Ali ima Bog spekulativno védenje o stvareh?
(De ver., q. 3, a. 3)
ZDI SE, da Bog nima spekulativnega védenja o stvareh, saj:
1. Božje védenje je vzrok stvari, kakor je bilo dokazano (a. 8). Toda spekulativno védenje ni vzrok svojih predmetov. Torej Božje védenje ni spekulativno.
2. Spekulativno védenje se dogaja na osnovi abstrahiranja od stvari: vendar tega ne moremo pripisati Božjemu védenju. Torej Božje védenje ni spekulativno.
TODA PROTI temu velja, da je treba pripisati Bogu vse, kar je plemenitejše. Toda spekulativno védenje je plemenitejše od praktičnega,[1] kakor pravi Aristotel na začetku Metafizike (I, 1)[2]. Torej Bog ima spekulativno védenje o stvareh.
ODGOVARJAM, da je kakšna veda zgolj spekulativna, kakšna druga zgolj praktična, so pa tudi vede, ki so v določenem oziru spekulativne in v določenem oziru praktične. Da bi to postalo očitno, je treba vedeti, da je lahko veda spekulativna v treh pomenih. Prvič, z ozirom na predmet védenja, ki ni predmet delovanja s strani spoznavajočega: to npr. velja za človeško védenje o naravnih in Božjih rečeh. Drugič, z ozirom na način védenja: kot če bi npr. gradbenik obravnaval hišo tako, da bi jo definiral, to definicijo razstavil in premotril njene splošne predikate. To bi pomenilo, da obravnavamo, kar je predmet delovanja na spekulativni način, ne pa kot predmet delovanja: predmet delovanja je namreč nekaj, pri čemer vnesem lik v tvar, ne pa nekaj, pri čemer zvedemo skupek na splošna likovna počela. Tretjič, z ozirom na smoter, saj se »praktični um razlikuje od spekulativnega po smotru«, kakor pravi Aristotel (De an., III, 10)[3]. Praktični um je namreč usmerjen k smotru delovanja; smoter spekulativnega uma pa je motrenje resnice. Zato, če bi gradbenik obravnaval, kako bi lahko nastala hiša, vendar ne tako, da bi to usmeril k smotru delovanja, pač pa k golemu spoznavanju, bi to bila, glede na smoter, spekulativna obravnava, pa čeprav glede praktične reči.[4] Védenje, ki je spekulativno zaradi predmeta védenja je lahko le spekulativno. Védenje, ki je spekulativno zaradi načina ali zaradi smotra, je v določenem oziru spekulativno, v določenem pa praktično. Če pa je usmerjeno k smotru delovanja, je preprosto praktično.
Na osnovi tega je treba reči, da ima Bog o sebi le spekulativno védenje: sam namreč ni predmet delovanja. O vsem drugem pa ima tako spekulativno kot praktično védenje. Spekulativno je, glede na način, saj karkoli mi v stvareh spekulativno spoznavamo z definiranjem iz razstavljanjem, vse to Bog veliko popolneje spoznava. Toda o tem, kar bi lahko naredil, pa ni v nobenem času naredil, nima praktičnega védenja v pomenu, v katerem je védenje praktično zaradi smotra. Torej ima praktično védenje o tem, kar je v določenem času naredil. Kar je zlo, čeprav tega ne more narediti, vendarle sodi v okvir praktičnega védenja (kakor tudi, kar je dobro), ker je to dopustil, preprečil ali pa usmeri v dobro: tako tudi bolezni sodijo v okvir praktičnega védenja zdravnika, ker jih zdravi s svojo umetelnostjo.[5]
GLEDE PRVEGA ugovora je treba torej reči, da je Božje védenje res vzrok, vendar ne Boga samega, ampak drugih stvari: v določenih primerih je dejanski vzrok, in sicer tega, kar je v določenem času naredil; v drugih primerih pa je le možni vzrok, in sicer tega, kar bi lahko naredil, pa ni.
GLEDE DRUGEGA ugovora pa je treba reči, da to, da je védenje prejeto od predmetov védenja, ne sodi k spekulativnemu védenju po sebi, pač pa le na pritičen način, in sicer v kolikor je človeško.
Tistim, ki k temu ugovarjajo, je treba reči, da glede predmetov delovanja ni mogoče imeti popolnega védenja, če se jih ne spoznava kot predmete delovanja. Ker pa je Božje védenje v vseh smislih popolno, mora poznati predmet njegovega delovanja kot tak in ne le kot predmet spekulativnega védenja. Vendar to ne pomeni odmika od plemenitosti spekulativnega védenja, saj on vse zre v sebi, sebe pa pozna na spekulativen način; tako torej zajema s svojim spekulativnim védenjem tako spekulativno kot praktično spoznanje vsega ostalega.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Kar imenuje tukaj sv. Tomaž spekulativno védenje (scientia speculativa) je tisto, kar imenuje Aristotel teoretično védenje (ἐπιστήμη θεωρετική). O tem kako je to védenje opredeljeno pri Aristotelu in kako se razlikuje od praktičnega in poetičnega védenja, prim. Metaph., VI, 1, 1025 b 21 sl. Tem Aristotelovim opredelitvam namreč v glavnem sledi tudi sv. Tomaž.
[2] Bk 982 a 1.
[3] Bk 982 a 1.
[4] Tu vidimo, da se sv. Tomaž nekoliko odmika od Aristotelove delitve védenja, ker po Aristotelu hiša ni po sebi predmet praktičnega (ki meri na dobro človekovega delovanja in zato zajema zlasti etiko in politiko), temveč poetičnega védenja (ki meri na dobro človekovega izdelovanja in zajema predmete obrti in umetnosti). Glede tega prim. že omenjeni odlomek iz Metaph., VI, 1, 1025 b 21 sl.
[5] »Ars« tukaj prevajam z »umetelnost«; lahko bi to prevajali tudi z »obrt« ali »umetnost«, vendar se mi izbran prevod zdi boljši ker vsebinsko zajema slednja dva. Vsekakor tu znova vidimo, kako sv. Tomaž ne razlikuje jasno med praktičnim in poetičnim védenjem.