O IDEJAH
Po obravnavi Božjega védenja je treba še prikazati tematiko o idejah.
Glede védenja se zastavljajo tri vprašanja:
1. Ali obstajajo ideje?
2. Ali je idej več, ali pa je le ena?
3. Ali so ideje vse, kar Bog pozna?
1. ČLEN
Ali obstajajo ideje?
(Q. 44, a. 3; In Sent., lib. I, dist. xxxvi, q. 2, a. 1; De ver., q. 3, a. 1; In Metaph., lib. I, lect. 15)
ZDI SE, da ideje ne obstajajo, saj:
1. Sv. Dionizij pravi (De div. nom., VII, 2)[1], da Bog ne pozna stvari po idejah. Toda priznava se obstoj idej le zato, da bi po njih Bog poznal stvari. Torej ideje ne obstajajo.
2. Bog v sebi pozna vse ostalo, kakor je bilo rečeno (q. 14, a. 5). Vendar sebe ne pozna po ideji. Torej tudi ostalega ne.
3. Ideja je počelo spoznavanja in delovanja. Toda Božje bistvo je zadostno počelo spoznavanja in (iz)delovanja vsega. Torej ni treba priznavati obstoja idej.
TODA PROTI temu pravi sv. Avguštin (Octog. trium quaest., q. 46)[2]: »Tolikšna je moč idej, da če bi jih ne spoznali, bi nihče ne mogel biti moder«.
ODGOVARJAM, da je treba priznati obstoj idej v Božjem umu. Čemur se po grškem izrazoslovju reče ideja se v latiniziranem izrazoslovju reče forma, tj. lik: torej so z idejami mišljeni liki drugih stvari, ki obstajajo izven teh samih stvari. Lik neke stvari, ki obstaja izven nje, lahko služi dvema namenoma: ali temu, da je lik v pomenu vzora te stvari; ali pa temu, da je počelo spoznanja te stvari, kakor pravimo, da so liki spoznavnih stvari v spoznavajočem. Iz obeh teh vidikov je treba priznavati obstoj idej.
Razlogi so sledeči. Pri vsem, kar ne nastane po naključju, je nujno, da je lik smoter nastajanja česarkoli. Vršilec pa ne bi deloval v smer lika, če ne bi bila podobnost lika v njem. To pa se dogaja na dva načina. Pri določenih vršilcih predobstaja po naravni biti lik stvari, ki naj bo narejena, kakor je to pri tem, kar deluje po naravi: tako človek nastane iz človeka in ogenj iz ognja. V drugih vršilcih pa predobstaja po umljivi biti, kakor je to pri tem, kar deluje po umu: tako podobnost hiše predobstaja v umu gradbenika. Temu pa lahko rečemo ideja hiše, ker gradbenik namerava vtisniti hiši tisti lik, ki si ga je zamislil v umu.
Ker pa svet ni nastal po slučaju, pač pa ga je naredil Bog po delovanju svojega uma, kakor bo še dokazano (q. 20, a. 4; q. 44, a. 3), mora biti v Božjem umu lik, po podobnosti katerega je bil svet narejen. Ravno to pa izraža pojem ideje.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da Bog ne umeva stvari po ideji, ki bi obstajala izven njega. Na ta način tudi Aristotel (Metaph., II, 2; VI, 6)[3]zavrne Platonovo stališče o idejah, po katerem naj bi ideje obstajale po sebi in ne v umu.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da čeprav Bog umeva sebe in drugo od sebe po svojem bistvu, je vendar njegovo bistvo počelo proizvajanja drugega in ne sebe: zato pa ima značaj ideje, ker je v odnosu do drugega, ne pa v odnosu do Boga samega.
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da je Bog po svojem bistvu podobnost vseh stvari. Zato ideja ni v Bogu nič drugega kot Božje bistvo.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PG 3, 868.
[2] PL 40, 29.
[3] Bk 997 b 6; 1031 b 6.