Ali je ena sama resnica, po čemer je vse resnično?
(In Sent., lib. I, dist. xix, q. 5, a. 2; De ver., q. 1, a. 4; q. 21, a. 4, ad 5; q. 27, a. 1, ad 7; S. c. G., lib. III, cap. 47; Quodl. X, q. 4, a. 1; De caritate, a. 9, ad 1)
ZDI SE, da je ena sama resnica, po kateri je vse resnično, saj:
1. Po sv. Avguštinu (De Trin., XV, 1)[1] poleg Boga ni ničesar, kar bi bilo večje od človeškega uma. Toda resnica je večja od človeškega uma, sicer bi um presojal resnico, dejansko pa vse presoja na osnovi resnice in ne na osnovi samega sebe. Torej je Bog edina resnica.
2. Sv. Anzelm je dejal (De ver., XIV)[2], da je resnica v takem odnosu do resničnih stvari, v kakršnem je čas do časovnih. Pa vendar je le en čas za vse časovne stvari. Torej obstaja tudi le ena resnica za vse, kar je resnično.
TODA PROTI temu je zapisano v Ps 11, 2: »resnice se zmanjšujejo med človeškimi otroki«.
ODGOVARJAM, da nekako obstaja ena resnica, po kateri je vse resnično, nekako pa tudi ne. Da bi to postalo jasno, je treba vedeti, da ko se nekaj izreka enoznačno o mnogih, je najti to v pravem pomenu v slehernem od njih, kakor je najti žival v vsaki živalski vrsti. Ko pa izrečemo nekaj na analoški način o mnogih, je to najti le v enem od njih v pravem pomenu in po tem so imenovani ostali. Tako pripisujemo zdravje živali, urinu in zdravilu, čeprav je zdravje le v živali, pa vendar na osnovi zdravja živali pravimo, da je tudi zdravilo zdravo, ker povzroča zdravje, pa tudi da je urin zdrav, ker je znak zdravja. Čeprav ni zdravja v zdravilu in v urinu, pa je vendar v njima nekaj, po čemer se povzroča ali kaže zdravje.
Rečeno pa je bilo (a. 1), da je resnica najprej v umu in nato v stvareh, v kolikor so v odnosu z Božjim umom. Če torej govorimo v pravem pomenu o resnici, kakor obstaja v umu, sledi, da je v mnogih ustvarjenih umih več resnic; pa tudi v enem samem jih je več, glede na več spoznanih predmetov. Zato pravi Glosa[3] k vrstici »resnice se zmanjšujejo med človeškimi otroki« (Ps 11, 2), da kakor iz enega človeškega obraza sije več podobnosti v ogledalih, tako iz ene Božje resnice sije več resnic. Če pa govorimo o resnici kot je v stvareh, so te vselej resnične po eni prvi resnici, kateri se vsaka priličuje po svoji bitnosti. Tako, čeprav je več bistev in likov stvari, je le ena resnica Božjega uma, po kateri se vsem stvarem reče, da so resnične.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da duša ne sodi o vseh stvareh na osnovi kakršnekoli resnice, pač pa po prvi resnici, v kolikor se odslikuje v duši po umskih počelih kakor v ogledalu. Zato sledi, da je prva resnica večja od duše. Pa tudi ustvarjena resnica, ki je v našem umu, je večja od duše, toda ne brezpogojno pač pa v določenem oziru, in sicer v kolikor je njena popolnost; podobno se lahko reče, da je tudi znanost večja od duše. Res pa je, da ni razen Boga nič samostojno obstoječega, kar bi bilo večje od razumskega duha.
GLEDE DRUGEGA ugovora pa je treba reči, da je Anzelmova izjava resnična, če je govor o resničnosti stvari v odnosu do Božjega uma.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 42, 1057.
[2] PL 158, 484.
[3] PL 191, 155.