN
Ali je Bog resnica?
(I-II, q. 3, a. 7; In Sent., lib. I, dist. xix, q. 5, a. 1; De ver., q. 1, a. 7; S. c. G., lib. I, cap. 60, 61 et 62, lib. III, cap. 51)
ZDI SE, da Bog ni resnica, saj:
1. Resnica namreč obstaja v umskem sestavljanju in razstavljanju. Toda v Bogu ni sestavljanja in razstavljanja. Torej tam ni resnice.
2. Po sv. Avguštinu (De vera relig., XXXVI)[1] je resnica »podobnost počelu«. Toda v Bogu ni podobnosti počelu. Torej v Bogu ni resnice.
3. Karkoli rečemo o Bogu, rečemo o njem kot o prvem vzroku vsega: tako je bit Boga vzrok vse biti in je njegovo dobro vzrok vsega dobrega. Če bi torej Bog bil resnica, bi moralo vse resnično izvirati iz njega. Toda res je tudi, da nekdo greši. Torej to izvira iz Boga, kar pa je očitno zmotno.
TODA PROTI temu je, kar pravi Gospod (Jn 14, 6): »Jaz sem pot, resnica in življenje«.
ODGOVARJAM, da je najti resnico umu, v kolikor dojema stvar, kakršna je, v stvari pa, v kolikor ima bit, ki se lahko priliči umu, kakor je bilo rečeno (a. 1). To pa je najti v najvišji meri v Bogu. Njegova bit namreč ni le taka, da se lahko priliči njegovemu umu, pač pa je svoje lastno umevanje; njegovo umevanje pa je tudi mera in vzrok vse ostale biti in vseh ostalih umov; ter je sam svoja lastna bit in umevanje. Iz tega pa ne sledi le, da je v njem resnica, pač pa da je on najvišja in prva resnica.
GLEDE PRVEGA ugovora je treba torej reči, da čeprav v Božjem umu ni sestavljanja in razstavljanja, pa vendar s svojim nesestavljenim umevanjem sodi o vsem in pozna vse, kar je sestavljeno.[2] Torej je v njegovem umu resnica.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da je resnica za naš um, da se priliči svojemu počelu, tj. stvarem, od katerih prejema spoznanje. Resnica stvari je dalje v tem, da se priličijo svojemu počelu, tj. Božjemu umu. Toda tega, strogo vzeto, ni mogoče reči o Božji resnici, razen če bi morda resnico pripisali Sinu, ki ima počelo.[3] Toda tega ni mogoče razumeti, če govorimo o resnici v bistvenem pomenu,[4] razen če pretvorimo trdilni stavek v nikalnega: kot če bi rekli, da Oče izvira iz sebe, ker ne izvira iz nič drugega. Podobno bi se lahko tudi reklo, da je Božja resnica »podobnost počelu«, v pomenu, da se njegova bit[5] ne razlikuje od svojega uma.
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da ne-bitje in umanjkanja nimajo resnice v sebi, pač pa le v dojetju uma. Vse dojetje uma pa je od Boga: torej kar je resnice v stavku »res je, da ta in ta prešuštvuje«, je vsa od Boga. A če bi iz tega kdo hotel zaključiti »torej je prešuštvovanje od Boga« bi zapadel v zmoto pritike.[6]
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 34, 152.
[2] Drugače povedano: naše ugotavljanje resnice o stvareh je diskurzivno in torej poteka tako, da pripisujemo subjektu posamezne predikat ali jih odrekamo. Tega jezikovnega, stavčnega zaporedja ni v Bogu, ker on spoznava pri vsakem subjektu hkrati vse predikate, ki k njemu sodijo in vse ki njemu ne sodijo. Prav tako hkrati spoznava vse subjekte (dejanske in možne). Pa še hkrati spoznava, da je to njegovo hkratno prisojanje pravilno.
[3] O tem bo govor v vprašanjih, ki obravnavajo Sv. Trojico (q. 27 sl.).
[4] Tj. v takem, ki zajame Boga kot takega brez ozira na razlike med Osebami.
[5] Tj. tista bit, ki jo Božji um v temelju spoznava. Pri nas je namreč bit, ki jo v temelju spoznavamo, bit drugih stvari in le-ta je počelo našega umevanja, ki se mu um priličuje. Po podobnosti s tem tudi Božji um »posnema« svoje počelo, ker je z njim istoveten.
[6] Gre za logično zmoto, kjer silogistično sklepanje, ki bi moralo vsebovati tri člene (če A je B in B je C, potem A je c), jih v resnici vsebuje štiri, saj je vmesni člen (B) le navidezno eden, v resnici pa sta dva (in sta si le pritično podobna – imata le skupno pritiko). V tem primeru je ta člen »nekdo prešuštvuje«. To je namreč možno razumeti kot stavek (ki je resničen in zato prihaja od Boga), ali pa kot stanje stvari (ki je zlo in ne more priti od Boga). Stavek je nekaj, kar sodi le pritično k stanju stvari, saj ni nujno, da izreče stavek o določenem stanju stvari.