Ali obstaja več idej?
(Q. 34, a. 3, ad 4; q. 44, a. 3; q. 47, a. 1, ad 2; In Sent., lib. I, dist. xxxvi, q. 2, a. 2; lib. III, dist. xiv, a. 2, qa 2; De ver., q. 3, a. 2; S. c. G., lib. I, cap. 54; De pot., q. 3, a. 16, ad 13 et 14; Quodl. IV, q. 1, a. unic.)
ZDI SE, da ne obstaja več idej, saj:
1. Ideja v Bogu je njegovo bistvo. Toda Božje bistvo je eno samo. Torej je tudi ideja le ena.
2. Kakor je ideja počelo spoznavanja in (iz)delovanja, isto velja tudi za umetelnost in modrost. Toda v Bogu ni več različnih umetelnosti ali modrosti. Torej niti ni več idej.
3. Če bi kdo rekel, da se ideje množijo z ozirom na različna ustvarjena bitja, bi se ugovor glasil, da je mnoštvo idej od večnosti. Če je torej idej več, ustvarjena bitja pa so vezana na čas, bi moralo potem biti časovno vzrok večnega.
4. Omenjeni oziri so stvarno vzeto ali zgolj v ustvarjenih bitjih, ali pa le v Bogu. Če so zgolj v ustvarjenih bitjih, glede na to, da ustvarjena bitja niso od večnosti, potem tudi mnoštva idej ni od večnosti, če se namreč množijo le po teh ozirih. Če pa so stvarno v Bogu, bi sledilo, da je v Bogu še drugo mnoštvo poleg mnoštva Oseb: to pa je zoper nauk sv. Janeza Damaščana, ki pravi (De fide orth., lib. I, cap. 10)[1], da je v Bogu vse eno, razen »nerojenosti, rojenosti in izhajanja«. Torej ne obstaja več idej.
TODA PROTI temu velja, kar pravi sv. Avguštin (Octog. trium quaest., q. 46)[2]: »Ideje so nekakšni glavni liki ali pojmi stvari, ki so stalni in nespremenljivi, saj niso bili narejeni, zato pa so večni in vselej enaki; vsebovani so v Božjem umu. Čeprav sami nikoli ne nastanejo in ne preminejo, pravimo, da je po njih oblikovano vse, kar lahko nastane in premine, ter vse, kar nastane in premine«.
ODGOVARJAM, da je treba priznati obstoj več idej. Da bi to postalo razvidno, je treba upoštevati, da je pri vsakem učinku to, kar je poslednji smoter, tisto, za kar si prizadeva glavni vršilec: kakor je npr. urejenost vojske tisto, za kar si prizadeva poveljnik. Tisto, kar je najboljše v obstoječih stvareh pa je dobrina urejenega vesoljstva, kakor pravi Aristotel (Metaph., XII, 10[I1] )[3]. Red vesoljstva je torej zares od Boga hoten in ne izvira naključno iz zaporedja vršilcev, kakor so menili nekateri (q. 45, a. 5), ki so dejali, da je Bog ustvaril le prvo ustvarjeno bitje, to je ustvarilo drugo ustvarjeno bitje itd. in da je tako nastalo mnoštvo stvari: po tem mnenju naj bi imel Bog le idejo o prvem ustvarjenem bitju. Toda če je bil red vesoljstva po sebi od Boga ustvarjen in hoten, je nujno, da ima Bog v sebi idejo reda vesolja. Vendar ni mogoče imeti pojma neke celote, ne da bi imel svojskih pojmov sestavin, iz katerih je celota narejena: tako si tudi gradbenik ne more zamisliti hiše, ne da bi si predočil svojskih pojmov njenih delov. Zato je torej nujno, da so v Bogu svojski pojmi vseh stvari. Zato pa je rekel sv. Avguštin (Octog. trium. quaest., q. 46)[4], da je »Bog ustvaril posamezne stvari v skladu s svojskimi pojmi le-teh«. Iz tega torej sledi, da je v Božjem umu več idej.
Da pa to ni v nasprotju z Božjo nesestavljenostjo, je enostavno pokazati, če pomislimo, da je ideja izdelanega v umu izdelovalca, kot predmet umevanja in ne kot spoznavni lik, po katerem poteka umevanje; slednji lik pa je tisti, ki naredi, da je um v deju. Lik hiše v umu gradbenika je nekaj, kar sam umeva, in k podobnosti katerega oblikuje hišo v tvari. Ni pa zoper nesestavljenost Božjega uma, da umeva mnogo stvari; proti njegovi nesestavljenosti bi bilo, če bi njegov um oblikovalo več spoznavnih likov. Torej je v Božjem umu več idej v pomenu predmetov umevanja.
To je mogoče takole dojeti. Bog namreč svoje bistvo popolnoma spoznava: spoznava ga torej na vse načine, na katere ga je možno spoznati. Lahko pa ga spoznava ne le, kot je v sebi, pač pa tudi kot se lahko deleži ustvarjenim bitjem na kakršenkoli način podobnosti. Toda sleherno ustvarjeno bitje ima svoj lik, po katerem nekako deleži na podobnosti z Božjim bistvom. Tako torej v kolikor Bog spoznava svoje bistvo kot na določen način posnemljivo [I2] s strani določenega ustvarjenega bitja, spoznava svoje bistvo kot svojski pojem in idejo tega ustvarjenega bitja. Podobno velja za ostala bitja. Iz tega sledi, da Bog umeva več svojskih pojmov različnih stvari, tj. da umeva več idej.
GLEDE PRVEGA ugovora je treba reči, da ideja ne označuje Božjega bistva v kolikor je bistvo, pač pa v kolikor je podobnost ali pojem te ali one stvari. Ker pa Bog umeva več pojmov iz istega bistva, sledi, da je več idej.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da modrost in umetelnost pomenijo to, po čemer Bog umeva, ideja pa to, kar Bog umeva. Bog namreč po enem umeva mnogo stvari; pa ne le, kakor so v sebi, pač pa tudi, kakor so umevane: prav to namreč pomeni umevati več pojmov stvari. Kakor gradbenik, ko umeva lik hiše v tvari, pravimo, da umeva hišo; ko pa umeva lik hiše, kakor o njem razmišlja, pravimo, da zato ker umeva svoje umevanje hiše, umeva idejo ali pojem hiše[I3] . Toda Bog ne umeva le veliko stvari po svojem bistvu, pač pa tudi umeva, da jih umeva po svojem bistvu. Prav to pa pomeni umevati več pojmov stvari, tj. da je v njegovem umu več idej v pomenu predmetov umevanja.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da oziri, ki množijo ideje, niso povzročeni od stvari, pač pa od Božjega uma, ki primerja svoje bistvo s stvarmi.
GLEDE ČETRTEGA ugovora pa je treba reči, da oziri, ki množijo ideje, se ne nahajajo v ustvarjenih stvareh, pač pa v Bogu. To pa ne pomeni, da so to stvarni oziri[I4] , kakor tisti, ki razlikujejo Osebe, pač pa so le od Boga umevani oziri.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PG 94, 837.
[2] PL 40, 30.
[3] Bk 1075 a 13.
[4] PL 40, 30.