Ali je dobro po svojem pojmu pred resničnim?
(Q. 5, a. 3, ad 4; De ver., q. 21, a. 3; In Hebr., cap. 11, lect. 1)
ZDI SE, da je dobro po svojem pojmu pred resničnim, saj:
1. Kar je po svojem pojmu splošnejše, je prvotnejše, kakor pravi Aristotel (Phys., I, 5)[1]. Dobro pa je splošnejše od resnice: resnica je namreč tudi nekakšno dobro, in sicer dobro uma. Torej je dobro pojmovno prvotnejše od resničnega.
2. Dobro je v stvareh, resnica pa je v sestavljanju in razstavljanju uma, kakor je bilo rečeno (a. 2). Toda kar je v stvari, je prvotnejše od tega, kar je v umu. Torej je pojmovno vzeto dobro pred resničnim.
3. Resničnost ali resnicoljubnost[2] je določena vrsta kreposti, kot pravi Aristotel (Eth. nich., IV, 7)[3]. Toda krepost sodi pod dobro: je namreč dobra lastnost duha, kakor pravi sv. Avguštin (De lib. arb., II, 19)[4]. Torej je dobro pred resničnim.
TODA PROTI temu velja, da kar je splošnejše, je prvotnejše. Toda resnica je v tudi tam, kjer ni dobrega, kot npr. v matematičnih bitjih. Torej je resnično pred dobrim.
ODGOVARJAM, da čeprav dobro in resnično v podlagi sovpadata z bitjem, se pa vendar pojmovno razlikujeta. Glede tega pa je resnično, brezpogojno rečeno, pred dobrim. Kar izhaja iz dvojega. Prvič iz tega, da resnica bližje bitju, ki je pred dobrim. Kar je resnično namreč odraža samo bit na brezpogojen in neposreden način: pojem dobrega pa sledi iz biti, glede na to, da je na določen način popolna, saj zato je predmet težnje. Drugič to izhaja iz tega, da spoznanje naravno predhaja težnji. Ker pa je resnica v odnosu s spoznanjem, dobro pa s težnjo, je pojmovno prvotnejša resnica od dobrega.
GLEDE PRVEGA ugovora je treba reči, da se volja in um vzajemno zajemata: um namreč umeva voljo, volja pa hoče, da um umeva. Tako je v tem, kar je v odnosu s predmetom volje, vsebovano tudi to, kar je v odnosu s predmetom uma, in obratno. Zato je na ravni predmetov teženja dobro splošno in resnica nekaj posebnega; na ravni predmetov umevanja pa je nasprotno. Iz tega torej, da je resnica neko dobro sledi, da je dobro prvotnejše na ravni predmetov teženja; vendar to ne pomeni, da je v brezpogojnem smislu prvotnejše.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da je nekaj pojmovno prvotnejše, kolikor prej pade v um. Um pa najprej dojame bitje samo, nato pa dojame, da sam umeva bitje in še nato dojema, da k bitju teži. Zato je prvi pojem bitja, drugi pojem resnice in tretji pojem dobrega, čeprav drži, da je dobro v stvareh.
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da krepost, ki ji pravimo resničnost ali resnicoljubnost, ni resnica v splošnem pomenu, pač pa v pomenu, da se človek v besedah in dejanjih kaže takšnega, kakršen je. Resničnost ali resnicoljubnost življenja je tista, po kateri človek izpolnjuje v svojem življenju to, k čemur je usmerjen po Božjem umu: kakor je bilo že rečeno (a. 1), je namreč resnica v vseh stvareh. Resničnost ali resnicoljubnost pravičnosti pa je tista, po kateri se človek drži obvez do drugega, ki jih določa zakon. Iz teh posebnih oblik resničnosti pa ne kaže sklepati o resnici nasploh.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Bk 189 a 5.
[2] V slovenščini te kreposti, ki se ji v latinščini reče veritas, ne moremo prevesti dobesedno kot resnica. Zanjo imamo besede kot so resnicoljubnost ali iskrenost. Odločil sem se za prvo, ker je bližje izvirniku, ob njej pa dodajam (v »dvojni formuli«) še resničnost, ki je še bližje izvirniku in bi se jo lahko pogojno rabilo v pomenu te iste kreposti (v podobnem pomenu kot pristnost).
[3] Bk 1127 a 29.
[4] PL 32, 1267.